NOVI IZLETI

Klikni za najlepše panorame

Kam na izlet s panoramami

Velika Baba

Velika Baba v zahodnih Julijskih Alpah ima izvrsten razgledn na Bogatin in Mahavšče ter v ozadnju za njima na Tolminski Kuk, ki pa je v oblakih.
Velika Baba bi bila, če se v njeni neposredni bližini ne bi nahajala Velika Montura, osamela gora med Komno in Krnskim pogorojem. Nahaja se visoko nad Krnskim jezerom in Lepeno iz katere nanjo vodi najkrajša markirana pot. Gora ima precej nenavadno ime, ki se nanaša na slovensko mitsko bitje, dobro Babo, oziroma Babico, ki prinaša rodovitnost. Ne samo gore, temveč tudi preostali kraji z imenom Baba so bili običajno povezani z vodo. Na Dolenjskem v bližini Turjaka se tako nahaja zdravilen izvir Baba do katerega imamo prav tako opisano pot. Naši predniki so verjetli, da če se nad goro z imenom Baba pojavijo črni oblaki je to napoved nevihtnega ali deževnega vremena. 
Dobri Babi je bila nasprotna črna Baba in če je prva povzročila rast listja na drevju, ga je druga pozno jeseni z dreves potrgala. V verovanje o dobri in slabi Babi so naši predniki skrili modrost cikličnih sprememb življenja, ki se v pokrajini odražajo skozi stalno izmenjavo dneva in noči ter kroženje nebesnih teles in s tem letnih časov. Verjeli so, da te iste naravne sile, ki krojijo življenje pokrajine v kateri prebivajo, krojijo tudi njihovo lastno usodo. Verjeli so, da tako kot se odražajo v pokrajini, se hkrati odražajo tudi v njihovem lastnem duševnem življenju. To verovanje je botrovalo nastanku tako imenovane mistične pokrajine in zaradi njega so te naravne moči poosebili in jih opisali z jezikom podobnim jeziku naših sanj, kjer navsezadnje ta naravna bitja bivajo v nas.
    
Povezava na izlet Velika Baba.
 

Velika Montura

Velika Montura ponuja izvrsten razgled na Lepeno. Sodenji vrh je Velika Baba.
Velika Montura je brezpotna gora, ki se nahaja v neposredni bližini Velike Babe, gore katere ime se nanaša na dobro bitje iz slovenske mitologije, ki prinaša rodovitnost. Ime Velike Monture je nič kaj mitsko in zelo tuzemskega značaja povezanega s tako za človeka značilnim delovanjem kot je vojskovanje. Njeno ime označuje vojaško uniformo. Če je gora še lahko ušla usodi Krnskega pogorja, ki je bilo le topovski streljaj stran prizorišče ene bolj krvavih bitk Soške fornte, se nekaj let po koncu prve svetovne vojne le ni mogla izogniti vojski. Mimo gore je potekala Rapalska meja in vojaški strategi so se vdali skušnjavi in na goro zvlekli kup vojaške krame in postavili manjše karavle katerih ostanke lahko opazujemo še danes. Rapalska meja je z drugo svetovno vojno izvenela, bojišča pa so se s posoških gora premaknila v dolino.
Morda pa je njeno ime le bolj skrivnostnega izvora. Gora je v neposredni bližini Velike Babe in skupaj sta precej osameli, odmaknjeni od preostalih vrhov. V slovenski mitologiji je Babica, ozirma Baba, prinašalka rodovitnosti, vedno nastopala skupaj s črno Babo. Če je prva drevju spomladi podarila listje, ga je druga pozno jeseni z njega potrgala. Ime vojaškega porekla za goro v bližini krvavih bojišč je za simbolično smrt, ki jo prinaša črna Baba in z njo zima lahko precej očitna izbira.
       
Povezava na izlet Velika Montura.

Gradišče nad Višnjo Goro

Gradišče nad Višnjo Goro je prostran travnik s katerega se odpre pogled na Polževo in proti Krimu.
Gradišče nad Višnjo Goro je en sam prostran in razgleden travnik. Z njega se odpre razgled zlasti proti sosednjemu Polževu in proti Krimskemu hribovju. Preko vrha vodi dolga in zelo slikovita krožna Pot dveh slapov, ki nas mimo našega največjega nahajališča lehnjaka, slapa Kosca vodi preko Gradišča in Kuclja v tesno grapo potoka Višnjica. V potoku še vedno živijo potočni raki, navdušil pa nas bo zlasti njegov spodnji slap. Vrh Gradišča označuje visok križ. Prijazni domačin nam je med iskanjem poti mimogrede omenil, da je vanj pred leti udarila strela. V starih mitologijah so verjeli, da strela naznanuje voljo vsemogočnega boga. Z njeno močjo sta vladala starogrški Zeus in rimski Jupiter. Tudi mogočni nordijski Thor je s svojim kladivom bliskal strele. Verjeli so, da je kraj kamor udari strela posvečen. Katero božanstvo je torej izrazilo svojo voljo na starodavnem Gradišču? Je bilo to novo krščansko ali staro gradiščansko božanstvo? So bili morda graditelji križa prevzetni in so silili previsoko v nebo? Odgovorov je verjetno toliko kot ljubiteljev slovenskih hribov, ki pridemo uživat na ta lep kraj, nekaj pa drži zagotovo. Planinci se strele bojimo kot hudič križa.
   
Povezava na izlet Gradišče nad Višnjo Goro.
 

Konj

Severna stena Rzenika kot se vidi z gore Konj. V ozadnju je Kalški greben.
Konj je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah med brezpotnim in slikovitim Lučim Dedcem in Veliko planino. Ob njegovem severnem vznožju je sedlo Presedljaj s katerega poteka na goro zelo zahtevna, izpostavljena, a dobro varovana pot. Ob njegovem južnem pobočju se nahaja planina Dol preko katere se lahko prav tako povzpnemo na goro. Ta, južna smer, je lahka in primerna tudi za planince in pohodnike, ki so jih zelo zahtevne in prepadne gorske ture tuje. Poleg Konja, le slabih 15 minut lahke hoje stran, se nahaja Rzenik. S Konja se zelo dobro vidi njegova severna stena, ki se prepadno spušča v dolino Kamniške Bele. Če nas ne preganja slabo vreme ali tema, oziroma nam vzpon po zelo zahtevni severni smei ni vzel preveč moči in volje vsekakor naredimo še ovinek na Rzenik.
 
Povezava na izlet Konj.
 

Planina Dol

Lepo ohranjen pastirski stan na planini Dol v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Planina Dol je manj znana planina med pobočji Rzenika in Konja ter Velike planina. Na planino se povzpnemo iz doline Kamniške Bistrice po slikovitem Dolskem grabnu. Dve uri dolgo monotonijo hoje skozi gozd že precej pod planino presekajo visoke in previsne stene z manjšimi spodmoli. Gozdu v prid gre senca in hlad, ki veje na poti in zaradi katerega nam hoja na planino tudi v poletni vročini ne bo prenaporna. Na planini se nahaja več lepo ohranjenih pastirskih stanov, pozdravila pa nas bo radovedna goveja čreda. Na planino se lahko preko Kranjskega Raka pripeljemo tudi z avtomobilom, a te vrste obiskovalce večinoma pritegne enkratna, a oblegana Velika planina.
 
Povezava na izlet Planina Dol.
 

Rzenik

Planjava v Kamniško-Savinjskih Alpah se skriva za oblaki kot se jo vidi s Rzenika.
Rzenik velja za brezpotno goro, a so nanjo nedavno pod vrhom Konja skozi ruševje vsekali novo pot po kateri se zlahka povzpnemo nanj. Gora je izvrsten razglednik. Z nje se vidijo vsi vrhovi osrednje verige Kamniško-Savinjskih Alp. Nahaja se vrtoglavo visoko nad dolino Kamniške Bele. Njena severna stena, ki se vrtoglavo spušča v dolino, pa je še posebej dobro vidna ravno s sosednjega Konja. Med povratkom do njega, če nas le ne preganja slabo vreme ali tema, vsekakor naredimo še ovinek dolg dobrih 10 minut hoje. In če nas na Konju premaga čar krožnih poti in se želimo do izhodišča spustiti preko Presedljaja bo do sedaj lahka pot postala zelo zahtevna in na posameznih mestih prepadna.
 
Povezava na izlet Rzenik.

Škratova učna pot na Rogli

Škratova učna pot na Rogli je namenjena otrokom, a bomo na njej tudi odrasli z največjim zanimanjem spoznavali življenje na Pohorju. Številne učne table nas bodo poučile o tisočih živalih, ki prebivajo v gozdovih. Spoznali bomo kako lahko sami zgradimo domovanje v katerega se naselijo številne koristne žuželke, ki pomagajo ohranjati ravnovesje v gozdovih in jih tako ohranjati zdrave. Spoznali bomo kdo je čebela samotarka in kaj počnejo mravlje s svojo kislino. Krožna pot nas bo vodila mimo Koče na Jurgovem ter nato po smučišču do visokega razglednega stolpa na Rogli, kjer se pred nami razpre dolgo, mehko valovito Pohorje s svojim pretežno iglastim gozdom.
  
Povezava na izlet Škratova učna pot na Rogli.

Ribniško jezero

Ribniško jezero na Pohorju in brv, ki vodi do njega.
Ribniško jezero se nahaja tik pod Jezerskim vrhom. Geologi pravijo, da je zelo mlado, le okoli osem tisoč let, kar je v primerjavi z več sto milijonov let starim Pohorjem kot tren z očesom. In če nepoboljšljivi romantiki pravijo, da skozi oči svoje najdražje vidijo v dno njene duše, ali lahko mi skozi Ribniško jezero vidimo dno Pohorja? Ali lahko skozi visoko barjansko jezero vidimo najglobje in davne skrivnosti našega najstarejšega gorovja? Stari narodi so verjeli, da so jezera prebivališča vil, nimf, čarovnic in ostalih bajeslovnih bitij. Verjeli so, da so jezera palače zgrajene iz dragega kamenja in kristala. Častili so jih in jim prinašali daritve, saj so verjeli, da lahko človeka potegnejo vase. Do Ribniškega jezera vodi brv, ki se ob jezeru razširi. Ob toplih sončnih dneh se zleknimo nanjo in se prepustimo lepi pohorski naravi in globokemu jezeru.
 
Povezava na izlet Ribniško jezero.
 

Brinjeva gora

Brinjeva gora je izvrsten družinski izlet, ki poteka po vzhodni Sloveniji pod Pohorjem.
Brinjeva gora se nahaja ob vznožju Pohorja in je bila poseljena že v davni preteklosti. Arheologi pravijo, da že v mlajši kameni dobi ter nato v dolgem nizu  preko bronaste dobe in antike vse do konca srednjega veka, ko je na njej propadel grad Zreških vitezov. Njegovo ime Freudenberg je posebna uganka. Nekateri pravijo, da so si vitezi, sicer nemškega porekla, napačno razlagali ime Zreče. Po njihovem naj bi prihajalo iz sreče, pa so potem grad poimenovali Freudenberg, Srečna gora. V resnici ime Zreče pomeni z reke, ali tudi s potoka ob katerem je mesto zrastlo. Vitezi verjetno niso bili tako nevedni. Svoje domovanje, ki je bilo hkrati tudi vojaška utrdba, so si skrbno izbrali na mestu, ki jim je s svojimi naravnimi danostmi omogočalo lahko obrambo pred napadalci. Po drugi strani so zaradi svojega vojaškega življenja zagotovo potrebovali tudi obilo sreče, ki je v boju še posebej opoteča in gora, ki je bila prostor čaščenja naravnih sil že od nekdaj bi je morala biti prepolna. Žal očitno Brinjeva gora vitezom z gradu Freudenberg ni prinesla sreče. Sicer skopi pisni viri govorijo o tem, da so vitezi svoje domovanje in posestva zelo hitro zapravili, grad pa je proti koncu srednjega veka propadel. Približno dvesto let po koncu Srečnega gradu so domačini na srednjem in vzhodnem vrhu Brinjeve gore postavili cerkvi in glavno posvetili Materi Božanski, drugo manjšo na vrhu Golika pa sveti Neži, nevesti Božanskega Ženina. S tem je gora ponovno postala zatočišče, ki pa danes ne varuje nemirnih vitezov pred mečem sovražnika, temveč njene obiskovalce pred nevidnimi puščicami iz doline, ki nas obstreljujejo s hitrim tempom življenja, praznim bliščem všečkov in materialnim pohlepom. Čas na Brinjevi gori teče počasi in v dolgih korakih.
 
Povezava na izlet Brinjeva gora.
 

Velika Zelnarica

Planinski žig od Velike Zelnarice, ki je eden od priljubljenih vrhov v Julijskih Alpah.
Velika Zelnarica se nahaja v osrednjem predelu Julijskih Alp visoko nad Dolino Triglavskih jezer. Z nje se zelo lepo vidi jezero Ledvica, gora pa je priljubljena tudi med tujimi planinci, ki zelo radi prespijo v Zasavski koči na Prehodavcih ali v Koči pri Triglavskih jezerih. Do Zelnarice lahko pristopimo iz več smeri. S planine Blato je najbližja pot po dolini Za Kopico in preko sedla Vrata. Nekoliko daljša, zlasti pa precej bolj razgledna pot gre preko Štapc in mimo Male Tičarice. Naslednji možnosti sta preko Prehodavcev ali Hribaric in nato preko sedla Vrata. Naš opis gre s planine Blato preko Štapc v Dolino Triglavskih jezer in nato mimo Prehodavcev in preko sedla Vrata na Veliko Zelnarico.Pristopov je seveda še več. Potekajo pa predvsem preko Komne tako iz Bohinjske, kot tudi Soške smeri.
 
Povezava na izlet Velika Zelnarica.
 

Mala Zelnarica

Z Male Zelnarice se vidi jezero Ledvica v Dolini Triglavskih jezer. Gora ima eno najbolj značilnih klinastih oblik v Julijskih Alpah..
Mala Zelnarica na poti od Prehodavcev proti Hribaricam, pod južno steno Poprovca, pokaže svojo značilno klinasto obliko, ki skupaj s sosednjimi vrhovi in pokrajino, ki jo obkroža tvori enega lepših visokogorskih prizorov pri nas. Izgleda kot velikanski zob podočnik, katerega zahodna stran se spušča  navpično in vrtoglavo globoko v Dolino Triglavskih jezer. Tu se v dolgem melišču nalagajo njeni odkruški, kamenje, skale in grušč. Vzhodna stran je bolj prijazna in pod kotom 45 stopinj pada proti sedlu Vrata. To je pobočje po katerem se iz te smeri prične dolga grebenska pot, ki vodi po pobočjih Male in Velike Zelnarice, mimo Kopice in Velike in Male Tičarice do škrbine Štapce. Mala Zelnarica je brezpotna gora. Številni tuji planinci, ki tako radi obiščejo Dolino Triglavskih jezer in planinski koči na njenih koncih večinoma ne vedo, da je tega brezpotja zelo malo in da je povsem nezahtevno, zato nanjo večinoma priplezajo predvsem redki domači planinci. Medtem, ko je na sosednji nekaj metrov višji Veliki Zelnarici pogosto kar tesno od številnih planincev, bomo na Mali Zelnarici deležni več visokogorskega miru tudi ob sončnih avgustovskih sobotah in nedeljah.
 
Povezava na izlet Mala Zelnarica.
 

Planinsko polje

Planinsko polje se se ob visokih vodah izdatno napaja z reko Unico, ki izvira v Planinski jami ter potokom Mlinščico, ki izvira v zatrepni dolini pri zaselku Malni. Tretji večji vir vode je območje več kraških izvirov pri jami in bruhalniku Škratovki. Istoimenski hudourniški potok se na svoji kratki poti do reke Unice vije med visokimi drevesi in tvori naravni vodni park. Težko bomo našli lepši kotiček narave. Pa vendar ni samo voda tista, ki zaznamuje Planinsko polje. Njegova obrobja so polna zgodovine in starih zgodb. Pri jami Škratovki, tam kjer pričnemo z izletom se nahajajo mogočne razvaline dvora Haasberg, ki je dolgo časa veljal za najbolj reprezentativno grajsko stavbo pri nas. Nasledil je stari srednjeveški Haasberg, ki je nekoč močno utrjen domoval vrh griča pod katerim se nahajajo razvaline mlajšega dvorca. Na njegovem mestu so arheologi našli ostanke iz rimske kot tudi starejše halštatske dobe. Na drugi strani polja se dviga Planinska gora. Z nje se odpre širok razgled na Planinsko polje, na njenih pobočjih pa se nahaja skrivnostna cerkev svete Marije. V 16. stoletju, zaznamovanem tako z renesanso, reformacijo, kmečkimi upori ter turškimi upadi je bila prizorišče verskih kultov. V njeni neposredni bližini se nahaja kapelica katere nastanek je zavit v legendo o rešenem grofu. Planinska jama, ki se nahaja na južnih obronkih polja je vredna obiska sama po sebi, poseben pečat pa ji daje visok srednjeveški Ravbarjev stolp, ostanek sicer razvaljenega Malega gradu. Omeniti velja tudi Jakovico, kjer se nahaja najmanjša romarska cerkvica na Slovenskem imenovana Sveta Marija v leščevju. Znamenita pa ni zaradi svoje velikosti, temveč zaradi vodnjaka na katerem je postavljena. Njegova voda velja za zdravilno predvsem za oči, znana pa je tudi po tem, da pomlaja. Oboki vodnjaka v katerem voda nikoli ne presahne, čeprav nima vodnega vira, naj bi bili iz rimske dobe. Ljudsko izročilo pravi, da je cerkvica postavljena na mestu nekdanjega poganskega svetišča vodnega božanstva...
 
Povezava na izlet Planinsko polje.
 

Koča pri Triglavskih jezerih

Koča pri Triglavskih je priljubljena med domačimi, še posebej pa tujimi planinci in pohodniki. Marsikateri tuji obiskovalec nevajen strmih meliščih, prepadnih sten in zahtevnih poti se na Prehodavcih spusti še do Koče pri Triglavskih jezerih in tako združi lagoden treking z lepoto visokogorskega sveta. Visoke stene Zelnaric in Tičaric se sem pa tja grozeče sklanjajo nad jezersko dolino in široka melišča pod njimi pričajo, da se te visoke gore počasi krušijo in sesipajo, ampak trdnost in moč, ki veje iz njih odpravi vsak dvom. Te gore se dvigajo proti nebu že od nekdaj in tako bo tudi ostalo. Mala Tičarica je zelo priljubljena, saj je lahko dostopna in od koče oddaljena le eno uro hoje, medtem, ko na brezpotno in zahtevno Veliko Tičarico zaide le redkokdo. Na Veliko Špičje gredo predvsem bolj izkušeni planinci, medtem ko se na Veliko Zelnarico prav tako vzpne več planincev. Koča je tudi izvrstno izhodišče za pot na vrhove nad Spodnjo Komno, Tolminski Kuk, Bogatin in Mahavšček, pa tudi na njihovo sosedo Lanževico. Kot smo že zapisali, Koča pri Triglavskih jezerih je izhodišče za preveč poti in vrhov, da bi vse našteli...
 
 

Mala Tičarica

Mala Tičarica je lahko dostopna in zelo razgledna gora nad Dolino Triglavskih jezer. Z nje se zelo lepo vidi Dvojno jezero. V poletnih mesecih je gora oblegana tudi iz stranih tujih planincev in pa tudi "turistov", ki običajno prespijo v Zasavski koči na Prehodavcih ali v Koči pri Triglavskih jezerih. Triglav in gorski svet pod njegovim neposrednim ali vsaj besednim okriljem nezadržno privlači. In medtem, ko v Planinski zvezi Slovenije razmišljajo, da bo počasi potrebno omejiti obisk v Julijskih Alpah okoli Triglava so gore južno, tam preko Zgornje, Lepe in Spodnje Komne komaj kaj obiskane. Medtem, ko se je konec septembra na Mali Tičarici in Dolini Triglavskih jezer kar trlo tujcev, en teden kasneje med dvodnevno turo med Veliko Babo nad Krnskim jezerom in Vrhom nad Škrbino nismo srečali niti enega samega planinca, domačega ali tujega.
 
Povezava na izlet Mala Tičarica.
 

Velika Tičarica

Velika Tičarica je manj obiskana gora s pogledm na travnata pobočja sosednje Velike Zelnarice.
Velika Tičarica je razgleden vrh na dolgem grebenu med Dolino Triglavskih jezer in dolino Za Kopico. Vzpon na goro poteka po zelo strmem in brezpotnem vzhodnem pobočju, kjer se tudi v suhem varujemo zdrsa. Z vrha se odpre razgled zlasti na sosednji greben prav tako brezpotnih Voglov in na severni grebenski sosedi Veliko Zelnarico in Kopico, ki nas osupne z lepoto svojih travnatih pobočij. Južno, povsem blizu se nahaja Mala Tičarica, katere zahodna stena se navpično spušča proti Dvojnemu jezeru, ki ga z gore vidimo zelo dobro. Pogled na Dolino Triglavskih jezer je tudi kot na dlani, s svojo lepoto pa nas navduši tudi manj znana in obiskana dolina Za Kopico, preko katere lahko z Velike Tičarice naredimo daljši krožen povratek na izhodišče.
 
Povezava na izlet Velika Tičarica.
 

Planina Dedno polje

Planina Dedno polje se nahaja o osrčju Julijskih Alp na Fužinarskih planinah.
Planina Dedno polje se nahaja v osrčju Fužinarskih planin, predela Julijskih Alp, ki se razteza med Triglavskimi jezeri in dolino Voje ter med Hribaricami in Pršivcem. Gre za lep in skrivnosten gorski svet, ki ga ljudje obiskujejo že od pradavnine. Pred tisočletjiu so verjetno tudi tu iskali ali morda celo kopali železovo rudo, tako kot na bližnji Pokljuki. Danes je od starodavnih tradicij ostalo predvsem planšarstvo in lepe še danes žive planine, ki naj bi jih tu bilo nekoč kar trinajst. Poleg Dednega polja še planina Viševnik, Planina pri Jezeru, Planina v Lazu, Krstenica, Ovčarija in ostale. Pastirski stani, ki danes v veliki meri služijo "vikendovanju" obetajo, da bodo planine ostale žive tudi v prihodnosti. In če drži rek, da ljubezen do zemlje pogosto preskoči eno generacijo, če so za planšarji prišli na planine vikendaši, bodo morda za vikendaši prišli na planine ponovno planšarji.
 
Povezava na izlet Planina Dedno polje.
 

Pepin kraški vrt

Bunčetova domačija z nagrajenim Pepinim kraškim vrtom.
Dutovlje se nahajajo v središču Kraške vinske ceste. Središče vasi je strjeno okoli cerkve Svetega Jurija od koder imamo lep pogled proti Trnovskemu gozdu in Štanjelu. V središču Dutovelj, Na placu, stoji Bunčetova domačija, ki je izhodiščna točka Teranove krožne poti. Nezahtevna pohodniška pot nas vodi mimo številnih vinogradov in kamnitih suhih zidov ter ponuja izvrsten razgled na kraško vinogradniško pokrajino. Na Bunčetovi domačiji sta postavljena vrtova Pepin kraški vrt in Pepina zgodba, kjer se bomo seznanili o pomenu kamna ter načinu življenja Kraševcev. Spoznali bomo kraško arhitekturo in kraško rastlinstvo. Pepin vrt je na hortikulturni razstavi HamptonCourtPalaceFlower Show 2009 v Londonu prejel najboljšo oceno in zlato medaljo v kategoriji malih vrtov.
 
Povezava na izlet Pepin kraški vrt.
 

Živi muzej Krasa

Živi muzej Krasa je jeseni poln rdečega ruja, ki raste po številnih suhih zidovih.
Živi muzej Krasa je tematska pot, kjer bomo spoznali tako naravno kot kulturno dediščino značilnega Krasa. Znotraj muzeja je urejenih preko 20 kilometrov sprehajalnih poti, ki jih lahko prevozimo tudi z vozičkom za otroke. Na poti si bomo lahko ogledali številne pastirske hiške, škraplišča, naravno forma vivo, kamnite gobe, orleško smodnišnico, naravne osamelce, Napoleonov hrast, orleško smodnišnico ter druge naravne in kulturne značilnosti Krasa. Če nas na poti, ki vodi tudi preko slovensko-italijanske meje, zamika podzemlje, si lahko ogledamo vhoda v Golokratno jamo in Ludvikovo jamo ali pa se odpravimo v bližnjo najstarejšo evropsko turistično jamo Vilenico. Tudi znamenita Lipica se nahaja v neposredni bližini. Tematska pot Živi muzej Krasa prečka tudi pohodniško pot Alpe Adria Trail in Gozdno učno pot Jesef Ressel.
 
Povezava na izlet Živi muzej Krasa.

Planina pri Jezeru

Pastirski stan na Planini pri Jezeru visoko nad Bohinjskim jezerom v Julijskih Alpah.
Planina pri Jezeru se nahaja v osrčju Fužinarskih planin sredi Julijskih Alp. Zaradi asfaltirane ceste, ki nas pripelje vse do Planine Blato je precej lahko dostopna, od izhodišča je oddaljena le približno 1 uro hoje po gozdni makadamski cesti, a jo kljub temu večina obiskovalcev le preči. Nahaja se, namreč, na poti proti precej bolj znane Doline Triglavskih jezer in vrhovom nad njo. Tičarici, Zelnarici, Veliko Špičje, Prehodavci ter tudi Hribarice z okoliškimi vrhovi so glavni cilj planincev, ki sicer zaidejo na Planino pri Jezeru. 10 eurov na dan (oktorber 2019), ki jih moramo po novem plačati za cestni dostop do Planine Blato tudi nič kaj dosti ne pripomorjejo k priljubljenosti planine kot samostojenga cilja. Pa vendar je Planina pri Jezeru odlična izbira za tiste, ki niso ljubitelji večurnega pohodništva, a so si vseeno zaželeli preživeti nekaj ne prenapornih dni v odmaknjeni gorski pokrajini Julijskih Alp. Koča na planini nam nudi vse potrebno udobje za odkrivanje sosednjih planin. Najbližnja je Planina Dedno polje od koder se lahko sprehodimo še naprej do Planine Ovčarija, Planina v Lazu nas bo navdušila s svojo lego po visokim Debelim vrhom, tudi Planina Viševnik je daleč le eno uro hoje. Če pa si zaželimo razgledov se bomo najlažje povzpeli na Pršivec ali Malo Tičarico. Oba sta od Planine pri Jezeru oddaljena približno dve uri lahke hoje.
 
Povezava na izlet Planina pri Jezeru.
 

Štanjel

Fotografija Štanjela prikazuje del mestnega obzidja.
Štanjel je slikovito kraško mestece prepoznavno zaradi hiš terasasto razporejenih po pobočju griča Turn. Pot nas vodi pod visokim mestnim zidom, katerega del je tudi grad. V staro mestno jedro vstopimo skozi velika vrata, ki so tudi del grajskega zidu. Mesto so obzidali za časa turških upadov, prizidali pa so mu tudi danes zelo slikovite renesančne obrambne stolpe. Grič je bil zaradi svoje strateške prometne lege poseljen že v prazgodovini, kot tudi kasneje v antiki. Današnjo velikost znotraj grajskega obzidja je Štanjel dosegel v srednjem veku, medtem ko je največji razcvet dosegel konec 17. stoletja za časa plemiške rodbine Cobenzl. Štanjel je preživljal tudi težke čase. Ena prvih težjih preizkušenj ga je doletela v revolucionarnem letu 1848, ko so ga zavzeli in oplenili uporni kmetje. Po odpravi fevdalnega družbenega reda je dvorec izgubil vlogo središča zemljiškega gospostva in pričel propadati, saj so se njegovi lastniki pričeli hitro menjavati. Med prvo svetovno vojno so bili v njemu nastanjeni avstro-ogrski vojaki, ki so notranjščino precej opustošili. Takrat so propadli še zadnji ostanki nekoč bogate opreme. Po prvi svetovni vojni si je za obnovo Štanjela prizadeval Maks Fabiani, ki je bil tudi njegov župan. Po kapitulaciji Italije so se razmere na Krasu vse bolj zaostrovale. Na začetku leta 1944 so želeli Nemci med drugimi naselji požgati tudi Štanjel kot maščevanje za enega od partizanskih napadov. Legenda pravi, da jim je namero preprečil Maks Fabiani, saj je nemškim poveljnikom zatrdil, da pozna Adolfa Hitlerja osebno iz časa njegovega študija na Dunaju. Žal se je nekaj mesecev kasneje v Štanjelu vnela bitka med Nemci in partizani med katero je bil velik del starega mesta porušen. Grajske ruševine so nezadržno propadale naslednji dve desetletji, veliko materiala pa je bilo odpeljanega za obnovo domov domačinov. Leta 1972 se je končno pričela obnova grajskega kompleksa pod vodstvom slovenske spomeniške službe. Danes (avgust, 2018) je  obnova še vedno v teku, velik del starega mestnega jedra pa je že obnovljen in z novimi vsebinami. Mestece nas bo navdušilo z ozkimi in slikovitimi ulicami polnimi kamnoseških izdelkov značilnih za Kras.  
 
Povezava na izlet Štanjel.
 

Lipica

Kip na golf igrišču v Lipici na poti v Dolino Marije Lurške.
Le redko kdo ob obisku kobilarne Lipica zavije še proti Dolini Marije Lurške. Nahaja se dobrih deset minut hoje stran. Je v samoto  gozda v Krkavcah odmaknjena vrtača, kjer nas bo prevzela tišina, ki je v kobilarni ne bomo deležni. Vanjo se je rad zatekal Karel Grunne, eden od upravnikov Lipice v 19. stoletju, saj je hudo zbolel za tuberkulozo. Zaobljubil se je, da bo v primeru ozdravitve v vrtači postavil oltar posvečen Mariji. Zdravje se mu je povrnilo in v živo skalo je dal vklesati kapelico Marije Lurške. Posvečena je bila leta 1889.
Zgodba je zanimiva tudi iz vidika trenutno zelo priljubljenega staroverstva, oziroma naravoverstva (januar, 2019), kot mu tudi pravijo in katerega gibanje je sprožil znameniti Pavel Medvešček s svojimi izvrstnimi knjigami o predvsem posoških starovercih. Vrtače so plitve površinske jame in moč, ki veje iz njih je zemeljskega značaja. Upravnik, ki je bil očitno veren kristjan, je po ozdravitvi postavil kapelico posvečeno Mariji Lurški. Le-ta je tradicionalno upodobljena v votlini oziroma lahko rečemo, da pod zemljo. S tem se je poklonil naravnim blagodejnim silam, ki so jih pred njim verjetno častili tudi okoliški staroverci, le da je zahvalo namesto v staroverski megalit odel v krščanski plašč. Postavitvi kapelice so sledila množična romanja bolnikov upajočih na čudežno ozdravitev. Romanja so prenehala z drugo svetovno vojno.
 
Povezava na izlet Lipica.
 

Repentabor

Srenjska hiša v Repentaboru, kjer sicer stoji Marijina cerkev, ki je cilj mnogih romarjev.
Nastanek Repentabora je ovit v tančico skrivnosti. Legenda pripoveduje, da so domačini želeli postaviti cerkev v čast sveti Mariji na sosednjem hribu. Pričeli so z gradnjo, a se je vse kar so čez dan sezidali ponoči podrlo. Naposled je eden od graditeljev opazil skalo z odtisom svete Marije. Sprejeli so znamenje in pričeli z gradnjo cerkev na označenem mestu. Skrivnostno nočno rušenje se je s tem prenehalo in cerkev so lahko dokončali. Druga legenda pripoveduje, da sta se med gradnjo sprla Hudič in Marija. Zmagala je dobra svetnica in sledi izgona so vidne še danes na kamnu ob vznožju srenjske hiše, kjer je peklenšček pustil svoj odtis.
Repentabor je naravno svetišče katerega vrednost so prepoznali že v daljni preteklosti, saj so na hribu sledi prazgodovinskega gradišča. Del tega svetišča je tudi sosednja vzpetina imenovana Pr skal'h, kjer so po legendi domačini prvotno želeli postaviti cerkev. Tu se nahaja niz visokih megalitskih skal, pot pa nas pripelje do razgledne od erozije razjedane ploščadi, kjer se odpre razgled na del Tržaškega Krasa. Po posredovanju skrivnostnih sil, ki jih je krščanstvo obarvalo v Hudiča in božansko Marijo so cerkev postavili na današnje mesto. Dobesedni razlagalci krščanskih naukov bodo v teh legendah dobili potrdilo o večnem boju med dobrim in zlim, a legendi le potrjujeta ne samo zunanjo, našim očem vidno dvojno naravo kraja. Le-ta se izraža v pozidanem taborskem delu naravnega svetišča posvečenem Mariji kot Božanski Materi, ženskem aspektu Troedinega Boga in v njegovem neokrnjenem delu, ki ga je Narava okrasila z nizom visokih megalitskih skal. Repentabor in njegove zgodbe pripovedujejo o tem, da se pozitivno in negativno včasih simbolično imenovana tudi dobro in zlo ali po vzhodnjaško jin in jang dopolnjujeta v večen ritem dinamičnega ravnotežja na katerem stoji, oziroma gradi, ves svet.

Povezava na izlet Repentabor.
 

Izliv Soče

Čeberlar je ena najbolj pisanih ptic, ki gnezdi v parku Isola della Cona blizu izliva Soče v Jadransko morje.
Izliv Soče v Jadransko morje se nahaja v naravnem rezervatu Isola della Cona. Soča tu prav nič ne spominja na bistro in živahno gorsko lepotico. Leno se vije mimo številnih sipin in lagun proti Jadranskemu morju. Njen svet je tu daleč od visokega Krna in Kanina in popolnoma nič turkizen. Pokrajina je močvirnata, ravna, polna življenja in zato pravi raj za ljubitelje ptic. V parku, kamor nas vodi pot, so jih našteli približno tristo. Ožji del naravnega rezervata je urejen v zanimivo učno pot, kjer se bomo poučili ne samo o pticah temveč tudi o dvoživkah in številnih ribah, ki prav tako živijo tu. Pot nas vodi mimo številnih ptičjih opazovalnic, kjer nas bo najbolj navdušil pisani čebelar, ki prav tako gnezdi v parku. Med sprehodom, ki ga lahko podaljšamo prav do ustja reke Soče, bomo srečali tudi številne barvite kačje pastirje ter ostale žuželke in tudi dvoživke, ki jih prav tako ne bomo spregledali.
 
Povezava na izlet Izliv Soče.
 

Debela griža

Fotografija prikazuje del obzidja prazgodovinskega gradišča Debela Griža.
Debela griža je eno naših najlepših in najbolj ohranjenih gradišč ne le na Krasu, temveč tudi na širšem prostoru med Jadranskim morjem in Panonsko nižino. Njena velika posebnost je nižinska lega na sicer nekoliko privzdignjenem terenu, umeščanje vrtač v obrambni sistem naselbine in simetrična oblika. Po dolžini preči Debelo grižo kolovozna pot, ki vodi iz Volčjega Gradu proti Komnu. Tam kjer pot vstopi v gradišče in ga zapusti je obzidje ojačano z dodatnim nasipom kar priča o tem, da gre za pot, ki je obstajala že v prazgodovini, v času ko je bilo gradišče še živo. Debela griža je tako odlično izkoristila udobje nižinske lege ne da bi varnost naselbine kakorkoli trpela, kar je prav tako njena velika posebnost. Vzhodno in zahodno od Debele griže je vrsta manjših gradišč, ki so verjetno delovale kot opazovalnice. Gradišče in vasica Volčji Grad sta umeščena med štiri velike prazgodovinske naselbine Sveto, Sveti Lenart, Tomaj in Štanjel.
Povezava na izlet Debela griža.
 

Pliskovica

Metulj posnet pri kraški vasi Pliskovica.
Pliskovica je kraška vas s približno stotimi hišami in dvesto prebivalci. Rekli bi, da so prebivalci vasi silno bogati, saj kar na dva pride ena hiša... Pliskina učna pot nas vodi po tej lepi in dejansko majhni pokrajini, ki je dala ime tako imenovanim kraškim pojavom po vsem svetu. Hodimo po kolovozih, mimo ograjenih pašnikov in vrtačah, kjer se nahajajo lepo obdelane njive. Vodi nas skozi dve kraški vasi, na poti si ogledamo skromne ostanke iz prve svetovne vojne, ki je imela tu eno od svojih zaledij. Na poti se poučimo o tem kako narava skupaj s človekom oblikuje kraško pokrajino. Ravnine so na Krasu redka danost, zato je bilo nekoč tu življenje težko. Spoznali bomo koliko truda je bilo potrebnega, da so kamniti svet spremenili v njive in pašnike in kako so se na brezvodnem površju znali oskrbeti z vodo in kako so znali izkoristiti druge darove narave. Tu ne bomo videli najglobjih jam in najlepših razgledov, ki nam jemljejo sapo, a hkrati tudi pozornost in ravno zato bomo v tej redko obljudeni in mirni pokrajini zlahka začutili tančico preteklosti. Je skrivnostna kot vode, ki tečejo v globeli pod Volnikom. Nekatere skrivnosti velja ohraniti skrite, druge bi morali ohraniti razkrite, da se preko Krasa zlije novo življenje.
 
Povezava na izlet Pliskovica.

Stolpnik

Na poti na Stolpnik na Konjiški gori se odpre izvrstn razgled na grad Konjice.
Stolpnik je najvišji vrh Konjiške gore s katero je povezana legenda o zmaju. Zgodba pripoveduje, da je v gori veliko jezero v katerem je nekoč prebival strašni lintvern. Pošast je razgrajala po globokem jezeru, da se je stresala vsa gora in grozilo je, da bo poplavilo vso dravinjsko dolino in njene prebivalce. Da se je zmaj pomiril, so mu morali tržani in ostali prebivalci doline vsako leto na Jurjevo pripeljati šest devic v obed. Rešitev se je pojavila šele, ko je prišla na vrsto hči graščaka, ki je prebival v gradu nad trgom. Nenadoma je na belem konju prijahal sveti Jurij in odsekal zmaju glavo. S tem je bila dolina rešena, prebivalci trga ob vznožju gore pa so v hvalažen spomin na dobrega bojevnika poimenovali trg v katerem so prebivali po njegovem konju Konjice in goro Konjiška gora. 
 
Povezava na izlet Stolpnik.
 

Veliki naravni most

Poleg na strugo reke Rak v Tkalci jami. V bližini je Veliki naravni most v Rakovem Škocjanu.
Rakov Škocjan radi obiščemo po daljšem deževju, ko voda širom naravnega parka bruha na dan iz številnih, sicer suhih, izvirov. A vendar nam lahko tudi sušna obdobja pomagajo doživeti Rakov Škocjan na način, ki nam ga deževje in obilne vode ne morejo. Tedaj se lahko sprehodimo pod Velikim naravnim mostom, ki ga hladi tok reke Rak kakšen meter ali dva pod nami. Od tu se po strugi reke sprehodimo do Tkalce jame in se nato na plano povzpnemo skozi njeno stransko okno. Ljudsko izročilo pravi, da je jama dobila ime po Tkalcu, ki je skrivnostne prebivalce jame, čarovnice in palčke, motil s svojim delom, tkanjem blaga, ob praznikih in nedeljah. Zato so ga pravljična bitja spremenila v kamen, ki nas danes spominja na velik kapnik. Jamo si velja pogledati tudi ob visokih vodah. Takrat reka Rak z vso silo priteče v jamo in ponikne v podzemlje nekaj deset metrov naprej. Prizor nas bo osupnil, saj nismo vajeni gledati rek, ki izginevajo v temačne ponore globoko pod zemljo. Katera bitja sreča reka na svoji podzemni poti proti Planinski jami, kjer ponovno pride na dan in katera bitja bomo srečali mi, ko potujemo po svojem podzemlju? Bomo zasijali kot sonce, ali okameneli kot nesrečni Tkalec?
 
Povezava na izlet Veliki naravni most.
 

Jeterbenk

Jeterbenk je imel na svojem vrhu nekoč visok stolpast grad roparskih vitezov.
Jeterbenk je dobil imel po rodbini vitezov Hertenbergov, ki so stoletja domovali na njegovem vrhu. Ljudski spomin jih je ohranil kot krute roparje s katerimi je povezanih več legend. Ena govori o dviganju zaklada, ki ga je poslednja grofica Jeterbenška neuspešno dvigala iz globin hriba. Namenila naj bi ga gradnji cerkve svete Marjete pod katero se je kasneje naselil krvoločni zmaj. Ugnal ga je pretkani kmet. Njej mož, oba sta za razliko od svojih prednikov veljala za dobra in pravična, je za blagor duš grešnih prednikov zgradil samotno cerkvico svetega Jakoba. Gradnja je uspela šele potem, ko je na grozo prisotnih zapel škofov pečen petelin, ki gradnji sicer nikakor ni hotel odobriti. Zgodovinski viri govorijo tudi o skrivnostnem stolpu, ki so ga vitezi zgradili po preselitvi v nižjeležeči novejši grad. Kje se je nahajal arheologi do danes še niso ugotovili, znamenit pa je predvsem zaradi svojega slovenskega imena, ker je bilo v srednjem veku zelo redko. Še živa vez z nekdanjo roparsko rodbino je pod pobočji Jeterbenka ležeča kmetija, ki se ji reče po domače Pri pojzderju. Po legendi naj bi njeni prebivalci z rezkim žvižganjem opozarjali Jeterbenške na bližajočo nevarnost ali trgovce z blagom. 
 
Povezava na izlet Jeterbenk.
 

Blegoš

Blegoš je priljubljen planinski cilj družin z otroki.
Blegoš s svojo prostrano zeleno kapo obljublja odlične razglede na vse strani neba in obilo dobre paše. Gora se dviga precej visoko nad okoliškimi vrhovi in je pravi osamelec ter zato izredno priljubljena pri planincih. Nepoznavalce zgodovine na vrhu presenetijo bunkerji, ostanki Rupnikove linije, ki so v tem gorskem raju vojakom nudili zavetje predvsem pred vremenskimi neprilikami. Pred pričakovano točo krogel se graničarjem na srečo ni bilo potrebno nikoli skrivati. Naš pogled pritegneta tudi bližnja Ratitovec in Porezen, še dva visoka gologlava vrhova tik pred alpskim svetom. Skupaj z Blegošom so kot bratje, ki skrbno postavljeni na svojih mestih, tako kot nekoč staroverski kamni tročani, varujejo pokrajino in ljudi, ki so v njihovem objemu. Če se je po že izginulem izročilu naših starovernih prednikov na Poreznu rodila bela kača, na Orlovi glavi zlati orel in na Kojci črn volk, katero bitje se je rodilo na Blegošu? Kakšna je njegova vez s sosednjimi gorami in katere starodavne poti vodijo na to goro, ki so ji ime dali Kelti? In katere poti vodijo z njega v dolino? Kolovozi, ki kot hudourniki v divjih grapah, izvirajo pri samotnih gorskih kmetijah na odročnih pobočjih Blegoša se vijugasto, kot usoda polna vzponov in padcev, stekajo v dolino. Dokler bo po teh poteh pritekalo življenje nas ne sme skrbeti usoda izginulih Keltov, ki so dali ime tej lepi gori.
 
Povezava na izlet Blegoš.
 

Golica

Pogled s Golice po karavanškem grebenu proti Krvavki, Belščici in Stolu poleg katerega se nahaja visoka Vrtača.
Golica je še ena izmed številnih slovenskih kultnih gora, če lahko tako rečemo, le da k njeni slavi ni pripomogla legenda ali bajka kot pri Peci ali Bogatinu. Veliko so k njeni svetovni slavi pripomogli Avseniki s svojo znamenito polko Na Golici, še več pa narcise, ki goro vsako leto odenejo v plač rož. Lepota je sicer stvar osebnega okusa in medtem ko nekdo viha nos, drugi ostaja brez sape. Medtem, ko se planinci ne moremo upreti goram, se marsikdo ne more upreti samemu sebi. Ali se gora lahko zaljubi sama vase? Poznavalci geomantije pravijo, da so gore živa bitja, katerih srčni utrip se meri v tisočletjih in ne v sekundah, kot pri nas ljudeh. Kako drugače, če ne v simbolni govorici nam narava razodeva svoje skrivnosti in Golica, ki se vsako leto odene v ogrinjalo narcis je zelo zgovorna. Gorska rožica je dala svoje ime Narcisu, grškemu junaku, ki se je zaljubil v lastno podobo. Če je to lastnost, ki nas pri ljudeh moti, nas pri Golici neustavljivo privlači.
 
Povezava na izlet Golica.
 

Krvavica

Krvavica je dobila ime po rdečih kameninah prepadnega ostenja.
Krvavica je znamenita zaradi naravnega okna skozi katerega se povzpnemo nanjo in je v tem predelu Slovenije velika redkost. Znamenita je tudi zaradi prepadnih, rdeče obarvanih sten. Geologi pravijo, da stene rdeče "krvavijo" zaradi velike vsebnosti železa v gori in od tu pride njeno ime.
Ljudsko izročilo pravi nekoliko drugače. Izvor imena gore povezuje z usodo Veronike Deseniške. Plemkinja je bila zaprta v gradu Ojstrica pod Krvavico. Grad je nekoč varoval še iz antičnih časov ohranjeno tovorno cesto med Emono in Celeio in ki je vodila tudi ob vznožju gore. Herman Celjski, oče Friderika II, je Veroniko sprva obtožil čarovništva, a je sodišče spoznalo zgolj to, da je nesrečno zaljubljena in jo osvobodilo. Po neuspeli tožbi jo je kruti Celjan odpeljav v Ojstrico, kjer so jo umorili. Ljudsko izročilo je kasneje videnja gorske bele žene na Krvavici povezalo z nesrečno Veroniko. Pahnili naj bi jo z visokih pečin, ki so prepojene z njeno krvjo pričele krvaveti. Od takrat lahko ob mesečnih nočeh vidimo Veroniko kako tava visoko na gori.
 
Povezava na izlet Krvavica.
 

Jelenk

Jelenk je najvišji vrh planote, ki je skoraj v celoti obdana z dvema rekama, Kanomljico in Idrijco. Le med prelazom Oblakov vrh in Spodnja Trebuša se je vrnil potok Hotenja. Pot na Jelenk preko Kendovih robov je zelo zahtevna in resnično nekaj posebnega. Če odštejemo visokogorje, takih poti pri nas ni, izjema je le Furlanova pot na Gradiško Turo. Pot je zelo razgledna, a tudi dobro varovana. Najvišji navpični vzpon po ozki špranji se prične v tesni grapi, a planincem navajenih visokogorja ne bo povzročal težav.
Veliko presenečenje nas čaka, ko pridemo iz najtežjega. Pot nas vodi mimo gozda kamnitih megalitov. Med njimi vodijo ozki prehodi, so visoki, ostri in ravnih sten. Skriti v senci bukovega gozda so kot okameneli velikani, ki počivajo na dolgi poti iz doline na visoki Jelenk. Posamezni kamni se nahajajo tudi višje v gozdu in nekateri s svojimi obrisi spominjajo na velikane iz Velikonočnih otokov. A vendar gre tu za delo narave, ki ponovno ni skoparila s svojo domišljijo. Na zadni megalit bomo naleteli sredi travnika tik pod vrhom Jelenka. Ali gre za naključje ali naravno svetišče kot bodo trdili nekateri? Prijazni domačin iz bližnjega zaselka nam je zaupal, da se je kot otrok hodil pozimi k njemu gret, saj da očitno vleče toploto iz globin visoke planote....
 
Povezava na izlet Jelenk.
 

Veliki Rog

Veliki Rog ima visok razgledni stolp s katerega se odpre razgled preko Kočevskega Roga proti Semiški gori, Gorjancem in Stojni.
Veliki Rog je najvišji vrh visokokraške planote Kočevski Rog. Odmaknjena in divja pokrajina je bila odkrita šele v 14. stoletju, ko so Ortenburški grofje pričeli vanjo naseljevati uporne nemške kmete. Kljub težki življenjskim razmeram je število prebivastva dolga stoletja počasi naraščalo. Niti pogostim turškim roparskim napadom ni uspelo zaustaviti tega procesa in ko so leta 1641 gospostvo prevzeli turjaški Auerspergi je kočevska pričela cveteti. V 19. stoletju se je prebivalstvo, zaradi pretežkih življenjskih razmer, pričelo počasi izseljevati, dokler se ni zgodila druga svetovna vojna, ko so se hkrati izselili skoraj vsi potomci nekdanjih kolonistov. Območje je bilo po vojni zaprto za širšo javnost in tudi zato so se nekdanji pašniki in travniki, sadovnjaki in njive zarastli. Tudi opuščene vasi niso nikoli več oživele in narava je počasi pričela uveljavljati svoj večni red. Šeststo let bivanja in delovanja človeka je zlagoma prekrila z mehko preprogo bukovega in jelovega gozda. Neokrnjena narava ponovno postaja priložnost ne samo Kočevskega Roga, temveč vse Ribniško-Kočevske pokrajine. Njen največji zaklad so pragozdovi, področja kjer ni prostora za človekove posege. Tu dobro ali slabo tako kot si ga predstavljamo ljudje ne obstaja. Vse teče v večni ciklični harmoniji. Vsak, še tako neznaten pripradnik te divje pokrajine ima svojo vlogo. Narava ga hrani in krepi in ko pride do konca svoje poti ga razkroji in sprejme vase z edinim namenom, da zraste novo življenje. Red, ki velja za vse enako, tako za najneznatnješo bilko, kot za največjo in najdebelejšo jelko. Modrost od katere bi se ljudje lahko zelo veliko naučili.
 
Povezava na izlet Veliki Rog.
 

Sveta Lucija

Sveta Lucija je področje s kapelico svetnice na visokem naravnem megalitu.
Sveta Lucija se nahaja nad Vitovljami in pod zahodnimi pobočji Trnovskega gozda. Je del širšega naravnega svetišča, katerega del sta tudi Vitovska cerkev svete Marije in Vitovsko jezero, edino naravno jezero v Vipavski dolini. Tu bomo opazili kopico naravnih megalitov, velikih skal navidez naključno razporejenih po prostoru. Na največji je postavljena majhna kapelica svete Lucije. Do nje vodijo kamnite stopnice, ki spominjajo na tiste po katerih so se romarji že od pradavnine vzpenjali iz doline do svetišča. Tik pod kapelico je na skali vdolbina polna vode. Pravijo, da kljub temu, da nima stalnega dotoka tudi v dolgotrajni poletni suši ne presahne. Voda velja za zdravilno, svojo moč in vir pa črpa iz globokih podzemnih izvirov nad katerimi se skala nahaja. Izlet do Svete Lucije je lahko odlična telesna sprostitev, lahko pa tudi popotovanje v globine naše narave. Pri tem je popolnoma vseeno, ali nam je sveta Lucije blizu kot krščanska svetnica, ali bomo v njej iskali skrivnosti, ki segajo daleč v preteklost, ko so temu svetu še vladali Ajdi, kot pravi slovensko izročilo.
 
Povezava na izlet Sveta Lucija.
 

Osrenca

Osrenca je najvišji vrh občine Šmartno pri Litiji, razglednega stolpa pa nima več.
Osrenca je manj znan vrh v Posavskem hribovju. Občina Šmartno pri Litiji se ponaša, da je njen najvišji vrh in morda so se zato odločili, da na njemu postavijo visok razgleden stolp. S tem je sicer nerazgleden hrib postal privlačna izletniška točka. Zakaj so šli v tako drag podvig ni povsem jasno, saj so turistični podjetniki, če lahko tako rečemo, "pozabili", da je lesen stolp potrebno tudi vzdrževati. Morda glavni namen gradnje ni bila promocija pohodništva, izletništva, turizma temveč kakšen novec več v žepih graditeljev. Projekt, oziroma razgledni stolp je tako doletela usoda preštevilnih sicer izvrstnih učnih poti in ostalih pohodniških projektov širom po Sloveniji. Po izgradnji se z njimi ne ukvarja nihče več in so prepuščeni samevanju in propadu. Stolp so letos za prvega maja podrli, da se ne bi zrušil pod težo radovednih ljubiteljev narave in z njem zakurili kres.
Galerija prikazuje tudi nekaj fotografij posnetih s telefonom, ko je stolp še stal. Nanj smo se povzpeli iz tesne in odmaknjene doline potoka Bukovica. Če nam je pot iz Javorja prekratka se lahko na Osrenco odpravimo iz Bogenšperka.
 
Povezava na izlet Osrenca.
 

Grad Lindek

Grad Lindek je danes razvaljen, z njega pa se vidi Konjiško goro, oziroma Stolpnik.
Grad Lindek je bil zgrajen v visokem srednjem veku v času, ko so tuji, pa tudi domači zemljiški gospodje utrjevali svojo fevdalno oblast z grajenjem trdnih in težko osvojivih gradov. Nadomeščali so stare še lesene utrdbe in se dvigali na izpostavljenih pomolih in težko dostopnih vrhovih kot bleščeče krone na zmajevih glavah. S tem so poskrbeli ne samo za zunanjo moč, temveč tudi za notranjo trdnost svojih gradov kot enega glavnih simbolov oblasti nad deželo in njenimi ljudmi.
Pot do Lindeškega gradu je slikovita kot grajske razvaline. Že po nekaj minutah hoje nas pozdravi visoka stena pri kateri prečkamo Beli potok. Zdi se, kot da je tu vhod v zakladnico grajske gospode, le da prejeti darovi niso snovne narave. Pot je zelo slikovita. Vzpenjamo se pod navpičnimi stenami in nad potokom, ki si je strugo vrezal globoko v tesno grapo. Višje nas preseneti nekaj metrov visok slap. Spustimo se lahko povsem do njegovega vznožja. Nad njim potok zavije desno okoli visokega, navpičnega pomola, ki se zajeda v strugo kot gozdarski klin. Kot, da bi nam Beli potok sporočal, da sedaj prihajamo v drugi svet. Soteska se hitro razširi, potok, ki ga ponovno prečkamo, teče bolj umirjeno in mimogrede obilno odlaga lehnjak. Višje gremo mimo ribnika, ki ga zlahka spregledamo. Na njegovi gladini se zrcali mir narave, ki nas obdaja.  
Grajske razvaline še vedno kažejo svojo nekdanjo trdnost in moč. Olupljene vsega ometa se kot starodavni megaliti dvigajo visoko proti nebu in iščejo ravnotežje s tesno grapo globoko spodaj.
Vse kraljestvo, moč in slava, ki so jih bili Lindeški vitezi deležni dolga stoletja jih niso rešili in nazadnje so klonili tako kot njihova silna utrdba. Njihov rod je izumrl v 16. stoletju. Grad je zadnje stoletje večinoma životaril, končno prešel v kmečke roke in bil opuščen in prepuščen propadu v 18. stoletju.
 
Povezava na izlet Grad Lindek.
 

Pekel

Fotografija prikazuje četrti slap v soteski Pekel.
Soteska Pekel se nahaja na obrobju Ljubljanskega barja. Je kar nekoliko spregledana in redka naravna lepota, ki jo zlahka postavimo ob bok bolj znanemu Planinskemu polju ali Rakovemu Škocjanu. V odmaknjena in strma pobočja Menišije jo je vrezal potok Otavščica. Izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje preimenuje v Borovniščico. Na poti v dolino se drenja skozi ozka korita in dere preko številnih tolmunov, brzic in slapov. Po slednjih je soteska Pekel tudi najbolj znana. Vseh je nemogoče prešteti, označeni pa je pet. Razen prvega lahko za preostale štiri rečemo, da so že sami po sebi vredni obiska. Od kje soteski ime? Nekateri pravijo, da ima Pekel več obrazov. Najprijaznejši je tisti poleti, ko dnevna vročina le stežka prodre v tesno in globoko sotesko. Tedaj postane marsikomu priljubljeno pribežališče. Če pa se nad Menišijo prikrade nevihta Pekel potemni in bučanje potoka se prične mešati s šumenjem dežja v hrup skozi katerega sem pa tja useka strela. Tedaj utegnemo na temnih pečinah ugledati podobo Zmaja, ki jo je vraževerje domačinov povezalo s peklom.
 
Povezava na izlet Pekel.
 

Korada

Veliko drevo raste na Koradi. V ozadju so zasnežene Spodnje Bohinjske gore, Krn in Kanin.
Korada je ena izmed svetih gora starovercev z desnega brega Soče in je bila del velikega luninega tročana.  Na njej se je nahajal žarni kamen pri katerem so okoličani opazovali sončni vzhod. Mladenič je na ta način prejel sončno moč brez katere ni mogel dozoreti. Na Koradi so pridelovali tudi obredno črno vino imenovano Motnik. Najboljša trta je uspevala na mestu, kjer so se greli modrasi in gadi in si nabirali svojih strupenih moči, zato ni čudno, da je rastla tudi okoli skrivnostnega kamna nižja na pobočju. Ko pa je prišel novi čas so trto zažgali. Ogenj, ki je gorel več dni, je kultno skalo spremenil v apneni pesek iz katerega so na njenem mestu zgradili cerkvico svete Gendrce. Tretja moč se še vedno širi s Korade in skrivnosti, ki so jih nekoč vedeli le tisti, ki so jim to zaupali stari očetje in očetje bodo s časi, ki prihajajo, ponovno oživele.
 
Povezava na izlet Korada.
 

Veliko Kozje

Veliko Kozje se nahaja na prepadnem pomolu visoko nad reko Savinjo.
Veliko Kozje se nahaja visoko nad Zidanim Mostom. Skupaj s sosednjim vrhom Planina tvori visoko pogorje, ki tik pred izlivov v reko Savo stisne dolino Savinje v tesno sotesko, kjer je komaj kaj prostora za reko, cesto in železnico. Naš cilj je razgleden in prepaden pomol nasproti prav tako vrtoglavega Kopitnika na drugi strani doline. Pot na Veliko Kozje je podobna popotovanju pravljičnih junakov skozi odmaknjen gozd. Pretežno bukova drevesa se zvijajo pod težo vetra in snega. S fantazijsko razpredenimi koreninami tipajo za oporo na skopo odmerjenem prostoru vrh ozkega grebena. Korenine ljubosumno objemajo skale, se zvijajo nad od dežja spranimi tlemi in rijejo naprej v zemljo v iskanju nove opore. Višje, pri skalnem robu domujejo skalni osamelci. Od spodaj so navpični in klinasti kot od sekire rezilo. Tudi njim delajo družbo vegasta drevesa. Pod vrhom bukov pragozd pridobi bolj prijazno podobo. Zvečer se preko strmih pobočij zlije oranžna svetloba zaspanega sonca in skalni osamelci mečejo dolge sence, ki se stegujejo med drevjem. Gozd pridobi novo podobo in novo moč, ki se kot plaz pravljičnih bitij vrtoglavo usuje globoko v dolino, pljuskne proti Kopitniku in se zlije nazaj proti reki Savinji.
 
Povezava na izlet Veliko Kozje.
 

Golobinjek

Cerkvica svete Uršule počiva vrh Golobinjeka na Dolenjskem.
Golobinjek je eden izmed številnih mehko zaobljenih in razglednih gričev na osrednjem predelu Dolenjske. Njegova pobočja so posuta s številnimi zidanicami, ki se stiskajo k vinogradom, privabila pa so tudi marsikaterega vikendaša. Na pot se odpravimo iz Mirne Peči. Ta kraj kot tudi celotno Mirnopeško dolino je močno zaznamovala reka Temenica. Ta po krivici nekoliko prezrta reka trikrat priteče na dan, dokler se slednjič pri Novem mestu ne izlije v Krko. Drugič v bližnjem Zijalu, mogočnem in izredno slikovitem kraškem izviru, obrhu, zagotovo enem izmed najlepših pri nas. Reka je kraju, ki se je včasih imenoval Nirna Peč, dala ime. Nyrati je staroslovanska beseda, ki pomeni prihajati iz zemlje. Peč pa se nanaša na visoko steno, pečino, izpod katere priteče Temenica na plano. Danes lahko v dolini in na bližnjih gričih najdemo obilo miru, a ni bilo vedno tako. Nekoč je večina prometa, pa tudi roparskih turških napadov, proti severnim predelom Kranjske potekala po tej dolini. Na Golobinjeku se občutek miru še poglobi. Pred nami se širijo bajeslovni Gorjanci in zahodno od njih se dviga Mirna gora, kjer je nekoč namesto Turkov razgrajal zmaj. Če pot k cerkvici svete Uršule ne prežene slabe volje ali počutja, bo to delo za nas opravil mir, ki priteka iz globin griča za cerkvijo.
 
Povezava na izlet Golobinjek.
 

Rupnikova linija

Bunker, ki je del Rupnikove linije na Zaplani se nahaja nad ostanki Rimskega obrambnega zidu.
Rupnikova linija na Zaplani deloma poteka poleg ostankov Rimskega zapornega zidu, tako imenovane Claustre Alpium Iuliarum. Očitno gre za vojaškim strategom prav posebej ljubo območje, nekoč mogočni obrambni liniji pa si poleg lokacije delita tudi isto usodo. Nista nikoli opravljali svoje naloge, branili pred tujimi napadalci. Antični gradbeni podvig je bil predvsem prizorišče številnih bitk med rimskimi cesarji. Kljub usihajočemu cesarstvu so se sojeni in nesojeni vladarji raje zapletali v neprestane državljanske vojne katerih glavni doprinos je bil pospešen propad tisočletnega cearstva. Prav posebna ironija, ki tesno veže sicer časovno kar 1500 let oddaljeni zapori je dejstvo, da naj bi Rimski zid varoval "Italijane" pred vzhodnimi ljudstvi, medtem ko je bila Rupnikova linija zgrajena z namenom, da "vzhodna ljudstva" brani pred Italijani. Rupnikova linija nikoli ni bila zgrajena do konca. Ob začetku vojne večina bunkerjev ni bila oborožena ali opremljena z zahtevno vojaško opremo. In, ker so Nemci leta 1941 napadli tedanjo Jugoslavijo je grozilo, da bodo branitelji na liniji obkoljeni, zato so zapustili svoje položaje. Italijani so se tako mirno sprehodili preko sicer dobro zasnovane obrambne črte na kateri je na višku gradnje delalo tudi do 60.000 ljudi.
 
Povezava na izlet Rupnikova linija na Zaplani.
 

Lazarjev vrh

Grebenska pot, ki vodi k Lazarjevem vrhu je priljubljena med ljubitelji in jahalci konj.
Izlet na Lazarjev vrh nas vodi po Ostrovrharjevi pohodni poti. Pot je razgibana kot malokatera, navdušila pa bo tudi ljubitelje zgodovine. Vodi nas mimo dveh srednjeveških gradov. Mlajši, danes imenovan Povšetov grad je Valvasor upodobil nad sotočjem Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Sotočje se je od tistih časov premaknilo proti vzhodu za slab kilometer, nekoč srednjeveška utrdba pa je prezidana preživela vse do danes. Za časa druge svetovne vojne je po grebenu, kjer se nahaja grad, potekala meja med Nemčijo in Italijo, sam grad pa je bil spremenjen v močno graničarsko postojanko. Na te vojne čase je spominjal tudi velik in lepo ohranjen bunker pred gostilno Pri Peclju na drugi strani železnice, a so ga žal porušili. Manj sreče je imel Stari grad, prvotni Osterberg, katerega nastanek Valvasor umešča v leto 1015. Obrambni jarek se je ohranil, ruševine nekoč močno utrjenega stolpa pa so tik pred tem, da se posujejo po strmih pobočjih. Pod starim gradom se nahaja izvrstno ohranjen srednjeveški kamnolom. Verjetno so v njem že v rimskih časih klesali mlinske kamne, ugasnil pa je šele na začetku dvajsetega stoletja. V bližini starega gradu se nahaja grajski izvir, pa tudi skrivnosten kamen, kamor nekateri prihajajo polagat roke. Vračamo se mimo tovarne Arbo. Ustanovljena je bila leta 1854 kot ena prvih kemičnih tovarn na tedanjem Kranjskem.
Povezava na izlet Lazarjev vrh.