NOVI IZLETI

Klikni za najlepše panorame

Kam na izlet s panoramami

Triglavska jezera

Triglavska jezera se nahajajo v osrčju Julijskih Alp. Najbolj znano je zagotovo Dvojno jezero, medtem ko je najlepše Jezero v Ledvicah.
Triglavska jezera se nahajajo v osrednjem predelu Julijskih Alp. Velik del doline, v kateri se jezera nahajajo, nas vodi pod visokimi ostenji Tičaric in Zelnaric. Ko se pot nad Zelenim jezerom obrne proti Hribaricam se pred nami odpre eden izmed najlepših visokogorskih razgledov pri nas. Visoka zahodna stena klinaste Velike Zelnarice se navpično spušča proti obsežnim meliščem, ki počasi zasipavajo Dolino Triglavskih jezer, razgled pa se širi do dolgega grebena Špičja in južno proti Komni in Spodnjim Bohinjskim goram. Vseh jezer je sedem, zato se jim pravi tudi Sedmera jezera. Najbolj znani sta Dvojno jezero in Jezero v Ledvicah, ki se mu reče tudi Veliko jezero ali pa tudi zgolj jezero Ledvica. Slednje je, kot pove eno od njegovih imen, največje in zagotovo tudi najlepše Triglavsko jezero. Obdaja ga prelepa visokogorska pokrajina med Zelnaricama in Velikim Špičjem. Dolina Triglavskih jezer je sicer poleti precej oblegana in še posebej priljubljena med tujimi planinci. Najlepši razgled na dolino in zlasti na Jezero v Ledvicah se odpre z Velike Zelnarice. Nahaja se nad prevalom Vrata, kjer se naša krožna pot obrne navzdol proti izhodišču. Pod Vrati nas pot vodi po zelo lepi, a precej manj obiskani dolini Za Kopico po kateri se spustimo na planino Dedno polje, kjer pot zaokrožimo. Od tu do izhodišča imamo še dobro uro hoje po široki pešpoti, po kateri je hoja lahka tudi v temi.
   
Povezava na izlet Triglavska jezera.

Robidišče

Robidišče se ponaša s starimi kamnitimi hišami zgrajenimi v beneško slovenskem slogu.
Robidišče je najbolj zahodna vas v Sloveniji. Nahaja se na skrajnem severno zahodnem predelu Breginjskega kota, predela ki je kulturno vedno pripadal Beneški Sloveniji. Tej deželi so že od začetka srednjega veka vladali Oglejski patriarhi, Beneška republika in kasneje Kraljevina Italija. Le krajši čas je bila dežela del Avstrije. Po drugi svetovni vojni so potegnili novo mejo po kateri je bila vas odrezana od Beneške Slovenije, zato jo je zapustila večina prebivalcev. Ali so bili razlogi ekonomski ali politični danes ni več pomembno, je pa z njihovim odhodom veliko ognjišč preko noči za vedno ugasnilo. Zadnji udarec je vasi Robidišče zadal katastrofalen potres leta 1976. Večina hiš je bila porušenih, popotresna obnova pa ni bila nikoli izpeljana do konca. Tako se je vas še dodatno skrčila. Še dobrih sto let nazaj je v Robidišču živelo preko dvesto ljudi, medtem ko jih danes manj kot deset. Robidišče je s svojimi starimi kamnitimi hišami simbol časa katerega edina stalnica je sprememba. Tisto kar se zdi danes gotovo, morda že jutri ne velja več. Današnje obilje ni zagotovilo jutrišnje sreče. Robidišče nas uči, da čas odmerja korake v obdobjih daljših od človeških življenj in da pri svojem ravnanju ne smemo misliti le nase ali na svoje otroke, temveč tudi na otroke svojih otrok.
 
Povezava na izlet Robidišče.
 
 
 

Napoleonov most

Napoleonov most je priljubljen za skakanje v zelen tolmun reke Nadiže.
Napoleonov most se nahaja na starodavni poti, ki je vodila iz Beneške Slovenije v Breginjski kot in naprej po dolini reke Soče. Stari mojstri so vedeli, da mostu ne gre graditi tam, kjer bi bila gradnja najlažja, temveč tam kje je za most najbolj varna. Vodostaj alpske Nadiže tekom letnih časov močno niha, zato so ga postavili na skalah visoko nad njeno strugo. Most je po izročilu leta 1812 zgradil zidarski mojster iz beneške vasi Čenebola. Namenjen je bil francoskim četam, ki so tu čez šle na nove osvajalne pohode, zato tudi nosi ime po njihovem vojskovodji Napoleonu. Čas je prinesel svoje in starodavno pot je nadomestila asfaltirana cesta. Preko mostu gredo sedaj zgolj redki pohodniki in turisti katerim bi zadostovala tudi ozka brv kot je tista pri Nadiških koritih. Zato se danes most s svojim kamnitim lokom in stopnicami zdi kot kulisa fantazijskemu filmu. Na njemu si zlahka predstavljamo starodavne mitološke vojske, ki preko mostu korakajo naslednjim bitkam nasproti, tako kot so nekoč korakali francoski vojaki.
 
Povezava na izlet Napoleonov most.

Breginj

Breginj se ponaša z izjemnim kulturnim spomenikom imenovanim Ščirnov ograd.
Breginj je dal svoje ime Breginjskemu kotu, med visoke gore stisnjeni pokrajini na skrajnem severnozahodnem predelu Slovenije. Pokrajina pripada kulturnemu krogu Beneške Slovenije, kar se vidno še danes odraža v preostankih značilne beneško-slovenske kmečke arhitekture. Katastrofalen potres leta 1976 je porušil večji del te izjemne kulturne dediščine. Breginj je bil v potresu še posebej prizadet, saj je ohranila le cerkev z župniščem in štiri domačije združene v elipsastem dvorišču imenovanem Ščirnov ograd. Za edinstven stavbni spomenik so značilni ganki, stebri, odprta stopnišča in kamnoseški poudarki. Ograd je morda nekoč imela povsem zaprto dvorišče in je služila tudi kot zatočišče in obramba pred morebitnimi napadalci, ki jih v tej mejni pokrajini, ki je ves čas menjavala gospodarje verjetno ni bilo malo. 
 
Povezava na izlet Breginj.
 

Marija Snežna nad Breginjem

Marija Snežna nad Breginjem stoji nad dolino potoka Bela na katerem se nahaja Petrinova žaga in jezovi s slapovi.
Marija Snežna nad Breginjem je pokopališka cerkvica na razglednem hribu. Začetek čaščenja Marije Snežne, po latinsko Sanctum Maria ad Nives, sega v čas pozne antike. Sneg v njenem imenu po legendi simbolizira brezmadežno čistost, ki je potrebna za rojstvo v novem življenju, ki sledi smrti na tem svetu. O tem govori tudi alkimistična interpretacija pravljice o Sneguljčici, nedolžnem rudniku zlata. Sedem palčkov, rudarjev, simbolizira subtilni vidik materije, zato je vsak palček posvečen določenemu planetu. Tako je dobrovoljen palček posvečen Veneri, melanholičen Luni.... Zlobna kraljivca, ljubosumna na njeno lepoto, zahteva od lovca, da jo umori in za dokaz njeno srce, česar lovec ne izvrši. Končno Sneguljčica zaužije jabolko in iz navidezne smrti jo obudi poljub Princa. Z njem se končno srečno poroči in imata veliko otrok. Jabolko, sadež spoznanja, je bilo usodno že za Adama in Evo, le da prilika o Izgonu iz raja govori o človeškem utelešenju, oziroma rojstvu v tem življenju, medtem ko Marija Snežna nad Breginjem govori o povratku nazaj v "večno" življenje. 
    
Povezava na izlet Marija Snežna nad Breginjem.

Izvir Glijuna

Izvir Glijuna je obiskal turist s psom. Kraški izvir katerega voda napaja Plužensko jezero je priljubljen med turisti, ki obiščejo Bovško.
Izvir Glijuna je eden redkih stalnih kraških izvirov v okolici Plužne. Napaja se predvsem z osrednjega predela Kaninskega pogorja. Je zelo občutljiv na padavine, zato njegov vodostaj močno niha. Naraste zlasti spomladi, ko ga obilno napaja snežnica stopljenega snega. Ta ga tudi ohladi, zato je njegova voda poleti približno dve stopinji hladnejša kot pozimi. Potok Glijun deloma teče v Plužensko jezero, zbiralnik male hidroelektrarne Plužna in v dveh krakih preko slapišča Virje, ki sta tekom časa izdolbla dva globoka zelena tolmuna v katerih obiskovalci radi zaplavajo.
  
Povezava na izlet Izvir Glijuna.
 

Slap Virje

Slap Virje je med turisti zelo priljublje, saj lahko v njegovih tolmunih zaplavajo.
Slap Virje nas očara s svojo pravljično lepoto. Ponaša se z dvema vodnima krakoma, ki mu dajeta značilno pahljačasto obliko. Tekom časa sta izdolbla globka zelena tolmuna v katerih se poleti turisti radi osvežijo. Zlasti priljubljen je desni tolmun, saj lahko vanj skočimo z lesene ploščadi nekaj metrov visoko. Večina obiskovalcev se zaradi mrzle vode predvsem sprehodi po plitvini med tolmunoma ali lenobno poležava nekaj korakov višje med skalami. Slap Virje zaradi svoje lepote velja za eno osrednjih naravnih znamenitosti v bližnji okolici Bovca. Napaja se iz bližnjega kraškega izvira Glijuna, katerega voda tekom leta močno niha. Zlasti spomladi in jeseni zaradi visokega vodostaja okoli slapa močno prši, zato se mu takrat zelo težko približamo. 
  
Povezava na izlet Slap Virje.
 

Livek

Livek se počasi turistično razvija iz njega pa se sprehodimo v Jevšček, kjer si ogledamo Nježno hišo.
Livek je vas v kateri se nahaja petsto let stara "poročena" lipa. Raste pri vaški cerkvi svetega Jakoba. Danes miren kraj ima precej burno zgodovino, saj leži na mejnem področju med romanskim in slovanskim svetom med porečjem Soče in Nadiže. Od leta 1512 je Livek pripadal kar desetim mejnim pasovom. Najtežje je bilo med prvo svetovno vojno, ko je bilo v Livku in okoliških vaseh nastanjenih kar 40.000 vojakov. Eno bolj cvetočih obdobij je v Livek prišlo s prvim smučarskim središčem na Severnem Primorskem zgrajenim po letu 1910, ko so tu imeli prve smučarske tečaje. Žal so bile smučarske proge na severnih pobočjih Kuka nad Livkom s prihodom zelenih zim opuščene. Danes se kraj, ki ga obiščejo predvsem pohodniki namenjeni na bližnji Matajur počasi turistično razvija.
 
Povezava na izlet Livek.

Kuk nad Livkom

Kuk nad Livkom se ponaša z razgledom na zgornjsoško dolino.
Kuk nad Livkom je izvrsten razglednik. Z njega se proti zahodu odpre širok pogled na hribovito pokrajino Beneške Slovenije. Majhne vasice in zaselki vrh pretežno gozdnatih slemen in ob vznožju strmih pobočij, tam kjer se sicer tesne doline dovolj razširijo, so kot iz pravljične dežele, ki jo je narisala bujna domišljija ljudskega izročila. Od daleč, s pomočjo fotoaparata ali daljnogleda, lahko prepoznamo hiše zgrajene v slovensko-beneškem slogu, ki je sicer značilen za vasi Breginjskega kota, odmaknjenega področja na severozahodu Slovenije, ki kulturno spada ravno k tej slovenski pokrajini v Italiji. Povsem drugačna slika se na Kuku nad Livkom odpira proti severu. Pred nami se širijo visoke in poleti precej oblegane gore nad zgornjesoško dolino. Tesne soteske so vrezane med prepadnimi stenami nad katerimi domuje skalovje. In tam, kjer strmina popusti se širijo planine, ki še vedno kljubujejo gozdu, ki vztrajno sili vanje.
 
Povezava na izlet Kuk nad Livkom.

Kozlov rob

Kozlov rob se ponaša z razglednimi razvalinami srednjeveškega gradu s katerih se odpre razgled na mesto Tolmin in soško dolino.
Kozlov rob je vzpetina, ki ji nekateri zaradi njenega videza, ki ga je ustvarila narava, pravijo tudi tolminska piramida. Radi jo primerjajo s piramidami v naši soseščini, verjameno v njeno komunikacijo s kozmosom ter v kozlu iščejo povezave s soncem. Žal ima kozel rogove s katerimi rad buta in taka je bila tudi dolga zgodovina tega sicer izvrstnega griča nad mestom Tolmin. Arheologi domnevajo, da je bila na Kozlovem robu rimska vojaška utrdba že za časa pozne antike. Kasneje v visokem srednjem veku jo je nasledil grad, ki je dolga stoletja gospodoval nad tem predelom naše dežele. Zaradi svoje strateške lege so se zanj pretepali tako oglejski patriarhi, goriški grofi, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani. Kasneje, v 17. stoletju, je na griču za dobri dve stoletji zavladal mir, a je prva svetovna vojna ponovno potegnila na dan njegovo strateško mesto. Avstroogrski vojaški strategi, ki so v naše gore že tako navlekli kupe železne krame si niso mogli kaj, da ne bi na njem postavili vojaške postojanke. Danes je grič upravičeno pomemben del tominske turistične ponudbe, grajske razvaline pa oblegajo zadovoljni turisti oboroženi s telefoni in kamerami.
  
Povezava na izlet Kozlov rob.

Sveti Volar

Sveti Volar se nahaja na griču tam, kjer reka Nadiža zavije ostro proti jugu.
Sveti Volar je cerkev, ki se nahaja na griču tam, kjer reka Nadiža zavije ostro proti jugu in Italiji. Ljudsko izročilo grič povezuje z velikani Gejdi, pogani ki naj bi živeli na mestu današnje cerkve. Bili so tako veliki, da so korakali z ene na drugo goro in ko so sedeli za mizo so jim noge bingljale v Nadižo. Verjeli so, da jih bo pregnal šele tisti, ki bo razbil njihovo železno posodo, ki so jo malikovali. To je uspelo šele svetemu Hilariju. Gejdi so ga zvezanega vrgli v Nadižo, sami pa za vedno zapustili te kraje. Tako je Hilarij postal priprošnjik za dež. Arheologi so okoli cerkve svetega Volarja našli keramiko iz obdobja bronaste dobe, sam grič pa je bil od približno 1300 let pred našim štetjem pa do začekov srednjega veka poseljen. Iz tega časa se je deloma ohranilo dvojno obzidje, ki je obdajalo tedanje gradišče. Pot do Svetega Volarja nam zlasti ob njegovem vznožju pričara te starodavne čase. Hodimo mimo napol porušenih suhih zidov, gremo skozi njihove prehode ter mimo visoke megalitske skale okoli katere se prav tako velja sprehoditi. Višje že precej pod cerkvijo nas pot vodi mimo majhnega izvira. Z majhno cevko zajeta voda teče v kamnito korito. Skrb in trud, ki ga je nekdo vložil v ta izvirček nam daje slutiti, da utegne biti voda zdravilna.
 
Povezava na izlet Sveti Volar.

Nadiža

Nadiža se poleti dovolj segreje, da v njej zaplavamo. Njena zelena voda je najtoplejša na kopališču pri Robiču.
Nadiža se nahaja na skrajnem severnozahodnem predelu Slovenije. Prvič jo je v sedmem stoletju omenil Pavel Diakon, ko je pisal o prihodu Slovanov in njihovem boji z Langobardi na reki Nadiži. Takrat se je na tem področju ustalila zahodna meja slovenskega etničnega ozemlja, ki se je tekom stoletij le malo premikala. Kljub temu je Beneška Slovenija, kateri kraji okoli Nadiže pripadajo kulturno, ostala zunaj današnje slovenske državne meje. Reka nastane z združitvijo Črnega in Belega potoka, ki oba izvirata v Italiji. Reka nato nekaj časa teče po slovenskem ozemlju, nato pa pri Robiču ostro zavije proti jugu in Italiji v kateri se končno izlije v reko Ter. Nadiža velja za eno najbolj čistih in toplih alpskih rek, po izročilu pa je njena voda zdravilna. Ker je hudourniškega značaja tekom leta njen pretok močno niha. Ob njej se nahajata dva kampa v katerih lahko zaplavamo, a je voda najbolj topla nižje na kopališču pri Robiču. Tu, na začetku približno tri kilometre dolge soteske, ki je ponekod globoka skoraj tisoč metrov, se nahajajo veliki prodni nanosi, ki veljajo za ene najlepših v Sloveniji. Po njih se lahko sprehodimo globoko v že omenjeno sotesko.
  
Povezava na izlet Nadiža.
 

Sveta Filip in Jakob

Cerkvica svetega Filipa in Jakoba se nahaja na Golavabuki na Koroškem visoko nad Mislinjsko dolino.
Sveta Filip in Jakob sta zavetnika skrivnostne cerkvice v Golavabuki na Koroškem. Nahaja se na travnatem holmu na skrajnih zahodnih pobočjih Pohorja nad dolino reke Mislinje. Cerkvica je bila zgrajena že v prvi polovici 13. stoletja, a so jo kasneje večkrat dozidavali. Tako je bil današnji zvonik zgrajen šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje in kmalu postal domovanje več vrst ptic, netopirjev, os, sršenov, do nedavnega pa tudi, do skorajšnjega izumrtja v teh krajih, južne in navadne postovke. Cerkvica na tem kraju očitno ni bila postavljena le zaradi njegove lepote ali daleč vidne lege. S svojo ladjo postavljeno v smeri slovenjgrajškega pokopališča namiguje na globji in hkrati tudi širši pomen njene umestitve v izbranem prostoru. V prezbiteriju se nahaja majhno barvno vzhodno okence, od koder se kot padca sončnih žarkov ob letnem (24. junij) in zimskem (24. december) sončevem obratu (solsticiju) zjutraj ujema s kotom okenskega ostenja in tako je vzhod sonca ob spomladanskem (21. marec) in jesenskem (22. september) enakonočju viden točno v njegovi sredini. Eden izmed simbolov Odrešenika sveta, ki je za nas umrl na križu je Sonce. Ali so se v skrivnostni cerkvici opravljali obredi posvečeni Soncu, njegovemu vzhodu in neizogibnemu zahodu, oziroma simbolični smrti in vstajenju na drugem svetu?
 
Povezava na izlet Sveta Filip in Jakob.

Razgledni stolp na Rogli

Razgledni stolp na Rogli se ponaša z izvrstnim razgledom, ki ob jasnih dneh seže skoraj preko vse Slovenije. Na stolpu povsod okoli nas vzvalovi temno morje pohorskih iglastih gozdov, ki so zanj tako značilni. Pohorje se ponaša z orjaškimi drevesi. Tako ravno na njemu raste najvišja smreka v Evropi imenovana Sgermanova smreka. Med nepreglednimi gozdovi iglavcev bomo srečali tudi posamezna druga drevesa. Nikakor ne bomo spregledali svetle breze in živahne jerebike, ki nas bo pritegnila s svojimi živo oranžnimi plodovi. Jerebika je zaradi svoje lepote med cvetenjem in zorenjem pogosto drevo tudi v vrtovih in parkih, kjer si težko predstavljamo kako trdoživa in odporna je na mraz. Prvi razgledni stolp je bil postavljen že leta 1934. Bil je lesen, nadomestil pa ga je današnji iz jeklene konstrukcije. Bil je postavljen leta 1956.
 
Povezava na izlet Razgledni stolp na Rogli.
 
 

Koča na Jurgovem

Koča na Jurgovem je nekaj korakov stran od smučarskih sedežnic na Pohorju. Pri nje se odpre izvrsten razgled na prostrane gozdove.
Koča na Jurgovem se stoji na razglednem robu smučišča na Rogli. V njej se nahajajo apartmaji do nje pa nas pripelje krožna pot še posebej primerna za družine z mlajšimi otroki. Prvi del poti sledimo Škratovi učni poti po Rogli, kjer se otroci na slikovit in zanimiv način seznanijo s pohorskim gozdom ter njegovimi tipičnimi prebivalci, ki jih med hojo lahko tudi srečamo. Pri koči se teren odpre, nad travnatimi pobočji smučišča pa se pred nami širijo prostrani gozdovi vzhodnega predela Pohorja. Krožni povratek nas vodi do visokega razglednega stolpa na Rogli. Če si zaželimo razgledov na večji del Slovenije se povzpnemo tudi nanj. Vračamo se po zložnem smučišču, ki nas pripelje do izhodišča z več igrali za otroke.
 
Povezava na izlet Koča na Jurgovem.
 
 

Koča na Pesku

Koča na Pesku na Pohorju se ponaša z metuljem dnevnim pavlinčkom, ki leta v njeni bližini.
Koča na Pesku se nahaja v osrednjem predelu prostranega Pohorja na robu gozdne jase na prevalu med Oplotnico in Radoljno. Koča je bila zgrajena leta 1929, a je bila med vojno požgana. Koča je leta 1952 ponovno postavilo in odprlo planinsko društvo Oplotnica. Ker kasneje niso imeli sredstev za vzdrževanje in zaradi bližine smučišča Rogla so kočo predali delovni organizaciji Unior Zreče, ki je kočo ponovno obnovila in posodobila. Mimo koče vodi več krožnih planinskih poti z izhodiščem na Rogli. Lahko jih prehodimo samostojno ali pa jih združimo v daljše ture po pohorskih gozdovih. Pri koči ni razgledov, a se nad njo nahaja visok razgledni stolp s katerega se ob jasnih dneh odpre razgled preko večjega dela Slovenije. Na fotografiji je metulj dnevni pavlinček posnet pri koči.
  
Povezava na izlet Koča na Pesku.
 
 

 

Reka Rača

Reka Rača pri Majcetovem mlinu pod moravško vasico Krašce se tu ponaša z najlepšim vodnim tokom.
Reka Rača izvira v dveh krakih v osrednjem predelu Moravške doline. Krožen izlet, ki sledi učni Poti ob Rači nas vodi skozi vasi Krašce in Sveti Anton ter mimo več zaselkov. Hodimo preko razglednih travnikov ter skozi zaplate gozda. Iz Krašc, vasice, kjer pričnemo z izletom se hitro spustimo v tesno dolino rečice do ostankov nekoč znamenitega Majcetovega mlina. Njegov prvotni lastnik naj bi bil Tuštanjski graščak, deloval pa je vse do 60. let prejšnjega stoletja. Marsikomu bo ta del izleta najbolj všeč, saj celotna dolinica deluje kot manjši lepo vzdrževan vodni park. Ob nekdanjem mlinu se nahaja lepo ohranjen star kmečki skedenj in poleg njega manjši toplar. Vzdolž reke je manjša jama in poleg nje nekaj metrov visoka previsna skala. Tu je tok reke najlepši. Višje nad dolinico, nad jamo se nahaja visoko razpelo. Lepa je tudi okolica Mohorjevega mlina. Tu si lahko ogledamo nekdanje perišče, mlinsko kolo, vodni kanal ter manjši jez. V njem je potopljen čoln (marec, 2020), nasedel poskus romantike. Priložnosti za slednjo bomo na poti ob reki Rači našli obilo.
 
Povezava na izlet Reka Rača.
  

Ajdna

Ajdovska deklica

Kjer Karavank vrhovi sivi,
ponosno dvigajo se v zrak,
na gori, ki se zove Ajdna,
sezidal grad si je orjak.

Orjak je mož, desetkrat večji
in silnejši od nas ljudi,
na gori živel s hčerko svojo,
tako pri nas se govori.

Od hriba stopil je do hriba,
en sam korak, pa bil je tam;
se nagnil je nad reko Savo,
vodico zjutraj pil je sam.

Zajemal s ,korcem' je velikim
in pil in pil, za hčerko še,
da si umije bele roke,
mož ,korec' poln zajel je.

A ona šetala se zjutraj
po travnikih se pisanih
in všeč ji bilo je na polju
in njivah s plugom risanih.

Vračaje se s sprehoda,
k očetu nekdaj tekla je:
Crvička čudnega sem našla
na travniku' mu rekla je.

Domov ponesiva ga atej!
Kako je lep črviček ej!
Po zemlji racal je urno
in travo grizel, ej poglej!'

Pa zmajal z veliko glavo
orjak je oče in dejal:
To ni črviček ljubo dete.
Brž nesi ga nazaj do tal!' ^

To kosec je, ki travo reže,
da z njo živinico redi;
ni, da bi z njim se ti igrala.
V dolino brž ga nesi mi!'

Možiček v strahu trpetaje,
bil skoraj zopet je na tleh;
in vse povedal, kar je videl
in slišal pri orjakih teh.

In pravijo, da v gori Ajdni,
še vedno grad visok stoji;
da nihče vanj ne more,
orjakov pa že davno ni.
   
 Vir: narodne-pesmi.si

Povezava na izlet Ajdna.
  

Žamboh

Megalitska skala na Žambohu pod cerkvico svetega Lovrenca.
Žamboh je vzpetina katere severne stene se dvigajo strmo nad sotesko reke Save. Pod prepadnimi zahodnimi pobočji je potok Pasjek vrezal ozko sotesko na vhodu katere, sicer na drugi strani zasavske ceste, stoji velika megalitska skala. Vzhodna pobočja so od sosednjega čudežnega Ostreža, kot je o njemu pisal Valvasor, ločena s tesno dolino. Le južna pobočja, na katerih se nahaja vasica Tepe so nekoliko bolj prijazna. Hrib ima precej nenavadno ime, ki ga zapeljivo hitro povežemo z Žam-bogom, neznanem starodavnem božanstvu kultur, ki so tu v stoletjih pred našim štetjem pa vse do propada Rimskega imperija kopala in talila železovo rudo. Ime verjetno izhaja iz starega nemškega imena Stamm-Boch, kar bi po slovensko pomenilo štor in kozel. Na vrhu se nahaja cerkvica svetega Lovrenca in je ena izmed številnih cerkvic vrh samotnih vzpetin okoli Polšnika za katere je značilno, da so na njih v času predzgodovine postavili vetrne topilnice železove rude. Ker je te peči gnala moč vetra so iskali prepišne in izpostavljene lege na posameznih vrhovih. Da so v kasnejših stoletjih, večinoma v visokem in poznem srednjem veku, na mestu teh talilnic naši predniki postavljali cerkvice, naj bi botrovalo dejstvo, da so ljudje v njihovih ostankih prepoznali starodavna svetišča in tako z novo vero nadaljevali duhovno tradicijo, ki je predtem te kraje prežemala vsaj tisoč let. Za Žamboh sicer ni dokazano, da bi tudi na mestu njegove cervice stala taka vetrna topilnica, pa vendar če pogledamo nanjo v širšem krajinskem smislu, lahko med njo in ostalimi samotnimi cerkvami prepoznamo skrivnostno sakralno krajino. Le-ta nam daje slutiti, da so te cerkvice le nov izraz, ki je v srednjem veku prežel to lepo in divjo pokrajino in njeno starodavno duhovno tradicijo, katere modrosti je pred tem ožarjene od ognja veter odnašal proti nebu.
 
Povezava na izlet Žamboh.
  

Stenica

Stenica je najvišji vrh manjšega pogorja s treh strani obdanega z visokimi gorami. Pohodnik ima ob prihodu v Vitanje, ki so naše izhodišče, občutek, kot da se tu gore še vedno prerivajo za skopo odmerjen prostor in ker ga pri tleh ni več ostalo veliko se še kar dvigajo kvišku. Severno od Stenice se nahajajo pobočja zahodnega Pohorja, vzhodno se vleče dolga in nič manj visoka Konjiška gora, zahodno pa v Stenico sili slikoviti Paški Kozjak. Pogorji bi treščili drugo v drugo, če ne bi mednju posegla reka Hudinja in vrezala nadvse slikovite soteske Socke. Strma gozdnata pobočja, previsne stene, mrak in vlaga tesne globeli, bučanje reke zloveščega imena, vse kar je našim prednikom vzbujalo nelagodje in težilo vsakdanje življenje so prvi vitanjski vitezi z veseljem izkoristili. Na visoki prepadni skali pri severnem vhodu v sotesko so že na začetku 12. stoletja zgradili pravo nezavzetno orlovsko gnezdo, enega najstarejših štajerskih gradov. Varnost težavnega dostopa in visokih prepadnih sten je v srednjeveških nemirnih časih imela prednost pred udobjem doline. Višje, na poti na Stenico, postaja svet vedno bolj svetel. Pod samotno domačijo Vodovnik, mimo katere nas vodi pot, se odpre izvrsten razgled na južna pobočja Pohorja. Našo pozornost pritegnejo prostrani travniki okoli samotnih domačij. So svetli, razgledni in domačije sredi njih vir življenja lepe kulturne krajine, ki jo sožitno tvorijo skupaj s prostranimi pohorskimi gozdovi. Že precej visoko, le nekaj minut pod Stenico nas pot vodi mimo svetišča v naravi Marijina roka. Legenda pripoveduje, da se je tu majhni deklici prikazala sveta Marija in v spomin na ta dogodek pustila v skali odtis svoje dlani in stopala. Svetišče z dvema skalama visoko na gori spominja na čase, ko krščanstva še ni bilo v tej deželi in so ljudje, tako kot še nedavno v Posočju, postavljali svoja svetišča v naravi. Blagodejnim močem, ki stojijo za Marijino roko je popolnoma vseeno za človeško interpretacijo resnice, ali jih romar vidi kot dobro svetnico ali kot vilinsko bitje.
     
Povezava na izlet Stenica.
  

Kamnita miza

Kamnita miza, ki se ji reče tudi Tomaževa miza, nekateri pa ji pravijo tudi Kamnita goba je izvrstna naravna znamenitost. Njena plošča je iz trdnejše kamnine kot njen podstavek in tako je erozija tekom milijonov let oblikovala naravno mizo. Plasti različno trdnih kamnin katerih del je bila nekoč tudi Kamnita miza se lepo vidijo na skalnatem prelomu poleg mize. Nekateri na suhoparne geološke razlage izvora mize ne dajo kaj dosti in v njej vidijo ostanek megalitskega svetišča, katerega začetki čaščenja naravnih sil segajo daleč v prazgodovino. Morda celo vse do neandertalca, saj so arheologi njegove sledi našli v bližnjih jamah Matjaževe kamre. Severnoprimorski "staroverci" so bili morda zadnji, ki so tu častili Naravo. Odkril in o njih obširno pisal je Pavel Medvešček. Njihova vera je bila še nedolgo nazaj živa in tudi zanjo je bilo značilno čaščenje naravnih sil katerih pojavno obliko so videli v posameznih skalah, oziroma megalitih, pa tudi v rekah, kraških jamah, drevesih in ostalih naravnih pojavih. Z njimi smo Slovenci dobili lastno pristno prazgodovinsko vero katere praksa je bila vsaj do neke mere tudi megalitska. Tako nam ni potrebno iskati kultnega izvora Kamnite mize v Keltih, neandertalcih, druidih, civilizaciji Ši in ostalih namišljenih ali danes več ali manj izumrlih ljudstvih, saj z nekaj sreče njeno pristno starodavno oboževanje še vedno živi.  
   
Povezava na izlet Kamnita miza.
   

Grad Šumberk

Grad Šumberk se nahaja na visoki vzpetini s katere se odpre izvrsten razgled po večjem delu Suhe krajine, oziroma južne Dolenjske. Legenda pripoveduje, da je grad nastal sočasno s bližnjim gradom Kozjak, zgradila pa naj bi ju brata velikana. Med delom sta si orodje podajala kar po zraku in ko sta bila žejna sta se sklonila in pila iz reke Temenice. Moč in trdnost, ki veje iz te legende se je prelila tudi v stransko vejo Turjačanov, ki so si sredi 15. leta tu našli svoje domovanje. Iz nje je namreč izšel znameniti Andrej Turjaški. Bil je najbolj zaslužen poveljnik v Bitki pri Sisku, kjer je krščanska vojska strahovito porazila precej večjo turško vojsko pod vodstvom srbskega poturčenca Hasana Paše Predojeviča. Kljub silnemu poreklu in trdnosti tako grajskih zidov kot njihovih plemenitih prebivalcev čas dela po svoje. Najprej je pod njegovo težo klonila šumberška rodbina Turjačanov ter sredi 17. stoletja izumrla. Grad je bil s tem opuščen, prepuščen toku časa in dokončno razpadel na začetku 18. stoletja. Ampak, zgodbe, ki so se ovile okoli njegovih še vedno dobro ohranjenih razvalin živijo naprej. Po eni izmed njih se v kleti pod razvaljenim gradom v treh sodih skriva velik zaklad. Čuva ga črn pes, ki bruha plamen. Okoli srednjega soda je ovita bela kača s krono z vdelanim diamantom. Pripoved govori, da je to zakleta kraljična, ki jo bo rešil pogumen mladenič rojen na kresni večer točno ob polnoči. Ogovoril jo bo v božjem imenu, prekinil prekletstvo in jo s tem rešil. Mladenič bo imel zibko stesano iz smreke, ki raste med grajskimi razvalinami, ampak ker se je smreka posušila je grad še vedno porušen, kraljična pa še vedno zakleta.     
 
Povezava na izlet Grad Šumberk.
   

Kalični vrh

Navadni jetrnik na Kaličnem vrhu na Veliki gori.
Kalični vrh se nahaja na planoti Travna gora nad Ribnico na severnem predelu Velike gore. Vrh je poraščen, zato ni razgleden. Pot nas vodi le slabih 15 minut stran od Kamnega griča in planinske koče na njem, kjer se, če se nam zahoče, naužijemo razgledov. Na poti sledimo planinski pešpoti, ki se deloma prekriva s Potjo kurirjev in vezistov ter Sodraško potjo. Na strmem pobočju pod vrhom so planinske markacije zbledele, a je pot označena z rdečimi oznakami, ki jim zlahka sledimo (marec, 2019). Med krožnim povratkom nas pot pripelje do starega drevesa, ki s svojo drugačnostjo takoj pritegne našo pozornost. Je nagubano, razbrazdano, poraščeno z mahom ter z močnimi koreninami za katere se zdi, da ne opirajo teže drevesa temveč njegovo silno starost, ki je ne more in ne želi prikriti. Obiskovalci na sosednje drevo odlagajo veje in pred prostorom se nahaja manjše kurišče, ki sredi divjine ribniških gozdov ni namenjeno piknikom, saj bi se nanj zlahka povabili rjavi kosmatinci, ki jih tu ne manjka. Iz prostora veje posebna vez z Brinovim gričem, kjer so po izročilu še pred pozidavo cerkve Marije Vnebovzete videvali plamene, ki švigajo iz tal in čudežno prikazovanje luči, zato našo pozornost pritegne razpelo in skrivnostno znamenje štirih smeri neba in duha, ki mu vlada. Nanj obiskovalci polagajo manjše kovance. Kot "Le Bateleur", ki v eni roki drži kovanec in v drugi palico. Spodaj opisana pot je za ljubitelje globokih dolenjskih gozdov, ki preraščajo visoke ribniško-kočevske planote in nam hote ali nehote razkrivajo skrivnosti, ki so starejše od pokrajine, ki jo napajajo z življenjem.
  
Povezava na izlet Kalični vrh.
   

Planina za Migovcem in Konjsko sedlo

Planina za Migovcem je bila še do nedavna opustela, a se nanjo očitno vrača življenje, saj so v letu 2019 na njej ponovno pasli živino. Na planini se odpre izvrsten razgled na severna prepadna ostenja Podrte gore, opazili pa bomo tudi skromne ostanke karavle. Tik nad planino se nahaja razpotje, ki vodi do dveh prelazov, do Škrbine, kjer se nahaja razpotje za Vrh nad Škrbino vzhodno in zahodno za Tolminski Kuk in naprej za Mahavšček in Bogatin. Drugi prelaz je slikovito Konjsko sedlo, kjer se nahaja razpotje, ki vodi na Vogel in Globoko, prelaz preko katerega vodi pot na primorsko stran Spodnjih Bohinjskih gora do planine Razor ter direktna pot, oziroma bližnjica do planine Zadnji Vogel. Konjskemu sedlu daje prav poseben pečat slikovit Bohinjski Migovec, ki nas s svojo klinasto podobo opominja, da se nahajamo globoko v pravljičnem svetu bohinjskih bajk in legend. 
  
  

Sveti Ahac

Sveti Ahac je znana cerkvica na Dolenjske na vzpetini Gora, ki se nahaja nad Turjakom.
Sveti Ahac se nahaja na hribu nekoliko skrivnostno imenovanem Gora. Vzpetina, ki se nahaja nad Turjakom niti od blizu ne spominja na goro, a vseeno s svojo podobo zbuja precej pozornosti. Je pravilne piramidaste oblike in od daleč izgleda kot nekakšen miniaturen vulkan. Zaradi tega je zagotovo eden izmed bolj prepoznavnih vrhov v bližnji okolici Ljubljane. Gora je bila poseljena že v pradavnini, saj so na njej našli ostanke prazgodovinske naselbine. Veliko kasneje so na vzpetini pozidali manjšo cerkev, ljudje pa so se pričeli obračati proti njej v strahu in upanju za svoje življenje in premoženje, saj so na njej kurili kresove s katerimi so opozarjali na bližajočo turško nevarnost. Okoli leta 1600 so tedanjo cerkvico povečali in prezidali v čast silovite zmage nad Turki v znameniti Bitki pri Sisku, kjer je odločilno vlogo na strani krščanske vojske odigral mladi in pogumni poveljnik kranjskih strelcev Andrej Turjaški. V zahvalo je prejel najvišjo trofejo sicer izredno obilnega bojnega plena, plašč poveljnika turške vojske Hasana paše Predojeviča, poturčenca rojenega v srbskem klanu Predojeviči kot Nikola. Ker se je zmaga zgodila na dan svetega Ahaca, ki je bil sicer tudi sam vojak in poveljnik  v rimski vojski, je le-ta postal zavetnik Turjačanov, njemu v čast pa je bila posvečena na novo prezidana cerkev na Gori. 
 
Povezava na izlet Sveti Ahac.
  

Vrh Krnic

Vrh Krnic se ponaša z izvrstnih razgledom na Spodnje Bohinjske gore.
Vrh Krnic je manj znana brezpotna gora na dolgem grebenu med Vrhom nad Škrbino in Voglom. Verjetno se le redkokateri planinec odloči za njen samostojen obisk, saj se nahaja le 15 minut lahke zelo razgledne grebenske hoje stran od znanega Vogla. Z vzponom na Vrh Krnic si lahko predvsem dodatno popestrimo pot na Vogel, saj vzpon poteka preko ozkega in strmega vršnega grebena gore. Na Vrh Krnic se lahko umaknemo tudi ob dnevih, ko je Vogel bolj obiskan, saj razgledi na njem ne zaostajajo za razgledni na višjem sosedu. Z Vrha Krnic se najlepše vidi zlasti vršno piramidasto pobočje Vogla in njegov dolg stranski greben, ki se proti jugu potegne v Žabiški Kuk. Vzhodno mimo Vogla se lepo vidi proti Šiji in Rodici, zahodno pa predvsem izstopa Vrh nad Škrbino. Ob jasnih dneh se vidi vse do Jadranskega morja.  
 
Povezava na izlet Vrh Krnic.
  

Vogel

Vogel je ena izmed bolj znanih gora pri nas, a vendar večina ob njegovem imenu pomisli zgolj na smučišče, ki mu je gora posodila svoje ime. Ljudje radi zbiramo, oziroma presegamo mejnike, in eden od teh je v naših gorah postavljen na 2000 metrov nad morjem. In ker je Voglu sapa pošla tik pod to magično mejo, je zagotovo v očeh marsikaterega planinca manj privlačen, čeprav se ponaša z izvrstnimi razgledni na vse strani neba. Opisana pot na Vogel ni najkrajša, a ravno zaradi nje za goro velja rek, ki pravi, da ni pomemben cilj , temveč pot. Dolgo prečenje severnih strmih pobočij brepotnih gora med Vrhom nad Škrbino in Voglom in ki se prične na Konjskem sedlu je zagotovo ena izmed najlepših planinskih poti pri nas. Opisano celodnevno krožno pot si lahko še dodatno razgibamo s hojo preko gore Vrh Krnic, kjer se vzpenjamo po sicer kratkem, a zelo ozkem in strmem travnatem grebenu.
 
Povezava na izlet Vogel.
  

Koča na planini Razor

Planina Razor se nahaja na južnih in zelo razglednih pobočjih Spodnjih Bohinjskih gora. Najbolj znana je po razgledu na Tolminski Migovec, ob jasnih dneh pa se z nje vidi vse do Jadranskega morja. Današnjo planinsko kočo so zgradili na ostankih italijanske vojaške postojanke in jo kasneje tudi večkrat povečali. Planina je znana po visokih bukovih drevesih, ki so zaščitena z zakonom. Njihov izvor sega v čas Tolminskega kmečkega upora in so stara okoli tristo let. Tu so tudi začetki sirastva v Zgornjem Posočju. Leta 1873 je sem prišel švicarski mojster in pričel z izdelovanjem trdega sira. Nasledil ga je Tomaž Hitz, ki je sirarstva poučeval tako kmete iz Posočja kot iz bohinjskega konca.
   
Povezava na izlet Koča na planini Razor.
  

Vrh nad Škrbino

Klopca na Vrhu nad Škrbino. V ozadju so trije najvišji vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora, Tolminski Kuk, Zeleni vrh in znamenita in brezpotna Podrta gora.
Vrh nad Škrbino je razgledna gora, gledano iz zahodne smeri, zadnji dvatisočak v nizu Spodnjih Bohinjskih gora, ki ga sestavljajo Mahavšček, Tolminski Kuk, Zeleni vrh ter Podrta gora s stranskima vrhovoma Malim vrhom in Vrhom Konte. Vrh nad Škrbino je od naštetih dvatisočakov, od katerih niti eden ne presega dvatisoč sto metrov višine, ločen z globoko usekanim in tesnim prevalom Škrbino nad katero se prične zelo zahtevni del vzpona. Na vrhu nas pričaka presenečenje, velika in udobna klop, ki je tako visoko in na tako zahtevni gori resnično ne pričakujemo. Najlepši pogled se odpre proti zahodu ravno na že omenjene gore. Navduši nas tudi pogled na Bohinjsko jezero, vzhodno pa ne bomo spregledali Vogla, ki se južno razpotegne v dolg stranski greben, ki se konča kot Žabiški Kuk. Na tem mestu je potrebno še posebej omeniti znameniti preval Škrbino po katerem je naša gora dobila ime. Danes si težko predstavljamo, da je preko tako visokega, zahtevnega in odmaknjenega prevala nekoč potekala tovorna pot, ki je povezovala železodobno svetolucijansko kulturo na območju današnjega Mosta na Soči s staroveških Bohinjem. Še danes so opazne sledi antične tovorne poti in ostanki tedanjih pastirjev in rudarjev.
 
Povezava na izlet Vrh nad Škrbino.
  

Županova jama

Županova jama se ponaša z nekaj metrov visokim kapnikom stalagmitom.
Županova jama je znamenita kraška jama v bližini Cerovega, ki je bila odkrita leta 1926. Svoje ime je dobila po odkritelju županu Josipu Permetu. Za časa Jugoslavije se ji je reklo Taborska jama. Sestavlja jo več velikih dvoran, ki so med sabo povezane s tesnimi umetnimi ali naravnimi rovi. Najbolj znana je zagotovo prva dvorana Ledenica. Njo je Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti Slavi vojvodine Kranjske opisal kot lepotico dolenjskega kraškega sveta. Okoliški prebivalci so jo dolgo časa uporabljali kot naravno hladilnico za shrambo živil, vanjo pa so se zatekali tudi pred roparskimi turškimi napadi, saj v bližnjem taboru Cerovo ni bilo dovolj prostora za vse. Preostale dvorane so Srebrna dvorana, Permetova dvorana, kjer lahko v 11 metrov visokem stropu viden prvoten vhod v jamo. Sledi Velika dvorana, Blatna dvorana, Matjaževa dvorana, Zadnja dvorana, ki se zaključi z globokim breznom ter na koncu šele leta 2008 odkrita Igorjeva dvorana. Slednji nista odprti za javnost. Omeniti velja, da se pred jamo nahaja kamen z več manjšimi fosili.
  
Povezava na izlet Županova jama.
  

Protiturški tabor Cerovo

Protiturški tabor Cerovo se ponaša z najbolj ohranjenim obrambnim obzidjem v Sloveniji
Protiturški tabor Cerovo se nahaja na griču nad istoimensko vasjo nedaleč od Grosuplja. Stoji na mestu, ki je bilo pozidano že v prazgodovini, kasneje pa so grič z utrdbo pozidali Rimljani. V 13. stoletju so na ostankih rimske trdnjave zgradili cerkvico posvečeno svetemu Nikolaju. Cerkev je bila verjetno že konec 15. stoletja obdana z obrambnim obzidjem. Sam tabor se uvršča med manjše pri nas in ga je na podlagi ohranjenih strelskih lin verjetno branilo 50 do 60 braniteljev. Zaradi svoje številčnosti so po potrebi verjetno tudi izpadli iz tabora in manjšim turškim roparskim krdelom preprečili napredovanje po cesti pod obzidjem. Ker je bil tabor dokaj majhen je večina okoliškega prebivalstva iskala zatočišče pred turško nevarnostjo v bližnji Ledenici, kraški jami, ki je danes del znamenite Županove jame, v samem taboru pa so shranili del premoženja in živež. Kasneje, ko je nevarnost turških vpadov minila, so tabor prevzeli Turjaški grofi. Služil jim je kot polvojaška postojanka s katero so nadzorovali cesto, ki je povezovala Grosupeljsko kotlino z njihovim matičnim gradom na Turjaku ter posestva okoli njega. V njem so imeli tudi kašče za žitarice. Omeniti je potrebno, da se minuto hoje pod taborom Cerovo nahaja plitva vrtača s kapelico Antona Puščavnika. Domačini ji pravijo Votlina, velja pa za čudežno zlasti glede ozdravitve bolne živine. V Votlini so tudi za človeka blagodejni izviri pozitivnih zemeljskih energij. 
   
Povezava na izlet Protiturški tabor Cerovo.
 
 

Virnikov Grintovec

Virnikov Grintovec je priljubljen in poleg Stegovnika zagotovo eden najbolj znanih jezerskih vrhov. Nahaja se na predelu, kjer se Kamniško-Savinjske Alpe skoraj dotaknejo Karavank. Na vrhu nas pričaka vpisna skrinjica, visok možic in dolg v S zavit grebenast vrh. Gora je izvrsten razglednik. Povsod okoli nas se dvigajo vrhovi. Še posebej lepo se vidi zahodni del dolgega grebena Košute. Visoke strme stene glavnega grebena Kamniško-Savinjskih Alp in njenih najvišjih vrhov so kot na dlani. Proti zahodu ne bomo spregledali piramide Storžica, proti vzhodu pa Olševe, Pece in številnih preostalih vrhov. Pot na goro ni niti predolga, niti zahtevna zato je primerna za vzpon zlasti v poznih spomladanskim mesecih, ko je na višjih vrhovih še sneg.
 
Povezava na izlet Virnikov Grintovec.
 
 
 

Izvir Podlomščice

Opazovalnica ptic v Logu pod Cerovim. Mimo vodi učna pot Po sledeh vodomca.
Podlomščica izvira v zatrepni dolini v bližini vasi Cerovo. Njene vode se stekajo na Grosupeljsko polje in od tam naprej proti Radenskemu polju, kjer skupaj z ostalimi vodotoki izvira kot rečica Dobravka. Slednja z rečicama Šico in Zelenko ponika in teče neposredno proti izvirom reke Krke. Do izrazito kraškega izvira nas vodi naravoslovno učna pot Po sledeh vodomca, ki se ponaša z veliko opazovalnico ptic na bajerju v Logu pod Cerovim odprtem zgolj za vodene oglede. Na poti nas spremljajo številne zanimive učne table (februar, 2020), kjer se bomo poučili o življenju v gozdu in njegovih najznačilnejših prebivalcih. Pri izviru se nahaja Podlomarjev dom, majhna lesena hiška, umeten bajer z brvjo, ki vodi na otoček, v bližini pa je tudi igrišče in velik toplar. Omeniti je potrebno, da je vas Cerovo znana predvsem po našem najbolj ohranjenem protiturškem taboru, v bližini izvira pa se nahaja tudi znamenita Županova jama.   

Povezava na izlet Izvir Podlomščice.
 

Ptuj

Razgled na mesto Ptuj z desnega brega Drave nam razkriva podobo srednjeveškega Štajerskega mesta.
Ptuj se ponaša s starim mestnim jedrom, ki ga uvršča v sam vrh najlepših mest pri nas. Med našimi potepanji po Sloveniji se moramo vsaj enkrat ostaviti tudi na Ptuju in si ga ogledati. Mesto se ponaša z dolgo zgodovino, katere začetek, na podlagi arheoloških izkopavanj, sega vse do kamene dobe. Ptuj je bil prvič pisno omenjen že leta 69 med zasedanjem poveljnikov rimskim legij, ki so branile vzhodne meje imperija. Poetovio je bilo v 3. stoletju največje rimsko mesto na območju slovenskih dežel in je z okolico štelo ocenjeno 30.000 prebivalcev. Mesto je bilo večje celo od takratnega Dunaja ali Londona. Kot zanimivost velja omeniti, da se je sredi četrtega stoletja na Ptuju rodila mati zadnjega zahodno-rimskega cesarja. V tem obdobju so mesto opustošili Huni na svoji roparski poti v Italijo. Mesto je pomembno vlogo igralo tudi skozi ves srednji vek. Ležalo je na strateški točki, zato je bil mestni grad ves čas močno utrjen, kasneje z mestnim obzidjem pa tudi samo mesto. Tekom stoletij so se na Ptuju menjali številni gospodarji. Rimljane so nasledili Goti, panonska kneza Pribin in Kocelj, Franki, Ogri ter  Salzburška nadškofija. Od njih je leta 1555 Ptuj odkupil cesar Ferdinad I, s čimer je mesto za dolga stoletja postalo cesarsko-kraljevo deželno-knežje mesto. Najznamenitejša plemiška družina, ki je vladala na Ptuju so bili salzburški ministeriali, kastelani in fevdni lastniki Ptujskega gradu, t.i. gospodje Ptujski. Prvi med njimi se leta 1137 omenja Friderik I - Friderich de Bethowe. V času, ko so bile meje posameznih kraljevin in cesarstev odvisne predvsem od trenutne vojne sreče bojujočih se sosedov so uspeli mejo Ogrskega kraljestva, ki je potekala blizu Ptuja, pomakniti daleč proti Muri in preko nje. 
    
Povezava na izlet Ptuj.
 
 

Mazurinov mlin, Pavliči

Mazurinov mlin z dvema vodnima kolesoma se nahaja v dolini reke Dragonje v vzhodnem predelu Istre.
Mazurinov mlin je od nekoč 41 delujočih mlinov na reki Dragonji daneš še edini ohranjeni. Po ljudskem izročilu je star vsaj 300 let, deloval pa je vse do 70. let prejšnjega stoletja. Ob zahodni steni ima dve veliki mlinski kolesi, lepo ohranjeni pa so tudi kanali, ki vodo k mlinu dovajajo in odvajajo. Danes zaraščena in gozdnata pobočja nad mlinom so bila še ne dolgo nazaj obdelana. Danes nanje spominjajo le gozdne jase, v katere prav tako sili gozd, mimo katerih nas vodi pot med vzponom k Pavličem. Znamenita in vredna ogleda je tudi starodavna vasica Trsek, ki je naše izhodišče. V pisnih virih je bila omenjena že leta 1028, ko jo je takratni nemški cesar daroval oglejskim patriarhom.
       
Povezava na izlet Mazurinov mlin, Pavliči.
     

Veli vir

Nekaj metrov visok slap Veli vir drsi v velik tolmun.
Veli vir je slap skrit v tesni grapi enega od pritokov reke Reke, ki v teh brdih zajema vodo. Nahaja se pod napol zapuščeno vasico Sokoliči, katere nekaj hiš domačini uporabljajo predvsem kot vikende. Nekaj obdelanih vrtov, oljčnik in vinograd pod vasjo, vseeno obetajo, da utegnejo v Sokoliče zaviti življenja bolj polni časi. Na poti k slapu našo pozornost najprej pritegne nazobčan prelom, ki se kot od davnih časov obrušena hrbtenica spečega zmaja spušča ob naši poti. Nižje voda reke Reke drsi preko širokega skalnega preloma, ga gladi in razkriva ter kot slap Veli vir pada kakšnih osem metrov globoko v širok smaragdno zelen tolmun. Ko poleti, kot skoraj vsi manjši vodotoki v Istri, rečica in z njo slap presahne, se tolmun segreje dovolj, da v njem povsem udobno zaplavamo. 
  
Povezava na izlet Veli vir.
     

Mesečev zaliv

Pogled na Mesečev zaliv od Strunjanskega križa.
Mesečev zaliv se nahaja na štiri kilometre dolgi obali med Strunjanskim in Simonovim zalivom, ki je najdaljša neokrnjena obala v Tržaškem zalivu. Njegovo drugo ime Zaliv svetega Križa se nanaša na visok križ vrh prepadnega klifa nad zalivom. Po ljudskem izročilu se je na njegovem mestu med viharjem prikazala sveta Marija ter rešila mornarje pred zanesljivim potopom. Še danes naj bi se pri križu videle sledi njenih solza in stopal, ki so se med reševanjem vtisnile v tla. Legenda nam skozi simbol dobre svetnice in rešenih mornarjev govori predvsem o kvaliteti kraja, kjer se križ nahaja in njegovi vezi z zalivom ob njegovem vznožju, kar je poudarjeno z njegovim drugim imenom.  Verjetno ni naključje, da mnogi ugotavljajo, da so v Mesečevem zalivu sončni zahodi najlepši in da je tu najlepša obala v celotni Istri. Do Mesečevega zaliva se moramo potruditi, ali okoli Strunjanskega rta pod najvišjimi flišnimi stenami na Jadranu ali mimo Strunjanskega križa, zato bomo v njemu najdli obilo miru.
     
Povezava na izlet Mesečev zaliv.
     

Pokopališče školjk

Pokopališče školjk se ponaša s številnimi vrstami školjk, kjer prevladujejo predvsem svedrovci.
Pokopališče školjk je približno 170 metrov dolga sipina praznih školjčnih lupin. Sicer izredna naravna posebnost, ki je zelo redka tudi v širšem Evropskem prostoru ima manj romantičen izvor. Luka Koper je poglabljala morsko dno drugega pomola in mulj odlagala na bližnjo obalo. Tekom časa je dež z mulja spral blato in ostala je sipina praznih lupin številnih vrst školjk. Školjčišča se je kasneje prijelo različnim medijem bolj prijazno, oziroma bolj aktraktivno ime Pokopališče školjk. Ne glede na umeten izvor so sipine vredne ogleda. Največja sipina je pri manjši lokalni marini, sprehodimo pa se lahko tudi do bližnje divje obale pred drugim pomolom, kjer narava prepuščena sama sebi ureja prostor po svoje. Območje se zarašča in pridobiva svojo prvobitno podobo (maj, 2018). In čeprav je Luka Koper poskrbela za nastanek prvovrstne naravne znamenitosti, je hkrati tudi njena grožnja. Gradnja že dolga leta načrtovanega tretjega pomola utegne ogroziti celotno območje, ki se poleg školjkinih sipin ponaša za slovenski prostor še z eno veliko posebnostjo. Tu se v morje izliva reka Rižana, ki je tako edina reka, ki izvira v Sloveniji in se izliva v slovensko morje. Reka Dragonja je namreč pri svojem izlivu mejna reka.
  
Povezava na izlet Pokopališče školjk.
   

Strunjanski križ

Visok Strunjanski križ je priljubljena izletniška točka, na poti k njemu pa se odpre razgled na Piran.
Strunjanski križ se nahaja na visokem klifu med Strunjanskimi solinami in Mesečevim zalivom. Slednja sta velika znamenitost že sama po sebi. Strunjanske soline so najsevernejše in najmanjše soline v Sredozemlju, v njih pa po tradicionalnem postopku že 700 let pridobivajo sol. Mesečev zaliv je del najdaljše neokrnjene obale v Tržaškem zalivu, nad njim pa se dvigajo tudi do 80 metrov visoke stene Strunjanskega flišnega klifa, ki je kot tak najvišji na Jadranu. Z visokega klifa se ob jasnem vremenu odpre razgled, ki seže vse do Julijskih Alp in Triglava, ne bomo pa spregledali niti tanke črte lagun severne obale Jadranskega morja, ki se vleče proti Benetkam. Visok križ vrh klifa označuje mesto, kjer se je po legendi prikazala sveta Marija in rešila mornarje pred neurjem in potopom, ki jim je grozil.
  
Povezava na izlet Strunjanski križ.
   

Škocjanski zatok

Ptica se na polslanem obrežju naravenag rezervata Škocjanski zatok išče hrano.
Škocjanski zatok je nastal kot odgovor na hitro urbanizacijo mesta Koper in posledično izginevanje polslanih močvirij, ki so nekoč obkrožala otok na katerem je zrastlo staro mestno jedro. Danes je naravni rezervat prebivališče številnih redkih rastlin prilagojenih na sol v zraku in vodi, ki v Sloveniji rastejo zgolj samo še v Sečoveljskijh in Strunjanskih solinah. Območje je tudi bogat življenski prostor številnim živalskim vrstam, od katerih prevladujejo zlasti ptice. Do sedaj so našteli 257 različnih vrst ptic, tudi zelo redke, ki se tu zadržujejo stalno ali zgolj občasno, kar je več kot 60% vseh opazovanih ptic v Sloveniji.
  
Povezava na izlet Škocjanski zatok.
   

Peračica

Peračica je potok s slapom pri romarskem središču Brezje na Gorenjskem, kjer se nahaja bazilika Marije Pomagaj.
Peračica je starodavna gorenjska vasica v dolini pod Dobrčo prvič omenjena že leta 1050. Njena prva omemba sega v čas, ko večina slovenskih srednjeveških gradov še ni stala, ali pa so bili po večini zgolj leseni stolpi na nepristopnih grebenih v katerih se je stiskala ožja družina lokalnega plemiča. V tistem času je bil nižji plemiški sloj karantanskih kosezov še zelo živ in dejaven tudi v poslih novih germanskih zavojevalcev. Ime vasi so širom po Sloveniji zanesle peripetije, ki so spremljale gradnjo viadukta, ki kot del gorenjske avtoceste prečka potok Peračico. Le redkdokateri preko potoka drveči popotnik ve, da sta na potoku dva slapova, ki sta cilj številnih zlasti nedeljskih izletnikov. Izhodišče izleta se nahaja na parkirišču romarskega središča Brezje na Gorenjskem, pot pa nas povede v sotesko potoka. Zanjo je značilna neokrnjena narava, meandri potoka naravno vijugajo, višje pa lahko v vodi opazimo tudi potočne rake. Slapova se zlivata preko zelenih skladov krhkega vulkanskega tufa. V njuni bližini so znana nahajališča zelene kamnine, njene kamnoseške mojstrovine pa še danes krasijo marsikateri portal ali okna starih gorenjskih domačij.
  
Povezava na izlet Peračica.
  

Bogenšperk

Bogenšperk se nahaja v osrednji Sloveniji v Posavskem hribovju. Mimo njega vodi planinska pešpot do Javorja in Osrence.
Bogenšperk je eden najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. Ponaša se s prostranim in lepo negovanim grajskim parkom. Nasledil je starejši srednjeveški grad Lihtenberk, ki je bil za časa Bogenšperka v že zelo slabem stanju. Kasneje je bil predvsem vir gradbenega materiala za utrditev in obnovo Bogenšperka. Danes na njegovem mestu na griču sredi gozda stoji kapelica, ki so jo po legendi postavili vitezi Templjarji. Radiestezisti so v preteklosti večkrat potrdili, da so ob njej močni izviri blagodejnih zemljskih energij. Bogenšperk je sicer znan predvsem zaradi Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v njem ustvaril večino svojih knjižnjih del. Manj znano je, da je bil Valvasor tudi zelo pogumen in sposoben vojak. Pri zgodnjih dvajsetih letih se je za skoraj tri leta odpravil v Vojno krajino in se boril proti Turkom. Ko se je vrnil domov se je kmalu odpravil na desetletno popotovanje po evropskih deželah, pri čemer ga je pot zanesla tudi v severno Afriko. Med potovanjem po francoskih deželah se je udeležil špansko-portugalske vojne, kasneje pa je bil vsaj dvakrat eden izmed poveljnikov kranjske vojske v boju proti Turkom. Med svojimi potovanji tako po tujih kot domačih deželah je doživel veliko nenavadnega. Žal je o teh dogodkih in svojih vojnih dogodivščinah pisal zelo skopo. Bil je človek racionalnega uma in znanstvenik, a vseeno hkrati tudi otrok svojega časa. Kar ni znal razložiti z razumom je pripisal delovanju čarovnic ali hudiču. Kljub delovni vnemi, pogumu in inteligenci mu življenje ni bilo naklonjeno. Preživel je prvo ženo in več od svojih trinajstih otrok. Zaradi svojega knjižnega delovanja je bankrotiral, zato je bil primoran prodati grad Bogenšperk in hišo v Ljubljani ter se preseliti v Krško, kjer je hitro umrl. Njegov prispevek k slovenski kulturi in znanosti ga postavlja na mesto ene ključnih oseb slovenske zgodovine.
   
Povezava na izlet Bogenšperk.