Pot na Debenec nas vodi skozi vasi in gozd, po vinorodnih pobočjih in mimo lepo, na star način, obnovljenih osamelih kmetij. Na vrhu nas pričaka planinski dom. Razglednega stolpa ni več. Škoda. Z razgledom preko doline Mirne Posavski hribi redkokje izgledajo tako mogočno.

Trebni vrh se nahaja sredi gozda, ni razgleden in ni nič posebnega. Je pa toliko bolj posebna pot nanj. Iz vasi Šahovec nas nanj pripelje pot znamenitega slovenskega misijonarja Barage. In tik pod vrhom nam pot seka 15. poldnevnik. In če to še ni dovolj za obisk vrha, na poti se odprejo lepi razgledi na vrhove Suhe krajine in Male gore in tam pri poldnevniku na Dolenjsko podolje in Posavsko hribovje.

Pikapolonica prinese srečo tistemu, ki mu nepričakovano prileti na roko. Cerkev Svete Ane nad Ribnico je oktobra doživela pravo invazijo božjih kravic, kot jim tudi pravijo pri nas. Morda je prodaja loto srečk še neizkoriščena tržna niša planinske koče pod cerkvijo?

Grintav je bolehen ali slaboten človek. Lahko bi rekli, da je grintav planinec, ki ni zmogel priti na Grintovec oziroma tudi Grintavec... Da je pri nas takih malo dokazujejo pastirji, ki so ga prvi osvoji že sredi 18. stoletja. Je najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp in se iz njega vidijo hribi in gore daleč naokoli...

Na Čemšeniško planino se da iz smučišča Prvine, kjer se lepo vidijo severni Posavski hribi, Raduha in v ozadju Vzhodne Karavanke, narediti lepo delno neoznačeno krožno pot čez razgledni in neizraziti Jelenov rog. V planinskem domu, od koder se nam odpre razgled proti jugu, imajo dober štrudl. Mešani je najboljši.

V Močilniku si lahko še danes ogledamo sled pesti vodje Argonavtov. Se pa zdi, kot da je Ivan Cankar vedel še več in videl še globje v Močilnik kot legendarni Jazon:

"V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamoklozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu."

Sprehod po Malem placu je kot potovanje v preteklost, saj je še edini preostali prostor, ki nam kaže podobo Ljubljanskega barja več stoletij ali morda celo tisočletij nazaj. Z malce domišljije si tu lahko pričaramo Bobre Janeza Jalna.

Krožna pot nas vodi po Krimskem hribovju in Blokah po precej zaraščenem gozdu in razglednih jasah iz katerih se lepo vidijo okoliški hribi. Ni se dalo prezreti vonja po snegu in medvedu.