Pot na Debenec nas vodi skozi vasi in gozd, po vinorodnih pobočjih in mimo lepo, na star način, obnovljenih osamelih kmetij. Na vrhu nas pričaka planinski dom. Razglednega stolpa ni več. Škoda. Z razgledom preko doline Mirne Posavski hribi redkokje izgledajo tako mogočno.
Trebni vrh se nahaja sredi gozda, ni razgleden in ni nič posebnega. Je pa toliko bolj posebna pot nanj. Iz vasi Šahovec nas nanj pripelje pot znamenitega slovenskega misijonarja Barage. In tik pod vrhom nam pot seka 15. poldnevnik. In če to še ni dovolj za obisk vrha, na poti se odprejo lepi razgledi na vrhove Suhe krajine in Male gore in tam pri poldnevniku na Dolenjsko podolje in Posavsko hribovje.
Pikapolonica prinese srečo tistemu, ki mu nepričakovano prileti na roko. Cerkev Svete Ane nad Ribnico je oktobra doživela pravo invazijo božjih kravic, kot jim tudi pravijo pri nas. Morda je prodaja loto srečk še neizkoriščena tržna niša planinske koče pod cerkvijo?
Grintav je bolehen ali slaboten človek. Lahko bi rekli, da je grintav planinec, ki ni zmogel priti na Grintovec oziroma tudi Grintavec... Da je pri nas takih malo dokazujejo pastirji, ki so ga prvi osvoji že sredi 18. stoletja. Je najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp in se iz njega vidijo hribi in gore daleč naokoli...
Na Čemšeniško planino se da iz smučišča Prvine, kjer se lepo vidijo severni Posavski hribi, Raduha in v ozadju Vzhodne Karavanke, narediti lepo delno neoznačeno krožno pot čez razgledni in neizraziti Jelenov rog. V planinskem domu, od koder se nam odpre razgled proti jugu, imajo dober štrudl. Mešani je najboljši.
V Močilniku si lahko še danes ogledamo sled pesti vodje Argonavtov. Se pa zdi, kot da je Ivan Cankar vedel še več in videl še globje v Močilnik kot legendarni Jazon:
"V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamoklozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu."
Sprehod po Malem placu je kot potovanje v preteklost, saj je še edini preostali prostor, ki nam kaže podobo Ljubljanskega barja več stoletij ali morda celo tisočletij nazaj. Z malce domišljije si tu lahko pričaramo Bobre Janeza Jalna.
Krožna pot nas vodi po Krimskem hribovju in Blokah po precej zaraščenem gozdu in razglednih jasah iz katerih se lepo vidijo okoliški hribi. Ni se dalo prezreti vonja po snegu in medvedu.
Dopoldan, tik pod Kokrskim sedlom, sem srečal planinca, ki mi je priporočal, da se vrnem nazaj. Da na sedlu vladajo zimske razmere, piha, je pod nulo... v glavnem brez veze... Imel je prav, ampak samo glede vremena na sedlu. Kakšnih 150 metrov višje se je pričelo poletje... gore in tudi višji hribi so se proti večeru videli odlično...
Nekaj zelo zahtevnih utrinkov in informacij iz poti na Tursko goro mimo Brane je objavljenih tudi na blogu Turska gora. Link je spodaj. Tokrat edini razgled je bil posnet na krožnem povratku v dolino po neoznačeni stezi skozi Žmavcarje, ko se je že pošteno mračilo. Ker v Kamniški Bistrici ni medvedov, tista nenavadna svinja bradavičarka (na blogu je njena slika) pa je tudi že šla v posteljo je povratek v temi potekal gladko in brez posebnosti, ki so sicer značilne za nočno hojo po gozdu...
Nekoč Jermanova vrata so se poimenovala po divjem lovcu Jermanu, ki je po najkrajši poti čez prelaz med Brano in Planjavo vodil kranjsko vojsko, da pred Turki ubrani Celovec. Danes mu je titula več ali manj odvzeta. Znameniti prelaz je znan kot Kamniško sedlo. Razgled na slap Rinko je znan. Znano je tudi, da se lepo vidijo okoliški hribi in sosednje gore. Morda je manj znano, da se iz njega vidi tudi Potočko zijalko.
Od kje se je prikradla ideja, da je ogrski kralj Matija Korvin legendarski kralj Matjaž, ki spi pod Peco? Bil je fevdalec, ki ob zasedbi slovenskih pokrajin v 15. stoletju zagotovo ni imel v mislih osvoboditve kmetov, temveč širitev svoje oblasti. Pravi slovenski in koroški kralj Matjaž, če že, je Matija (v nemških virih Matthiasch), poveljnik koroške kmečke vojske, ki se je zbrala leta 1478, da obračuna s fevdalnimi tlačitelji. Žal so naleteli na Turke, ki so jih posekali do zadnjega.
Dom na Peci je 1665 metrov visoko in nima razgleda. Obstaja neka komaj omembe vredna špranja s pogledom proti Smrekovcu z okoliškimi hribi in Oslovski gori ampak ta res ne more biti razlog za obisk. Razlog za obisk te planinske koče je povsem ravninski in nima nobene veze z gorami. Bograč. Imajo vrhunski bograč...