NOVI IZLETI

Kovk

Kovk je travnat vrh, kjer bomo srečali veliko metuljev, najbolj pa izstopata Lastovičar in Črtasti medvedek.
Kovk nad Colom se nahaja na razglednem robu Trnovskega gozda. Preko njega poteka razgibana Pot po robu, ki poteka od Predmeje do Cola. Najvišji vrh te poti je ravno Kovk, medtem ko je največja naravna znamenitost, ki mimo katere nas vodi, zagotovo Otliško okno. S Kovka se odpre razled na Vipavsko dolino, Kras, Koprska brda, proti Tržaškemu zalivu in Furlaniji in proti notranjskim vrhovom. Med vzponom največ naše pozornosti pritegnejo zahodna pobočja nanoške planote. Na vrhu se nahaja vpisna skrinjica, klop in kovinski križ. Naša pot na Kovk je označena s smerokazi Poti po robu in markacijami Poti kurirjev in vezistov, medtem ko se krožno vračamo po Slovenski planinski poti. Pod vrhom se nahajajo ostanki obrambnih jarkov skopanih za potrebe tretje varovalne liniji Soške fronte, njegova vznožja pa so tudi priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Ob sončnih poletnih dneh bomo na Kovku in na poti nanj srečali številne metulje od katerih je največji žvepleno rumeni Lastovičar, medtem ko se bomo najlažje približali Črtastim medvedkom.
 
Povezava na izlet Kovk nad Colom.
 

Stari grad nad Radljami ob Dravi

S Starega gradu nad Radljami ob Dravi se odpre razgled na mesto, Dravsko dolino in obronke Pohorja.
Stari grad nad Radljami ob Dravi, oziroma Mahrenberg, je bil svoj čas sedež znamenite plemiške rodbine. Njej najpomembnejši članje bil Sigfrid Mahrenberški. Sredi 13. stoletja se je uspešno boril proti ogrski vojski in bil zato deležen slave in časti, ki je v tistem času ni presegel noben drug plemič naših dežel. Grad sam je doživljal, kot številni njegovi sodbniki, tudi težje čase. Zavzeli in oplenili so ga Turki in tudi večkrat je pogorel. Po zadnjem požaru, konec 17. stoletja, so ga prenehali obnavljati, njegovi prebivalci pa so se preselili v dvorec Radlje, ki se nahaja ob izhodišču izleta. Znana je tudi zgodba o grajski princesi Ani, ki je rada vihtela meč in se potepala po prostranih pohorskih gozdovih. Vztrajno je odbijala številne snubce, ko pa se je proti svoji volji le vdala plemiču z gradu Vurberk, je po spletu naključil pristala pri razbojnikih in njihovem vodji Črnem Jakobu. Kasneje so roparje polovili, Ana pa je pristala v grajskih ječah. Ljudje so pripovedovali, da se je z gradu pogosto slišalo otožno petje lepe bele žene, ki je z grajskih zidov zrla proti Pohorju. Danes od nekoč mogočne utrdbe ni ostalo veliko. Le nekaj pred leti obnovljenih zidov in lep razgled na Radlje, vzhodne obronke Pohorja in del dravske doline. Do gradu nas vodi gozdna in zgodovinska učna pot. Med krožnim povratkom bomo prečkali tesno grapo hudourniškega potoka in šli mimo vhoda v Hudo lukno. Ta je ena najstarejših kraških turističnih jam pri nas, saj je za obiskovalce odprta že od leta 1895. Za konec si velja ogledati tudi dvorec Radlje z angleškim parkom, ki ga obdaja.
 
 
 

Slivnica

Na poti na Slivnico nad Cerkniškim jezerom bomo srečali številne metulje.
Le kje na tem svetu lahko s čarovniške gore opazujemo odsev polne lune na presihajočem jezeru? To ni povabilo v svet pravljičnih junakov in bajeslovnih bitij, temveč povabilo na Slivnico. Ljudski spomin pravi, da je gora polna skrivnosti, temačnih in zlobnih. Pod njenim vrhom so v jami prebivale coprnice. Klicale so točo, z uroki kradle kravam mleko in čarale bolezni. Da bi zarotili hudo uro so k jami romale procesije in niti številna darovanja niso kaj dosti zalegla. Pa vendar niso vse skrivnosti, ki jih čuva gora temne. Če se odločimo za dolg krožen povratek nas bo gozdna cesta na vzhodnih pobočjih vodila mimo razvalin cerkvice svetega Miklavža. Ob suši so tu romarji prosili za dež in bili uslišani, Valvasor pa pravi, da je v bližini gozdiček iz katerega ni mogoče vzeti lesa. In če od cerkvice potegnemo ravno črto do samostana Stična se točno na njeni sredini, sicer malenkostno prelomnjene linije, nahaja grad Tujak. Še ena skrivnost ali naključje? Kdo bi vedel. Že tik pred koncem poti gremo mimo kačaste smreke. Drevo raste tik ob cesti in sodi med izjemne naravne redkosti. V Sloveniji naj bi jih bilo v naravnem okolju le okoli deset. Danes se črnih babur ne boji nihče več. Smejimo se praznoverju neukih prednikov, otrokom razlagamo, da leteti z metlo ni mogoče in hkrati pazimo, da nas na poti skozi gozd, naš labirint podzavesti, ne ujame tema in njen svet pravljičnih bitij, ki so jih naši predniki ali rotili ali častili, a nikoli bežali pred njimi. Slivnica, čarovniška gora, je najlepša ponoči, ko se na njenih pobočjih čudimo odsevu polne lune na presihajočem jezeru. 
 
Povezava na izlet Slivnica.
 

Ukanc

Družinski izlet po pravljični deželi Ukanca nas vodi mimo romantičnega Bohinjskega jezera.
Škrat Polesnjak je grbast škrat z rdečo čepico na glavi. Potika se po bohinjskih hribih in uganja norčije. Prebiva v podzemni jami sredi gozda. Bohinjsko jezero je nastalo iz solz Ledenega moža. Pred davnimi časi je s svojima ledenima rokama ustvaril zgornjo in spodnjo bohinjsko dolino. Zlatorog čuva zaklade narave. Je bel gams z zlatimi rogovi. Bele žene so ga naredile neranljivega. Iz njegove krvi zraste zdravilna roža, ki zaceli vsako rano. Zlatovčice so bile neugledne ribe, ki so jih vsi zaničevali. Ko so pojedle vsaka svoj zlatnik, so se jim trebuhi pričeli bleščati v barvi starega zlata. To je le nekaj pravljičnih bitij, ki jih bomo srečali na potepu po Ukancu, oziroma na koncu sveta, kot so verjeli stari Bohinjci.
 
Povezava na izlet Ukanc.
 

Hudournik

Hudournik, najlepši razglednik na Vojskarski planoti, pogosto postreže z lepimi sončnimi zahodi.
Zgodbo o Oblakovem vrhu, izhodišču vzpona na Hudournik, je zapisal Pavel Medvešček, gre pa takole. V daljni preteklosti je včasih skozi dolino Idrijce zapihal tako močan veter, da je dvigoval kamenje, zemljo in drevesa ter jih potem zaradi stranskega vetra, ki je pihal tudi po dolinah Trebuše v vrtincu, ki je tu nastal, odlagal na rob doline. Temu vetru so rekli tamorni veter. Pogosto je pobral tudi ljudi in živali, če jim ni uspelo zbežati. Nekatere je potem med potjo odvrgel, ostale pa je odnesel višje. Ob hudih nevihtah so nekateri skupaj z dežjem ali točo popadali kot hruške na Zemljo. Vendar tam niso poznali nikogar, ne krajev, ne ljudi, ker kdo ve, v kateri deželi so se znašli. Tisti, ki pa so ostali med oblaki, so zaživeli še drugo življenje. Prvo je bilo najsrečnejše, saj so ga doživljali v rojstnem kraju in med svojci, drugo pa vsiljeno med oblaki, ki so jih nosili križem in kražem po nebu, tako da so v enem dnevu videli od blizu luno, sonce in zvezde. Od tam zgoraj so kdaj videli le prostrane gozdove, drugič morje ali pa neskončne zasnežene ravnice.
Ko pa je nekega dne iznenada prišlo do prepira med bogovi groma, vetra in oblakov, so nekateri oblaki brez ukaza nadaljevali svojo nepredvideno pot in tako je eden prišel tudi v naše kraje. Ko pa je v brezveterju zašel med drevesa, so vsi tisti, ki so bili na njem, skočili na Zemljo. Tam na tistem slemenu so potem začeli živeti tretje življenje. Kraju pa se še danes reče Oblakov vrh.
 
Povezava na izlet Hudournik.
 
 

Osolnik

Eden izmed manjših slapov potoka v soteski pod Osolnikom, ki se izliva v Ločnico.
Osolnik, oziroma tudi Osovnik, kot mu pravijo domačini, se nahaja na severnem delu Polhograjskega hribovja. Na vrhu stoji cerkev posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Staro izročilo pravi, da je podlaga gradnji cerkve imeniten dogodek. Sam sveti Mohor je dospel v te kraje in se na Osolniku pogovarjal z Bogom, ki mu je tu pokazal tek časa in izročil domovino v varstvo. Njegove stopinje so na severnih strmih pobočjih vidne še danes, saj se jih ne da zagrniti. Legenda, ki se je starejši okoliški prebivalci zagotovo še spominjajo. Naj je razlog za naš obisk svetne ali posvetne narave, Osolnik nas ne bo pustil ravnodušne. Našo pozornost najprej pritegnejo stoletna drevesa, pod katerimi se senči cerkev. So kot del starega grajskega parka, ki ne skriva svojih let. Morda čas njegovega nastanka sega vse do prebivalcev gradišča pod vrhom. Zgodovina teče po svoje, moč narave pa ostaja ista. Ostanki mogočnih zidov so privabili številne okoliške iskalce zakladov, ki pa sreče tu niso našli. Nekaj razbite keramike, več bronastih kipcev in obilo kamenja. Razgled z Osolnika se odpre na Savsko ravan, Škofjo Loko, ki je kot na dlani, del Karavank, Kamniških Alp in seveda na bližnje polhograjske vrhove. Krožna pot nas vodi skozi slikovito sotesko potoka, ki se preko več manjših slapov izliva v Ločnico.
 
Povezava na izlet Osolnik.
 

Bele stene

Na poti z Belih sten smo šli mimo črede konj za ogrado s ovčarskim psom.
Z Belih sten se odpre pogled na dolino polno številnih ograd v katerih se pase predvsem drobnica pa tudi manjše črede konj. Tu je varovanje domačih živali nujno, saj se nahajamo na obronkih obsežnih gozdov Javornikov, ki se proti jugu zlijejo s prav tako obsežno divjino Snežnika. Tu je domovanje medveda in volkov, zato je varovanje domačih živali nujno. To je tudi naravni prostor Kraškega ovčarja, starodavne slovenske pasme, ki že samo s svojim laježem odvrne lačne plenilce. Nanj nas opozarjajo posamezne table z napisom, da se v čredi nahaja pes. Srečanje z njim znotraj ograde utegne biti zelo neprijetno. V to svojevrstno pokrajino, ki je človek ni docela ukrotil sili gozd. Pogled z višine razkrije, da je marsikje že prekril nekoč pašne površine medtem, ko se velik del doline temu še upira. Okoli posameznega grmičevja v vročem poletnem soncu poležavajo ovce in koze. Opozarja nas, da gre za večno bitko v kateri nekoč s trudom izkrčene travnate površine, danes prepuščene same sebi, ponovno zelo hitro prekrije gozd.  
 
Povezava na izlet Bele stene.
 

Šavnik

Sončni zahod na poti s Šavnika obžarja Porezen.
Šavnik se nahaja na severnem predelu planote nad Soriško planino in je poleg Dravha, Možica, Slatnika in Lajnarja zadnji izrazit vrh. Medtem, ko so preostali sosedje priljubljeni in precej oblegani v vseh letnih časih na Šavnik le redkokdo zaide. K temu pripomore njegova nekoliko odmaknjena lega in strma travnata pobočja, ki s sosednjih vrhov izgledajo kolenom precej neprijazna. Če v hribih nad Soriško planino iščemo samoto je Šavnik odlična izbira. Goro so spregledali tudi italijanski vojaški strategi, ki so med svetovnima vojnama planoto pozidali z bunkerji, kasarnami in ostalimi vojaškimi pritiklinami medtem, ko je Šavnik ubežal tej usodi. Očitno se jim njegova lega ni zdela dovolj strateška za bojni metež, ki so ga pričakovali nedaleč stran. Današnji pohodniki se seveda s tem ne moremo strinjati. Njegova nekoliko odmaknjena lega je še kako strateška. Z njega se odpre razgled na Bohinjsko dolino in jezero. Tega pogleda z drugih vrhov ne bomo deležni. Je najbližji pogorju Triglava, Kobli in Črni prsti. Tudi razgled na številne pokljuške planine je od tu najlepši...
 
Povezava na izlet Šavnik.
 

Sveti Primož nad Kamnikom

V stari mežnariji na Svetem Primožu nad Kamnikom se nahaja okrepčevalnica.
Sveti Primož nad Kamnikom je starodaven in še danes priljubljen romarski cilj. Prva cerkev je bila tu postavljena že v 11. stoletju, kasneje pa so na ta postor prinesli ostanke rimskih mučencev iz časa cesarja Diokleciana. Za današnji čas morbidno čaščenje posmrtnih ostankov nam pomaga razumeti obisk svetišča v megleni mrakobi. Takrat se mistična moč kraja poveča, prestavi nas v drug čas in med zidovi starih zgradb si zlahka predstavljamo menihe v temnih kutah, ki nas resno opozarjajo na svetost, ki nas obdaja. Višje nad osmerokotno Marijino kapelico se nahaja cerkev svetega Petra, katere preprosta podoba v temačnem vzdušju megle budi slutnjo, da sega čaščenje božanskih sil na tem kraju precej dlje v preteklost od pozidave prve cerkve. Povsem drug svet se odpre, ko oblake končno predrejo sončni žarki. Pred nami se odpre široka Savska ravan. Pogled seže od Kamnika preko številnih naselji vse do Ljubljane in naprej mimo Krima do najvišjih dolenjskih in notranjskih vrhov. Na eni od številnih klopi se predajamo toplemu soncu in vrvež spodaj v dolini se zdi tako nepomemben.
 
Povezava na izlet Sveti Primož nad Kamnikom.
 

Slavnik

S Slavnika se odpre izvrsten razgled na Tržaški zaliv in morje pred Koprom, ki je najlepše ob sončnem zahodu..
Na eni izmed učnih tabel na poti na Slavnik piše, da mu pravijo primorski in tudi istrski Triglav. Vsekakor ni najvišji primorski vrh, kot bi marsikdo pomislil. Kar nekaj vrhov ga po tej plati precej prekaša. Marsikdo pa ne ve, da tudi ni najvišji vrh Čičarije. V tej odročni pokrajini z nenavadnim imenom sta dva vrha s še bolj nenavadnim imenom, ki na Slavnik gledata zviška. Prva je skalnata Medvižica, druga pa triglava Glavičorka na kateri so davno tega staroverci kurili kresove. Tudi njima sosednji Ostrič, oziroma Žabnik, ki velja za rojstni kraj bajeslovnega Štrpeda je višji. Ampak, Slavnik ima drugega aduta v rokavu. To ni višina kar že vemo temveč, kot pove njegovo ime, slava. Velja za enega najbolj priljubljenih primorskih vrhov širom po Sloveniji in po tej plati ga morda prekaša le znameniti Nanos. Odmaknjena in redko naseljena Čičarija je tudi domovina volka. Z nekaj sreče bomo njegove stopinje videli v blatu ali snegu. Nič zato, ko gre za človeka postane volk prestrašena srnica, ki jo ob najmanjšem šumu ubriše globoko v goščavo.
 
Povezava na izlet Slavnik.
 

Sveti Socerb

Brstenje trt pod Svetim Socerbom. V ozadju se nahaja vas Podraga.
Socerb, poleg svetega Hieronima, prav tako velja za našega domačega svetnika. Rodil se je v Trstu in del življenja preživel v jami blizu istoimenske starodavne mejne utrdbe. Danes je njegovo ime sinonim ravno za omenjeni grad na robu visokoge Kraškega roba, le redkokdo ve pa, da je dal svoje ime tudi cerkvici v Vipavskih brdih. Nahaja se visoko nad Vipavsko dolino na razglednem vrhu nad vasjo Podraga. Pot do nje nas vodi pretežno skozi gozd, zato je izlet primeren tudi za vroče poletne dni. Na vrhu se odpre razgled na del Vipavske doline, Nanoške planote, Čaven in Trnovski gozd. Zlasti med krožnim povratkom se bomo sprehodili mimo številnih razglednih vinogradov. Skupaj z nižje ležečo vasjo s še ohranjenim starim vaškim jedrom zlasti spomladi, ko trte brstijo tvorijo tipično vipavsko in za marsikoga najlepšo slovensko podobo kulturne krajine.
 
 

Možic

Možic prepoznamo po značilni kupoli bunkerja na njegovem vrhu.
Možic se nahaja na severnem robu razgledne planote nad Soriško planino. Že od daleč ga prepoznamo po rjavem mehurju, kupoli bunkerja, ki se boči na njegovem vrhu. Njega in številne ostale na planoti so med svetovnima vojnama zgradili Italijani. Danes, ko v gorah iščemo predvsem mir in odmik od hitrega ritma sodobnega časa si težko predstavljamo, da so tedanji vojaški strategi v tem gorskem raju pričakovali bojni metež. Čas je počasi le izbrisal namene tedanjih graditeljev, bunkerji pa so postali, če lahko tako rečemo, del gorske krajine. Zanimivost, ki nam popestri pot na Možica. Postali so tudi izvrsten simbol neumnosti tedanjih voditeljev. Terapija, ki bi jo njim, pa tudi njihovim številnim sodobnikom predpisali pa je med drugim zagotovo tudi pot v gore.
 
Povezava na izlet Možic.
 

Slap Kosca

Številne lehnjakove kopice pod slapom Kosca so prekrite z mahom.
Slap Kosca se nahaja v skriti in tesni dolini nedaleč stran od Višnje Gore. Pod izvirom potoka se nahaja naše največje nahajališče lehnjaka preko katerega se pahljačasto preliva voda in tvori svojevrstno zaveso. Njena podoba se tekom letnih časov spreminja. Poleti slap skoraj presahne, a grapa vseeno ohrani hlad in svežino, ki od izvira skupaj s potokom priteka nižje v dolino. Ob obilnejšem deževju pa se mirna Kosca prelevi v divjaka, ki se hrupno poganja preko visoke lehnjakove pregrade in nižjih kopic poraslih z mahom. Izlet do slapa Kosca je začetni del sicer daljše in izvrstne Poti dveh slapov, ki nas vodi preko razglednega Gradišča in Kuclja s katerega se spustimo globoko v tesno sotesko potoka Višnjice, ki nas preseneti s kar tremi slapovi.
 
Povezava na izlet Slap Kosca.
 

Šentjungert

Izhodišče za na Šentjungert je v kraju Galicija, ki je dobil ime po španski pokrajini.
Šentjungert je eden izmed tistih številnih slovenskih vrhov, ki se mu reče Gora, pa si tega imena s svojo višino, če lahko previdno pripomnimo, niti ne zasluži. Nahaja se v Ložniškem gričevju, po višini pa je kvečjemu hrib. Morda so domačini slutili, da seže vzpetina višje k nebu, kot pa poti, ki vodijo nanjo in to povedali z imenom Gora. Za povrh so na njej zgradili še cerkev svete Kunigunde. Za romarje in  popotnike proti metafizičnim višinam, ki za ostale obiskovalce Šentjungert sežejo previsoko. Tudi ime izhodišča, Galicija, je precej nenavadno. Nekateri domnevajo, da ime izhaja iz galice, stare slovenske besede za vrane. Drugi pa spet, da pride od španske pokrajine Galicije, kjer je pokopan sveti Jakob Starejši. Domači plemiči so v srednjem veku z romanj v oddaljeno pokrajino sem zanesli kult svetega Jakoba in mu kasneje postavili tudi cerkev. Le-ta naj bi stala na mestu staroslovanskega templja posvečenega sončnemu bogu, godcu in pevcu. Stari Sloveni so taka mesta imenovali galicije.
  
Povezava na izlet Šentjungert.
 

Divje babe

Divje babe, arheološko najdišče, kjer so najdli neandertalčevo piščal, najstarejše glasbilo na svetu.
Divje babe je arheološko najdišče visoko nad reko Idrijco. Pot nas vodi mimo razgledne cerkvice svetega Ivana s izvrstnim pogledom na skrivnostno Kojco na drugi strani doline. Lepota tega kraja nas zlahka premami, da se zleknemo v travo in uživamo v razgledih. A radovednost, ki nas vleče proti jami in arheološkemu najdišču Divje babe je močnejša. V njej so v približno 45.000 let starih ostankih ognjišča najdli najstarejše glasbilo na svetu. Neandertalec je v kost mladega medveda premišljeno navrtal luknjice v širini prstov na roki in izdelal piščal. Glasbilo katerega rekonstrukcija je pokazala, da je povsem enakovredno podobnim sodobnim piščalim. S pomočjo ustvarjalne moči glasbe se je neandertalec dvignil nad živalske nagone potrebne za preživetje v surovi naravi tedanjega časa in stopil na višjo duhovno raven. S pomočjo le človeku edinstvene domišljije, ki jo je spodbujala kreativnost glasbe je lahko pričel posegati v dotedaj nemoten naravni red in ga oblikovati po svoji volji. Spoznanje, ki nam govori, da je prav, da mi ljudje, samooklicana krona stvarstav, stopimo en korak nižje na lestvici samopoveličevanja in del slave odstopimo tudi drugim.
 
Povezava na izlet Divje babe.
 

Mala planina na Veliki planini

Otroke bo navdušil pogled na mogočno Planjavo, ki seže preko pastirskega naselja Veliki stan.
Če se povzpnemo na zaobljen vrh za Domžalskim domom na Mali planini se pred nami odpre eden izmed najlepših pogledov na glavno pogorje Kamniško-Savinjskih Alp. Preko valovitih pašnikov in pastirskih koč Velikega stana se pred nami dvigne mogočna kulisa masiva Planjave in sosednje Ojstrice. Tudi nižji Dleskovec, Veliki vrh in Velika Zelenica ter Deska silijo kvišku, medtem ko so preostali vrhovi z Lučkim dedcem na čelu skriti v ozadju mogočnih sosed. Veliko planino, katere eden od predelov je tudi Mala planina, je človek obiskal že v pradavnini, pastirji pa so jo poselili v srednjem veku. Danes v preplet tradicionalne pastirske podobe in narave v kateri se kontrastno mešajo prijazni pašniki z visokimi in težko dostopnimi gorami sili sodoben čas. Smučarske vlečnice in redki avtomobili članov pašne skupnosti so že dolgo del planine.  Več začudenja izvabijo gorski kolesarji pogosto ožičeni z androidi in pripadajočimi gadgeti za merjenje vseh vrst telesnih utripov. Statistika, ki jo merijo te danes tako nepogrešljive naprave pobere vso pozornost, ki si jo sicer zasluži prelepa okolica. Številni selfiji, ki po nevidnih kanalih hitijo v dolino k nevoščljivcem za računalniki, pa dajejo vtis, da e-prijatelji ne verjamejo na besedo, da je na Mali planini res tako lepo.
 
 

Volnik

Volnik je dobil svoje ime po volih brez katerih Kraševci nekoč ne bi preživeli.
Volnik najbolje opiše presenečen vzklik Italijana kateremu smo na nizkem razglednem stolpu sramežljivo priznali, da smo prvič tu. Kako je to mogoče, Volnik je slaven je odgovoril v izvrstni angleščini. Kazali smo in se izgovarjali na vrhove visokega Trnovskega gozda in Čavna, pa Nanoške planote, greben Črnih hribov. Toliko je pohodniških skušnjav na poti do Volnika... V obupu smo kazali na oddaljeno Čičarijo s Slavnikom, pa ni nič pomagalo. Volnik je slaven, res je in ni izgovorov. Njegova lega med Tržaškim zalivom in Krasom je edinstvena. Samo on je tu. Kras je kot na dlani, Tržaški zaliv tudi. Nahaja se tik nad državno mejo, ki tu izgubi ves smisel. Pokrajina, ki jo delimo na Vipavsko, Kraško, pa Notranjsko, Koprsko in Tržaško se s pogledom združi v eno celoto. Vsa ta imena, pridevniki in pripadnosti so le minljive oznake nas ljudi. Zgodovina ve, da času in spremembam, ki jih prinaša ne pomenijo veliko.
 
Povezava na izlet Volnik.
 

Pasja ravan

Pasja ravan je eden izmed tistih vrhov na katerega se odpravimo zaradi njegove zgodbe, posebne in tudi tragične. Stare legende, nekatere že pozabljene, govorijo o temačni sili, ki je vladala vrh prostrane vzpetine. Ena od zgodb govori o razuzdanih pastirjih in ovcah, ki so jih prignali na goro. Divje so veseljačili in ni jim bilo mar za odbito zdravomarijo.  Vseeno jim je bilo za noč, ki se je spustila na visoko ravan in za nevarnosti, ki so prišle z njo. Med divjim rajanjem so se ovce spremenile v pastirske pse in pastirji v volkove. Vnel se je spopad na življenje in smrt in še dolgo po tem dogodku se je ob polni luni z visoke ravni slišalo tuljenje volkov in renčanje psov. Kasneje so nasilni polhograjski vitezi iz Starega gradu za las ušli podobni usodi. Morda zaradi temačnega slovesa Pasje ravni so si v jami pod vrhom našli svoje zatočišče tudi rokovnjači, oziroma vojaški ubežniki, ki so bili prisiljeni ropati in krasti, da so lahko preživeli. A prizanešeno ni bilo niti gori sami. Morda, danes ob omembi skrivnostne sile z gore le zamahnemo z roko, a kateri vrag je potem gnal vojsko, da je z buldožerji zravnala vrh za raketno oporišče? S tem je Pasjo ravan ponižala na drugo mesto na lestvici Polhograjskih vrhov, na prvem mestu pa se sedaj za en sam meter šopiri Tošč.
 
Povezava na izlet Pasja ravan.
  

Kum

Kum je najvišji Posavski pa tudi Dolenjski vrh, zato so ga oboji vzeli za svoj Triglav. Viden je daleč naokoli in na njemu se zdijo preostali Zasavski tisočaki precej nižji od tistih sto ali dvesto metrov, kolikor jim manjka do Kuma. Gora je kar precej pozidana, saj se na njej nahaja cerkev svete Neže, planinski dom in visok RTV stolp. Med Kostanjevico na Krki in Kumom je z legendo spletena prav posebna vez. Med prelepo Nežo, ki je znala prisluhniti naravi in pastirjem Joštom je tlela iskra ljubezni. A so vsakoletne vodne ujme podivjane Krke Nežo pregnale na Kum. Niti bajeslovni Gorjanci, pod katerimi se nahaja Kostanjevica niso preglasili skrivnosnega klica, ki jo je vabil na mogočno goro. Kasneje se ji je pridružil tudi Jošt, ki pa ni bežal pred besnečo reko, temveč pred roparskimi Turki. Pot nas vodi mimo dveh kapelic posvečenih svetnikoma, ki še danes kažeta mesti, kjer so ju kruti napadalci ujeli in usmrtili. Danes sta svetnika združena v cerkvi svete Neže medtem, ko se ne samo planinci in pohodniki priporočamo svetnikoma za uresničeno in srečno ljubezen.
 
Povezava na izlet Kum.
 

Koča v Krnici

Koča v Krnici se nahaja pod visokimi ostenji Prisojnika.
Koča v Krnici je priljubljeno visokogorsko izhodišče tujih turistov. Bližina Kranjske Gore in pa ostenja naših priljubljenih dvatisočakov, ki Krnico obdajajo, so močan magnet. Dovolj močan, da privabijo tudi tiste v supergah, nevajene zahtevnih in zelo zahtevnih večurnih visokogorskih tur. Koča je izhodišče za priljubljeni Špik, Križ, Pogačnikov dom in ostale poti, ki na zemljevidu izgledajo lažje in krajše kot so v resnici. Je pa Krnica že sama po sebi vredna obiska. Je idealna za nedeljski družinski izlet tudi z manjšimi otroki. Velik del poti hodimo skozi gozd, a se dolina pri prečkanju dolgega pašnika odpre in povsod okoli nas se dvignejo visoke stene znanih dvatisočakov. Naš pogled najbolj pritegnejo temna ostenja okoli Prisojnikove Prednje glave, ki se strmo dvigajo nad zahodnim delom Krnice in se zdi, da se bodo zdaj zdaj zgrnila nad dolino.
 
Povezava na izlet Koča v Krnici.
 

Kapelski vrh

Atilova pot navduši s zgodbo o slovitem Hunu, ki se je nastanil v gradu pod Kapelskim vrhom- Tu si je zgradil terme in skril bajen zaklad.
Kdo si ti, ki rušiš prestole, pustošiš dežele, podjarmljaš ljudstva? "Ego sum Attila flagellum Dei - Sem Atila, Bič božji!" S temi besedami stopimo na Atilovo pot, ki nas vodi preko Radgonsko-Kapelskih goric. Z razgledne Kapele, najvišjega vrha, kjer se ob jasnem vremenu vidi vse do Blatnega jezera se spustimo v Šutjovo grabo. Tega kraja se je dolgo časa držalo prekletstvo. Po izročilu se je tu nastanil Atila po enem izmed svojih bojnih pohodov. Zgradil si je grad s silno zakladnico in toplice, saj je blizu izvirala vroča termalna voda. V srednjeveških listinah izpričan grad, katerega prebivalci so se udeležili tudi križarskih pohodov, bolj kot na viteško utrdbo s svojimi še ohranjenimi obrambnimi jarki spominja na staroslovansko utrjeno gradišče. In od tu do Atile in njegovih bojevnikov res ni več daleč...
 
Povezava na izlet Kapelski vrh po Atilovi poti.
 

Uskovnica

Na Uskovnici se nahajajo pastirski stani, saj se na njej še vedno pasejo krave in delajo sir.
Uskovnica je še ena izmed številnih Pokljuških planin. Zaradi lahke dostopnosti tudi z avtomobilom so jo v veliki meri zavzeli čezvikend ljubitelji planin in številni turisti, ki sem pridejo tudi od nižje ležečega Bohinjskega jezera. Kljub temu je planina še "živa". Na njej se pase živina in še vedno lahko kupimo domači sir. Lastniki številnih vikendov, nekoč pastirskih stanov, v veliki meri ohranjajo njihov tradicionalen videz in tudi na ta način ohranjajo sicer precej živahno planino. Ob jasnem vremenu se proti zahodu vidijo slikoviti vrhovi večinoma brezpotnih gora okoli Debelega vrha.
 
Povezava na izlet Uskovnica.
 

Piramida

Piramida je razgleden grič, ki se dviga nad Mariborom. Na njemi stoji kapela svete Marije in je priljubljen družinski izletniški cilj.
Maribor ima zagotovo enega najlepših mestnih parkov pri nas. Podaljša se v dolinico Treh ribnikov med Mestnim vrhom in Piramido. Slednja je pri nas edinstven preplet mestne pozidave in fotogeničnih vinogradov, ki so mestu v izvrsten okras. Piramida je od treh gričev, še Mestnega vrha in Kalvarije, ki iz severa obdajajo mestni rob najbolj obiskana, saj je najbližja mestnemu jedru in se iz nje odpira najlepši razgled na Maribor. Danes na njej stoji že od daleč vidna kapela svete Marije, za njo pa se nahajajo skromni ostanki mariborskega gradu, ki je bil v 12. stoletju postavljen za obrambo pred Madžari.
 
 

Ostrič

Ostrič se nahaja v odmaknjenih predelih Čičarije in je dom bajeslovnega Štrpeda.
Ostrič se nahaja v odmaknjenih predelih Čičarije. Po starem pripovedovanju je gora domovanje bajeslovnega Štrpeda. Tu je nekoč živelo veliko polhov in s pomočjo lune in zlatokljunega sokola Lunje se je vsakih sedem let izlegel Beli polh Štrped. Imel je bel kožušček, namesto sprednjih nog sokolja krila, tudi oči je imel sokolje, iz ušes pa mu je rastlo jesenovo listje. Štrpedi podnevi spijo v drevesnih duplinah, ali pod bukovimi koreninami, saj so silno plašne živalce. Ponoči neslišno letajo okoli in pomagajo revnim, bolnim in pomoči potrebnim. Beli Štrped ima črnega brata, ki pa ljudem povzroča le gorje. Najlepši del poti se prične, ko stopimo iz gozda na pašnike posute z brinovim grmovje in redkimi borovci. Goličava se dviga vse do piramidastega vrha Ostriča. Tu si zlahka predstavljamo Štrpede, ki letajo med redkim rastjem.
 
Povezava na izlet Ostrič.
 

Muljava

Izlet na Muljavo nas vodi skozi vasi, polja in gozdove, ki jih je bodoči pisatelj Josip Jurčič vsak dan prehodil na dolgi poti v osnovno šolo v Višnji Gori. Pokrajina s svojo dolgo zgodovino, izvrstnimi razgledi predvsem proti Suhi krajini in lepimi, a skritimi kotički narave še danes buri domišljijo. Marsikatero dogajanje v pisateljevih zgodbah je postavljeno v te kraje. Dogajanje iz znamenitega romana Deseti brat je postavljeno v dvorec Kravjek blizu katerega gremo. Je naslednik starejšega gradu Roje, ki je bil nekoč eden najpomembnejših dolenjskih gradov in domovanje ene najstarejših kranjskih plemiških družin. A, če je Josip Jurčič tem krajem s svojimi pripovedmi postavil nesmrten spomin, je bilo kolesje časa precej bolj neusmiljeno. Skromni ostanki gradov nas opominjajo, da tudi najtrdnejši zidovi minejo medtem, ko bodo zgodbe živele večno.
 
Povezava na izlet Muljava.
 

Kopitnik

Kopitnik ima razgled na dolino reke Savinje, medtem ko Dom v Gorah na izhodišču na sotesko reke Save pred Radečami.
Na Kopitnk gremo mimo Koče na Kopitniku in ravno zaradi nje je to izvrsten družinski izlet. Pričakala nas bodo igrala za otroke, klopi, žar... Če se izognemo nekaj bližnjicam ga lahko opravimo kar z vozičkom za otroke. Športnim seveda, saj je potrebno enkrat celo nekoliko močneje poriniti v kolovozni klanec. Pa tudi njemu se lahko izognemo, če želimo seveda. Med hojo se nam sem pa tja odprejo izvrstni razgledi na nekaj najvišjih posavskih očakov. Proti Gozdniku, Mrzlici in nekoliko bolj v ozadju proti Čemšeniški planini. Najbolj pa navduši greben Maliča in Šmohorja. Deluje kot manjša, posavska, verzija Košute.... In ko ravno pišemo o razgledih, če gremo prvič na Kopitnik bomo ostali odprtih ust. Naj fotografija pove svoje. Je pa hkrati, z isto sapo, potrebno povedati, da tudi izhodišče pri Domu v Gorah nudi izjemen razgled na globoko sotesko Save pred Radečami... pa seveda na Kum, ki je na drugi strani reke...
 
Povezava na izlet Kopitnik.
 

Ložno

Izvir Baba se nahaja v bližini številnih bajerjev.
Ložno je strm grič vrh katerega stoji cerkev Marije Loretske. Dviga se visoko nad bližnjimi Voglajnskimi in Severnosotelskimi griči in se hkrati staplja s temnim ozadjem visokega Bočkega pogorja. Zato bi ga iz nižje ležeče pokrajine hitro spregledali, če nas nanj ne bi opozarjala cerkev s črno Marijo. S svojo svetlo podobo vrh griča nas slej ko prej zvabi k sebi. Obljublja in tudi da veliko. Pred nami se odpre izvrsten razgled na valovito pokrajino in visoka pobočja Donačke gore. Na griču se zazdi, kdo ve zakaj, da smo zajahali val skrivnostnega Bočkega jezera katerega vode se kot piš vetra zlivajo iz globin pogorja vsepovsod po deželi.
 
Povezava na izlet Ložno.

Mrzlica

Pogled iz Mrzlice na sončne žarke, ki sijejo na Savinjsko dolino.
Razgledna Mrzlica je četrti najvišji vrh v Posavskem hribovju. Le iz Kuma, Čemšeniške planine in manj znanega Javorja bomo gledali višje na okoliško pokrajino. Prvo kočo so na njej postavili že leta 1899. Današnji planinski dom je bil postavljen kasneje. Dobro so poskrbeli tudi za najmlajše, saj so ob domu številna igrala. V kopnem se do doma lahko zapeljemo tudi z avtom zato ne čudi, da je Mrzlica eden izmed najbolj priljubljenih vrhov v slovenskem sredogorju. Severna pobočja so večinoma porasla z bukovim gozdom medtem, ko so južna pobočja posuta s krčevinami in posejana s samotnimi kmetijami vse do višine 800 metrov.
 
Povezava na izlet Mrzlica.
 

Izvir Baba

Izvir Baba se nahaja v bližini številnih bajerjev.
Čudežni izvir Baba se nahaja v skriti dolini raztresene vasi Medvedice. Pravijo, da zanesljivo napoveduje dež. Ko se prične vreme kujati sicer miren izvir bruha vodo, a se hitro pomiri. Kmalu za tem prične deževati. Nekateri tudi verjamejo, da je njegova voda, ki priteče izpod bližnjega svetega Ahaca, zdravilna. Do izvira hodimo večinoma po odmaknjeni in razgledni cesti, ki nas pripelje v dolino na dnu katere so številni bajerji. Še posebej zadnji, nedaleč stran od našega izvira, je primeren za postanek. Mimo njega teče manjši potok. Če mu sledimo v gozd bomo nekaj minut višje prišli do njegovega ogleda vrednega izvira. Nahaja se pod strmim in visokim gozdnatim pobočjem. Če se nas porajajo dvomi o zdravilnosti Babe, so tu pomisleki ovrženi. Izvir nas neustavljivo prevzame s svežim dahom, ki veje iz gore in napolni s porajajočo življensko močjo, ki se skupaj s potokom steka v dolino.
 
Povezava na izlet Izvir Baba.

Ojstrica

Na poti iz Ojstrice nas je na Korošici ujela noč.
Ojstrica se s svojo kar nekoliko osamljeno lego na vzhodnem koncu verige glavnih Kamniško-Savinjskih vrhov močno spogleduje z Dleskovškovo planoto. Pot s planine Podvežak nas popelje mimo številnih brezen, slikovitih dolin, ozkih grap in brezpotnih vrhov te planote, ki svojo pot proti nebu pogosto končajo tik pod magično mejo dvatisočih metrov. Ta pot nam Ojstrico časovno precej približa, kar je pri preostalih glavnih vrhovih te gorske verige precej redek pojav. Ko se na vrhu razgledne gore ozremo dol na razgibano planoto, ki je sedaj kot na dlani, lepota njene razbrazdane divjine pokaže svoj mehkejši, a nič manj vabljiv obraz. Kot, da gora planoti za izredno lepo pot vrača z izredno lepim razgledom.
 
 
Povezava na izlet Ojstrica nad Korošico.
 

Trdinov vrh

Pragozd pod Trdinovim vrhom nas popelje v bajeslovni svet gorjanskih vil.
Pot na Trdinov vrh nas vodi skozi prostrane gozdove pravljičnih Gorjancev. Redkokje na Slovenskem je ljudsko izročilo tako bogato in živo. Razgledne košenice na slemenu vrh gore vabijo v našo domišljijo plesoče vile. In ko se nižje spuščamo skozi izjemen bukov pragozd stopimo v domovanje bajeslovnih bitij, ki skušajo pravljične junake na poti v labirint podzavesti. Naše popotovanje pričnemo pri zdravilnem izviru Gospodična. Čarobnem napitku za večno mladost ali modrost?
 
Povezava na izlet Trdinov vrh.
 
 

Križna gora nad Škofjo Loko

Pri Križni gori nad Škofjo Loko se na razglednem kuclju nahaja cerkvica svetega Križa.
Cerkvica svetega Križa se nahaja na razglednem griču nedaleč stran od vasice Križne gore nad Škofjo Loko. Kot že tolikokrat se tudi tu čudimo izjemnemu občutku s katerim so naši predniki konec srednjega veka ta sveti objekt umestili v pokrajino. Kot da je ta kucelj tam samo zato, da se na njemu zgradi božji hram. Legenda pripoveduje, da so prebivalci cerkev sprva želeli pozidati v vasi, a je vsako noč sveti Urh zgrajeno podrl in prenesel na sedanje mesto. In prav je tako, če smo malce po pohodniško egoistični. Tu so razgledi boljši in osojne klopi pri cerkvici so v zimskih sončnih dneh glavna atrakcija in cilj številnih ljubiteljev martinčkanja, razgledov, narave, božje slave...
 
 

Vrh Jelovic

V osrčju Haloz tik pod Vrhom Jelovic se nahaja rdeča koča.
Vrh Jelovic se nahaja v osrčju Haloz in je njihov najvišji vrh. Na poti nanj nas pritegnejo posamezni griči neredko posejani s samotnimi domačijami. Na od daleč izpostavljenih legah se zdijo kot manjša gradišča. To da tej odročni in danes precej zapostavljeni pokrajini nehote videz starih časov, ko so ljudje vrh kucljev iskali predvsem varnost. Zdi se, da tu čas teče počasneje. Vrednota, ki je Haložani očitno še ne znajo ustrezno unovčiti. Ko se vozimo po ozkih in razglednih cestah se pod nami odpirajo tesne doline in strma pobočja ozkih vinorodnih gričev. Za marsikatero trto ne vemo ali je najprej za okras ali za vino. Že samo vožnja po Halozah upraviči njihov obisk.
 
Povezava na izlet Vrh Jelovic.
 

Javornik

Javornik nad Črnim vrhom nas navduši s svojim razgledom na pobočja Trnovskega gozda.
Javornik je zaradi stolpa in svoje enkratne lege izvrsten razglednik. To velja tudi za številne ostale naše vrhove, ima pa lastnost, ki je bolj redka. Na poti na vrh iz Lom nas ves čas skomina po smučanju ali mountain bike spustu. Med hojo namreč večkrat prečkamo progi teh dveh atraktivnih športov.   
 
Povezava na izlet Javornik.
 

Škalsko jezero

Okoli Škalskega jezera je spreljana sprehajalna pot primerna za družine z vozičkom za otroke.
Škalsko jezero je umetnega nastanka. Je posledica pogrezanja tal zaradi izkopa lignita v bližnjem premogovniku. Sliši in bere se zelo, če malce pretiravamo, grozno. Ampak, v resnici je daleč od tega. Jezero se je izredno lepo zlilo s svojo okolico. Okoli njega je speljana široka sprehajalna in deloma tudi zelo zanimiva učna pot. Najmanjše od treh umetnih Šaleških jezer je danes vsekakor vredno tudi samostojnega obiska. Še posebej se ga bodo razveselile družine z majhnimi otroki, sprehod pa se da opraviti tudi z vozičkom za otroke.
 
Povezava na izlet Škalsko jezero.
 

Mali Trebelnik

Mali Trebelnik se nahaja na planoti Menišiji nedaleč stran od Pokojišča znanega po ostankih rimskega zida.
Blizu Malega Trebelnika je pri Pokojišču potekala rimska zapora Claustra Alpium Iuliarum. Stari Rimljani so z njo zaman poskusili zaustaviti prodor ljudstev iz vzhoda. Kasneje v srednjem veku so se tu naselili ljudje in naselje je tekom časa dobilo ime Pokojišče. Mi pohodniki bi rekli, da zato, ker je na tem, danes kar nekoliko odmaknjenem območju po stoletjih rimske vladavine zavladal mir. Legenda pravi drugače. V eni od bližnjih vasi so pregnali roparske Turke, ki so tu naposled našli svoj večni pokoj.
 
Povezava na izlet Mali Trebelnik.
 

Most na Soči

Družinski izlet po Mostu na Soči nas vodi mimo številnih točk pozitivnih energij in izvira zdravilne vode v Modreju.
Le kdo ne pozna Mosta na Soči? Vedno znova se peljemo skozi kraj. Najprej opazimo njegovo ozko in raztegnjeno lepo ohranjeno vaško jedro, za naseljem pa nas v oči bode sijoča turkizna barva jezera. In že se peljemo naprej proti Kobaridu, Bovcu, Trenti... Torej, nihče ne pozna Mosta na Soči. Ob jezeru je speljana sprehajalna pot ob kateri se nahajajo tudi močni in označeni izviri pozitivnih zemeljskih energij. V sosednjem naselju se nahaja izvir zdravilne vode. Pri cerkvici svetega Mavra je razgledna točka s pogledom na sosednjem gore in ta del soške doline... Ampak, to vemo tisti, ki se na poti na sever tu ustavimo vsaj za kakšno uro ali dve...
 
Povezava na izlet Most na Soči.
 

Vodnikov razglednik

Vodnikov razglednik nudi izjemen pogled na Bohinjsko dolino.
Domišljija ne pozna meja. Tako se reče in tudi drži. Le ko hočemo svoje domišljijske podvige upodobiti na tem z fizičnimi zakoni omejenem svetu včasih naletimo na ovire. Ko občudujemo Bohinjsko dolino iz Vodnikovega razglednika ugotovimo, da je tudi domišljija narave brezmejna. Tu je izvedba brezhibna. Tu, ob tem brezčasnem razgledu se je zahvaljujoč pesniku po katerem se razglednik imenuje, rodila slovenska planinska poezija in tu se je koval Triglav kot simbol nas Slovencev. 
 
Povezava na izlet Vodnikov razglednik.
 

Kanjon Kokre

Kanjon Kokre je primeren tudi za družinski izlet z najmlajšimi otroki.
Kanjon reke Kokre se nahaja le eno stopnišče stran od starega središča Kranja. Še posebej zaradi neposredne bližine mesta je njegov pravi skriti zaklad, ki obiskovalca mesta ne more pustiti ravnodušnega. Zlasti proti koncu poti, ko se kanjon pod navpičnimi stenami precej zooža, rastje pa postane gostejše, težko verjamemo da je mestni vrvež nedaleč stran. Votline, ki jih je v stene tekom časa urezala erozija njegovo "tesnost" le še poglobijo. Krožen povratek je precej bolj odprt, lahko dostopna prodišča ob reki pa vir igre za najmlajše. 
 
Povezava na izlet Kanjon Kokre.
 

Lurška jama

Lurška jama se nahaja v skalnem previsu, obiskana pa je tudi zaradi izvira zdravilne vode.
Ena izmed znamenitosti, ki si jo ogledamo ob obisku Kozjanskega parka je zagotovo tudi Lurška jama pri Zagorju. Je del Marijine romarske poti, ki povezuje slovenska in hrvaška Marijina svetišča, od katerih so najpomembnejše slovenski Ptujska gora in Svete gore nad Bistico ob Sotli ter hrvaška Marija Bistrica. Skromno svetišče posvečeno Lurški Mariji se nahaja pod velikim skalnim previsom. Znano in obiskano je tudi zaradi izvira zdravilne vode, ki je še posebej blagodejna za oči. Ob obisku jame vsekakor ne moremo spregledati Zagorja, saj ima vas zelo lepo ohranjeno vaško jedro. Znano je tudi po mogočni božjepoti cerkvi Marije Pomočnice, ki bedi nad krajem.
 
Povezava na izlet Lurška jama.
 

Veliki Rogatec

Veliki Rogatec je razglednik s pogledom na številne sosednje planine.
Osameli Veliki Rogatec je izvrsten razglednik. Iz njega se odpre razgled na kopico planin, ki jih je na temu predelu Kamniško-Savinjskih Alp na pretek. Menina, Kašna in Velika planina, Golte, Podvežak pod Dleskovškovo planoto, Zgornji Špeh pod njegovim vznožjem, če omenimo nekatere bližnje in bolj znane ali pa morda najlepše... in navsezadnje sosednja Lepenatka s sedlom Kal. Z njima Veliki Rogatec tvori neločljivo celoto. Če je sicer večino časa precej strma pot na goro in z nje trening za telo, je mehko zaobljena in pašna Lepenatka skupaj z v verigo okovano samotno cerkvico svetega Lenarta trening za našo pohodniško dušo.
 
Povezava na izlet Veliki Rogatec.
 

Porezen

Porezen se nahaja nad Baško grapo.
Porezen zagotovo nudi najlepši razgled na Spodnje Bohinjske gore, nanj pa se najlepše vidi iz bližnje, v stare zgodbe ovite, Kojce. Je izvrsten razglednik osamelec iz katerega so okoliška hribovja kot na dlani. Gora je doživljala tudi težje čase. V prvi polovici 20. stoletja je italijanska vojska nanj zvlekla kup šare in sezidala številne bunkerje in rove. Kasneje med drugo svetovno vojno so postale vojaške naprave in bližnja pobočja prizorišče krvavega spopada na kar nas spominja spomenik padlim borcem NOB. Danes Porezen preživlja mirne čase. Eno izmed vojašnic so preuredili v planinsko Kočo na Poreznu, ostali obiskovalci pa se borimo kvečjemu s samim sabo medtem, ko grizemo kolena na strmih poteh proti vrhu. Naš trud je bogato poplačan.
 
Povezava na izlet Porezen.