Le redko kdo ob obisku kobilarne Lipica zavije še proti Dolini Marije Lurške. Nahaja se dobrih deset minut hoje stran. Je v samoto  gozda v Krkavcah odmaknjena vrtača, kjer nas bo prevzela tišina, ki je v kobilarni ne bomo deležni. Vanjo se je rad zatekal Karel Grunne, eden od upravnikov Lipice v 19. stoletju, saj je hudo zbolel za tuberkulozo. Zaobljubil se je, da bo v primeru ozdravitve v vrtači postavil oltar posvečen Mariji. Zdravje se mu je povrnilo in v živo skalo je dal vklesati kapelico Marije Lurške. Posvečena je bila leta 1889.

Nastanek Repentabora je ovit v tančico skrivnosti. Legenda pripoveduje, da so domačini želeli postaviti cerkev v čast sveti Mariji na sosednjem hribu. Pričeli so z gradnjo, a se je vse kar so čez dan sezidali ponoči podrlo. Naposled je eden od graditeljev opazil skalo z odtisom svete Marije. Sprejeli so znamenje in pričeli z gradnjo cerkev na označenem mestu. Skrivnostno nočno rušenje se je s tem prenehalo in cerkev so lahko dokončali. Druga legenda pripoveduje, da sta se med gradnjo sprla Hudič in Marija. Zmagala je dobra svetnica in sledi izgona so vidne še danes na kamnu ob vznožju srenjske hiše, kjer je peklenšček pustil svoj odtis.

 

 

 

Stolpnik je najvišji vrh Konjiške gore s katero je povezana legenda o zmaju. Zgodba pripoveduje, da je v gori veliko jezero v katerem je nekoč prebival strašni lintvern. Pošast je razgrajala po globokem jezeru, da se je stresala vsa gora in grozilo je, da bo poplavilo vso dravinjsko dolino in njene prebivalce. Da se je zmaj pomiril, so mu morali tržani in ostali prebivalci doline vsako leto na Jurjevo pripeljati šest devic v obed. Rešitev se je pojavila šele, ko je prišla na vrsto hči graščaka, ki je prebival v gradu nad trgom. Nenadoma je na belem konju prijahal sveti Jurij in odsekal zmaju glavo. S tem je bila dolina rešena, prebivalci trga ob vznožju gore pa so v hvalažen spomin na dobrega bojevnika poimenovali trg v katerem so prebivali po njegovem konju Konjice in goro Konjiška gora. 

 

 

Rakov Škocjan radi obiščemo po daljšem deževju, ko voda širom naravnega parka bruha na dan iz številnih, sicer suhih, izvirov. A vendar nam lahko tudi sušna obdobja pomagajo doživeti Rakov Škocjan na način, ki nam ga deževje in obilne vode ne morejo. Tedaj se lahko sprehodimo pod Velikim naravnim mostom, ki ga hladi tok reke Rak kakšen meter ali dva pod nami. Od tu se po strugi reke sprehodimo do Tkalce jame in se nato na plano povzpnemo skozi njeno stransko okno. Ljudsko izročilo pravi, da je jama dobila ime po Tkalcu, ki je skrivnostne prebivalce jame, čarovnice in palčke, motil s svojim delom, tkanjem blaga, ob praznikih in nedeljah. Zato so ga pravljična bitja spremenila v kamen, ki nas danes spominja na velik kapnik. Jamo si velja pogledati tudi ob visokih vodah. Takrat reka Rak z vso silo priteče v jamo in ponikne v podzemlje nekaj deset metrov naprej. Prizor nas bo osupnil, saj nismo vajeni gledati rek, ki izginevajo v temačne ponore globoko pod zemljo. Katera bitja sreča reka na svoji podzemni poti proti Planinski jami, kjer ponovno pride na dan in katera bitja bomo srečali mi, ko potujemo po svojem podzemlju? Bomo zasijali kot sonce, ali okameneli kot nesrečni Tkalec?

 

 

Golica je še ena izmed številnih slovenskih kultnih gora, če lahko tako rečemo, le da k njeni slavi ni pripomogla legenda ali bajka kot pri Peci ali Bogatinu. Veliko so k njeni svetovni slavi pripomogli Avseniki s svojo znamenito polko Na Golici, še več pa narcise, ki goro vsako leto odenejo v plač rož. Lepota je sicer stvar osebnega okusa in medtem ko nekdo viha nos, drugi ostaja brez sape. Medtem, ko se planinci ne moremo upreti goram, se marsikdo ne more upreti samemu sebi. Ali se gora lahko zaljubi sama vase? Poznavalci geomantije pravijo, da so gore živa bitja, katerih srčni utrip se meri v tisočletjih in ne v sekundah, kot pri nas ljudeh. Kako drugače, če ne v simbolni govorici nam narava razodeva svoje skrivnosti in Golica, ki se vsako leto odene v ogrinjalo narcis je zelo zgovorna. Gorska rožica je dala svoje ime Narcisu, grškemu junaku, ki se je zaljubil v lastno podobo. Če je to lastnost, ki nas pri ljudeh moti, nas pri Golici neustavljivo privlači.

 

Krvavica je znamenita zaradi naravnega okna skozi katerega se povzpnemo nanjo in je v tem predelu Slovenije velika redkost. Znamenita je tudi zaradi prepadnih, rdeče obarvanih sten. Geologi pravijo, da stene rdeče "krvavijo" zaradi velike vsebnosti železa v gori in od tu pride njeno ime.

 

 

Jelenk je najvišji vrh planote, ki je skoraj v celoti obdana z dvema rekama, Kanomljico in Idrijco. Le med prelazom Oblakov vrh in Spodnja Trebuša se je vrnil potok Hotenja. Pot na Jelenk preko Kendovih robov je zelo zahtevna in resnično nekaj posebnega. Če odštejemo visokogorje, takih poti pri nas ni, izjema je le Furlanova pot na Gradiško Turo. Pot je zelo razgledna, a tudi dobro varovana. Najvišji navpični vzpon po ozki špranji se prične v tesni grapi, a planincem navajenih visokogorja ne bo povzročal težav.

 

 

Veliki Rog je najvišji vrh visokokraške planote Kočevski Rog. Odmaknjena in divja pokrajina je bila odkrita šele v 14. stoletju, ko so Ortenburški grofje pričeli vanjo naseljevati uporne nemške kmete. Kljub težki življenjskim razmeram je število prebivastva dolga stoletja počasi naraščalo. Niti pogostim turškim roparskim napadom ni uspelo zaustaviti tega procesa in ko so leta 1641 gospostvo prevzeli turjaški Auerspergi je kočevska pričela cveteti. V 19. stoletju se je prebivalstvo, zaradi pretežkih življenjskih razmer, pričelo počasi izseljevati, dokler se ni zgodila druga svetovna vojna, ko so se hkrati izselili skoraj vsi potomci nekdanjih kolonistov. Območje je bilo po vojni zaprto za širšo javnost in tudi zato so se nekdanji pašniki in travniki, sadovnjaki in njive zarastli. Tudi opuščene vasi niso nikoli več oživele in narava je počasi pričela uveljavljati svoj večni red. Šeststo let bivanja in delovanja človeka je zlagoma prekrila z mehko preprogo bukovega in jelovega gozda. Neokrnjena narava ponovno postaja priložnost ne samo Kočevskega Roga, temveč vse Ribniško-Kočevske pokrajine. Njen največji zaklad so pragozdovi, področja kjer ni prostora za človekove posege. Tu dobro ali slabo tako kot si ga predstavljamo ljudje ne obstaja. Vse teče v večni ciklični harmoniji. Vsak, še tako neznaten pripradnik te divje pokrajine ima svojo vlogo. Narava ga hrani in krepi in ko pride do konca svoje poti ga razkroji in sprejme vase z edinim namenom, da zraste novo življenje. Red, ki velja za vse enako, tako za najneznatnješo bilko, kot za največjo in najdebelejšo jelko. Modrost od katere bi se ljudje lahko zelo veliko naučili.

 

 

Osrenca je manj znan vrh v Posavskem hribovju. Občina Šmartno pri Litiji se ponaša, da je njen najvišji vrh in morda so se zato odločili, da na njemu postavijo visok razgleden stolp. S tem je sicer nerazgleden hrib postal privlačna izletniška točka. Zakaj so šli v tako drag podvig ni povsem jasno, saj so turistični podjetniki, če lahko tako rečemo, "pozabili", da je lesen stolp potrebno tudi vzdrževati. Morda glavni namen gradnje ni bila promocija pohodništva, izletništva, turizma temveč kakšen novec več v žepih graditeljev. Projekt, oziroma razgledni stolp je tako doletela usoda preštevilnih sicer izvrstnih učnih poti in ostalih pohodniških projektov širom po Sloveniji. Po izgradnji se z njimi ne ukvarja nihče več in so prepuščeni samevanju in propadu. Stolp so letos za prvega maja podrli, da se ne bi zrušil pod težo radovednih ljubiteljev narave in z njem zakurili kres.

Galerija prikazuje tudi nekaj fotografij posnetih s telefonom, ko je stolp še stal. Nanj smo se povzpeli iz tesne in odmaknjene doline potoka Bukovica. Če nam je pot iz Javorja prekratka se lahko na Osrenco odpravimo iz Bogenšperka.

 

 

Grad Lindek je bil zgrajen v visokem srednjem veku v času, ko so tuji, pa tudi domači zemljiški gospodje utrjevali svojo fevdalno oblast z grajenjem trdnih in težko osvojivih gradov. Nadomeščali so stare še lesene utrdbe in se dvigali na izpostavljenih pomolih in težko dostopnih vrhovih kot bleščeče krone na zmajevih glavah. S tem so poskrbeli ne samo za zunanjo moč, temveč tudi za notranjo trdnost svojih gradov kot enega glavnih simbolov oblasti nad deželo in njenimi ljudmi.

 

 

Soteska Pekel se nahaja na obrobju Ljubljanskega barja. Je kar nekoliko spregledana in redka naravna lepota, ki jo zlahka postavimo ob bok bolj znanemu Planinskemu polju ali Rakovemu Škocjanu. V odmaknjena in strma pobočja Menišije jo je vrezal potok Otavščica. Izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje preimenuje v Borovniščico. Na poti v dolino se drenja skozi ozka korita in dere preko številnih tolmunov, brzic in slapov. Po slednjih je soteska Pekel tudi najbolj znana. Vseh je nemogoče prešteti, označeni pa je pet. Razen prvega lahko za preostale štiri rečemo, da so že sami po sebi vredni obiska. Od kje soteski ime? Nekateri pravijo, da ima Pekel več obrazov. Najprijaznejši je tisti poleti, ko dnevna vročina le stežka prodre v tesno in globoko sotesko. Tedaj postane marsikomu priljubljeno pribežališče. Če pa se nad Menišijo prikrade nevihta Pekel potemni in bučanje potoka se prične mešati s šumenjem dežja v hrup skozi katerega sem pa tja useka strela. Tedaj utegnemo na temnih pečinah ugledati podobo Zmaja, ki jo je vraževerje domačinov povezalo s peklom.

 

 

Korada je ena izmed svetih gora starovercev z desnega brega Soče in je bila del velikega luninega tročana.  Na njej se je nahajal žarni kamen pri katerem so okoličani opazovali sončni vzhod. Mladenič je na ta način prejel sončno moč brez katere ni mogel dozoreti. Na Koradi so pridelovali tudi obredno črno vino imenovano Motnik. Najboljša trta je uspevala na mestu, kjer so se greli modrasi in gadi in si nabirali svojih strupenih moči, zato ni čudno, da je rastla tudi okoli skrivnostnega kamna nižja na pobočju. Ko pa je prišel novi čas so trto zažgali. Ogenj, ki je gorel več dni, je kultno skalo spremenil v apneni pesek iz katerega so na njenem mestu zgradili cerkvico svete Gendrce. Tretja moč se še vedno širi s Korade in skrivnosti, ki so jih nekoč vedeli le tisti, ki so jim to zaupali stari očetje in očetje bodo s časi, ki prihajajo, ponovno oživele.

 

 

Veliko Kozje se nahaja visoko nad Zidanim Mostom. Skupaj s sosednjim vrhom Planina tvori visoko pogorje, ki tik pred izlivov v reko Savo stisne dolino Savinje v tesno sotesko, kjer je komaj kaj prostora za reko, cesto in železnico. Naš cilj je razgleden in prepaden pomol nasproti prav tako vrtoglavega Kopitnika na drugi strani doline. Pot na Veliko Kozje je podobna popotovanju pravljičnih junakov skozi odmaknjen gozd. Pretežno bukova drevesa se zvijajo pod težo vetra in snega. S fantazijsko razpredenimi koreninami tipajo za oporo na skopo odmerjenem prostoru vrh ozkega grebena. Korenine ljubosumno objemajo skale, se zvijajo nad od dežja spranimi tlemi in rijejo naprej v zemljo v iskanju nove opore. Višje, pri skalnem robu domujejo skalni osamelci. Od spodaj so navpični in klinasti kot od sekire rezilo. Tudi njim delajo družbo vegasta drevesa. Pod vrhom bukov pragozd pridobi bolj prijazno podobo. Zvečer se preko strmih pobočij zlije oranžna svetloba zaspanega sonca in skalni osamelci mečejo dolge sence, ki se stegujejo med drevjem. Gozd pridobi novo podobo in novo moč, ki se kot plaz pravljičnih bitij vrtoglavo usuje globoko v dolino, pljuskne proti Kopitniku in se zlije nazaj proti reki Savinji.

 

 

Golobinjek je eden izmed številnih mehko zaobljenih in razglednih gričev na osrednjem predelu Dolenjske. Njegova pobočja so posuta s številnimi zidanicami, ki se stiskajo k vinogradom, privabila pa so tudi marsikaterega vikendaša. Na pot se odpravimo iz Mirne Peči. Ta kraj kot tudi celotno Mirnopeško dolino je močno zaznamovala reka Temenica. Ta po krivici nekoliko prezrta reka trikrat priteče na dan, dokler se slednjič pri Novem mestu ne izlije v Krko. Drugič v bližnjem Zijalu, mogočnem in izredno slikovitem kraškem izviru, obrhu, zagotovo enem izmed najlepših pri nas. Reka je kraju, ki se je včasih imenoval Nirna Peč, dala ime. Nyrati je staroslovanska beseda, ki pomeni prihajati iz zemlje. Peč pa se nanaša na visoko steno, pečino, izpod katere priteče Temenica na plano. Danes lahko v dolini in na bližnjih gričih najdemo obilo miru, a ni bilo vedno tako. Nekoč je večina prometa, pa tudi roparskih turških napadov, proti severnim predelom Kranjske potekala po tej dolini. Na Golobinjeku se občutek miru še poglobi. Pred nami se širijo bajeslovni Gorjanci in zahodno od njih se dviga Mirna gora, kjer je nekoč namesto Turkov razgrajal zmaj. Če pot k cerkvici svete Uršule ne prežene slabe volje ali počutja, bo to delo za nas opravil mir, ki priteka iz globin griča za cerkvijo.

 

Rupnikova linija na Zaplani deloma poteka poleg ostankov Rimskega zapornega zidu, tako imenovane Claustre Alpium Iuliarum. Očitno gre za vojaškim strategom prav posebej ljubo območje, nekoč mogočni obrambni liniji pa si poleg lokacije delita tudi isto usodo. Nista nikoli opravljali svoje naloge, branili pred tujimi napadalci. Antični gradbeni podvig je bil predvsem prizorišče številnih bitk med rimskimi cesarji. Kljub usihajočemu cesarstvu so se sojeni in nesojeni vladarji raje zapletali v neprestane državljanske vojne katerih glavni doprinos je bil pospešen propad tisočletnega cearstva. Prav posebna ironija, ki tesno veže sicer časovno kar 1500 let oddaljeni zapori je dejstvo, da naj bi Rimski zid varoval "Italijane" pred vzhodnimi ljudstvi, medtem ko je bila Rupnikova linija zgrajena z namenom, da "vzhodna ljudstva" brani pred Italijani. Rupnikova linija nikoli ni bila zgrajena do konca. Ob začetku vojne večina bunkerjev ni bila oborožena ali opremljena z zahtevno vojaško opremo. In, ker so Nemci leta 1941 napadli tedanjo Jugoslavijo je grozilo, da bodo branitelji na liniji obkoljeni, zato so zapustili svoje položaje. Italijani so se tako mirno sprehodili preko sicer dobro zasnovane obrambne črte na kateri je na višku gradnje delalo tudi do 60.000 ljudi.

 

 

Izlet na Lazarjev vrh nas vodi po Ostrovrharjevi pohodni poti. Pot je razgibana kot malokatera, navdušila pa bo tudi ljubitelje zgodovine. Vodi nas mimo dveh srednjeveških gradov. Mlajši, danes imenovan Povšetov grad je Valvasor upodobil nad sotočjem Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Sotočje se je od tistih časov premaknilo proti vzhodu za slab kilometer, nekoč srednjeveška utrdba pa je prezidana preživela vse do danes. Za časa druge svetovne vojne je po grebenu, kjer se nahaja grad, potekala meja med Nemčijo in Italijo, sam grad pa je bil spremenjen v močno graničarsko postojanko. Na te vojne čase je spominjal tudi velik in lepo ohranjen bunker pred gostilno Pri Peclju na drugi strani železnice, a so ga žal porušili. Manj sreče je imel Stari grad, prvotni Osterberg, katerega nastanek Valvasor umešča v leto 1015. Obrambni jarek se je ohranil, ruševine nekoč močno utrjenega stolpa pa so tik pred tem, da se posujejo po strmih pobočjih. Pod starim gradom se nahaja izvrstno ohranjen srednjeveški kamnolom. Verjetno so v njem že v rimskih časih klesali mlinske kamne, ugasnil pa je šele na začetku dvajsetega stoletja. V bližini starega gradu se nahaja grajski izvir, pa tudi skrivnosten kamen, kamor nekateri prihajajo polagat roke. Vračamo se mimo tovarne Arbo. Ustanovljena je bila leta 1854 kot ena prvih kemičnih tovarn na tedanjem Kranjskem.

 

Planina Govnjač je manj znana planina, ki se nahaja na južnem robu Spodnje Komne pod visokimi stenami zahodnih vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Le redkokdo si jo izbere za samostojen cilj, planinci pa jo večinoma prečimo na poti na Tolminski Kuk in njegove sosede ali med krožnim povratkom z Bogatina in Mahavščka. Planina nas ob prvem obisku preseneti s številnimi ruševinami. Naš prvi vris je, da gre za velike opuščene pastirske staje. Le kdo bi pomislil, da je tudi to lepo in pod visoke gore odmaknjeno planino oplazila vojna vihra. Avstro-Ogrska vojska je med prvo svetovno vojno tu zgradila veliko taborišče s številnimi lesenimi barakami in zidanimi objekti. Tu so se nahajale rezervne enote in sem so prihajali na počitek vojaki izčrpani od vojskovanja na krnskem bojišču. Teh divjih časov, ki so kot Zlatorogov bes pustošili po pobočjih nad Sočo že davno ni več. Prah se je polegel, vojaški objekti se počasi sesuvajo in zlivajo z gorsko pokrajino in življenje teče mirno naprej.

 

Mahavšček je neposredni sosed, nekateri pravijo kar dvojček, enaintrideset metrov nižjega Bogatina. Slavo slednjega je daleč preko Slovenije zanesla ena izmed naših najlepših pripovedk o Zlatorogu in nesrečnem Trentarskem lovcu, ki je iskal silni zaklad pod Bogatinom. Zgodba sicer ne omenja Mahavščka, a vendar se slednji imenuje tudi Veliki Bogatin. Ali njegovo drugo ime namiguje, da se tudi pod njem skriva silni zaklad, ki ga čuva stoteroglavi zmaj? Se je zgodba o Mahavščku tekom stoletij pozabila ali morda zamolčala? Kdo bi vedel. Danes verjetno velika večina planincev ne verjame več, da se pod Bogatinom skriva zaklad, a mi smo prepričani, da se tudi pod Mahavščkom. 

 

Koča pod Bogatinom se nahaja sredi široke kotline planine Na Kraju na prehodu s Spodnje Komne na Lepo Komno. Idilično planino je med prvo svetovno vojno izdatno pozidala avstroogrska vojska. Postavili so preko trideset zidanih in lesenih objektov. Tu je bilo zaledje bližnje soške fronte na Krnskem pogorju in bolnišnica, kjer so zdravili bolne in lažje ranjene vojake. Današnja koča je bila tekom let večkrat prezidana ali obnovljena in je edini ohranjeni ostanek nekdanje bolnišnice in svojevrsten spomin na težke čase, ki jim niti ti od človeka tako oddaljeni kraji niso mogli uiti. Odmaknjeno planino obdaja več znanih vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Najbolj znan je bajeslovni Bogatin. Poleg njega stoji Mahavšček, oziroma Veliki Bogatin. Prav tako se lepo vidita Podrta gora in Tolminski Kuk. Proti zahodu opazimo Bogatinsko sedlo in nad njim Srednji vrh iz masiva Lanževice.  

 

 

Na prostrani Komni so nekoč živele bele žene. Na strmih pobočjih nad Soško dolino so pasle črede koz, ki jih je vodil beli kozel Zlatorog. Dobre vile so se pogosto spuščale v dolino na pomoč ljudem. Tisti, ki so se rodili v njihovi prisotnosti so bili celo življenje pod njihovim varstvom. Eden od takih je bil tudi nadvse spreten lovec, mladenič ki se ga je prijelo ime Trentarski lovec. V gostilni na sotočju Soče in Koritnice se je zaljubil v lepo krčmarico. Pridobil si je njeno srce, a jo je z zlatim darilom zavedel bogati beneški trgovec. Da bi si povrnil njeno ljubezen se je nesrečni mladenič skupaj z zloglasnim Zelenim lovec podal v gore na lov za Zlatorogom. Njegovi zlati rogovi so odklepali vrata do silnega zaklada, ki ga pod Bogatinom čuva stoteroglavi zmaj. Visoko v gorah je Trentarski lovec s strelom iz puške smrtno ranil Zlatoroga. Z Zelenim lovcem sta mu sledila do strme pečine, kjer sta naletela na najlepše rože, tudi očnico, s katero je nesrečni lovec kuhal zdravilno vodo za bolne oči svoje matere. Ob spominu na mater si je premislil, a ga je Zeleni lovec prepričal, da nadaljujeta z lovom. Medtem je Zlatorog, ki je bil v varstvu belih žena použil čudežno triglavsko rožo, ki je zrastla iz kapelj njegove krvi in si opomogel. Zdirjal je proti Trentarskemu lovcu, ki je zaslepljen od sijaja njegovih rogov omahnil s pečine. Spomladi ga je s šopkom triglavskih rož v rokah naplavila reka Soča. Ko so se poleti pastirji povzpeli v gore na pašo so osupli naleteli na opustošeno pokrajino. Zlatorog je v silnem besu razril bogate pašnike, bele žene pa so skupaj s svojimi kozami za vedno zapustile nekdanji gorski raj.