hribi

Škocjan je majhna vasica na robu Krasa in Brkinov. Nahaja se na Škocjanskem griču visoko nad prepadnimi stenami pod katerimi ponika kraška Reka. Na griču se je že pred 3500 let nahajalo veliko utrjeno gradišče in od takrat pa vse do danes je prostor neprekinjeno poseljen. Območje okoli Škocjana je imelo v tistih starodavnih časih velik kultni pomen. Sem so prihajalo romarji tudi iz oddaljenih tedanjih evropskih dežel kar potrjujejo številne arheološke najdbe, ki jim tako na področju Slovenije kot tudi širše težko najdemo primerjavo. Tako se še znotraj vasi, tik ob cesti, nahaja brezno Okroglica, ki je prav tako imelo daritveni pomen. Veduto Škocjana sicer zaznamuje visoka vaška cerkev posvečena svetemu Kancijanu. Ta je dal ime tako vasici kot znamenitim kraškim jamam pod njo. Sakralne objekte posvečene temu svetniku najdemo na krajih povezanih z vodo, nad brezni in kraškimi jamami, ob vodnih ponorih, včasih pa tudi ob močvirjih. Tako je dal dobri svetnik ime znamenitemu Rakovemu Škocjanu na Notranjskem in močvirnatem Škocjanskem zatoku v Kopru.

Povezava na izlet Škocjan.

Tigrovska pot je bila narejena v spomin na primorsko domoljubno organizacijo TIGR. Njeni člani so se borili proti okupaciji Primorske fašistične Italije. Krožna pot nas vodi preko vasic Ocizla in Beka ter skozi gozd mimo številnih slapišč in kraških jam. Izlet nas preseneti z bogastvom naravnih znamenitosti in s tem, da jamski sistem Oczila - Beka in pot, ki nas vodi mimo nista širše znana. Zelo slikovita je zlasti Miškotova jama z naravnim mostom in stebrom. Maletova jama se ponaša z na Slovenskem redkim ponornim slapom. Jama Blažev spodmol je za razliko od drugih jam lahko dostopna in skozi njo se lahko sprehodimo vse do njenega izhoda na drugem koncu. Velik del poti po njej lahko opravimo tudi z mlajšimi otroki, zato imamo s sabo svetilko. Izlet sicer opisuje krajši različico Tigrovske pot, zato se med krožnim povratkom tik pred vasico Ocizla ustavimo še pri vaški cerkvici svete Marije Magdalene.

Povezava na izlet Tigrovska pot Ocizla - Beka.

Žeželj je kraj nenavadnega imena s katerim je povezanih več legend. Nahaja se vrh dolgega griča, ki se dviga nad mejno reko Kolpo. Na Žežlju stoji cerkev Matere Božje, za katero se ne ve kdaj je bila pozidana, so pa na njenem kraji ljudje živeli že v prazgodovinskih časih. Pravijo, da je bila cerkev pozidana po zaobljubi. Sledilo si je več slabih letin in ko je bila cerkev v čast Materi Božanski, ki sicer tudi sama rodi Božje dete in ga na prestolu drži v naročju, zgrajena, je narava ponovno obilno rodila in ljudje so bili odrešeni lakote. Ljudje v Beli krajini so v 15. in 16. stoletju silno trpeli zaradi roparskih turških napadov. Veliko jih je bilo odpeljanih v suženstvo ali pokončanih, zato ne čudi, da je bila tudi žeželjska cerkev spremenjena v protiturški tabor. Iz tega obdobja izvira zgodba o zvijači s katero so pogumni domačini pregnali krvoločne Turke. Danes nas prostran parkovni prostor na Žežlju napolni z mirom, sama cerkev pa preseneti z okrasitvijo, ki velja za eno najlepših na Slovenskem. Med krožnim povratkom bomo na dnu križevega pota naleteli na izvrsten razgled na dolino reke Kolpe in na okoliška gričevja.

Povezava na izlet Žeželj.

Cerkev Svetega Miklavža nad Vipavo se nahaja na severnem predelu Vipavske doline pod visokimi stenami Nanoške planote.

Sveti Miklavž nad Vipavo je priljubljen cilj tako številnih pohodnikov, gorskih kolesarjev kot tudi športnih plezalcev. Slednji se do cerkvice zapeljejo kar z avtom, saj se nad njo pnejo visoke stene Podraške Ture s številnimi zavarovanimi plezalnimi smermi. V bližini se sicer nahaja tudi bolj znana Gradiška Tura. Prostor okoli cerkve je zaraščen, zato pri njej ni veliko razgledov (maj, 2021), zato pa nas toliko bolj osupnejo ravno visoke stene južnih pobočij Nanoške planote nad cerkvijo. Cerkev svetega Miklavža nad Vipavo je bila prvič omenjena na začetku 17. stoletju in je tekom časa doživela več težjih trenutkov. Po drugi svetovni vojni je bila celo tarča obstreljevanja jugoslovanske vojske z bližnjega strelišča v Mlakah. Danes je predvsem po zaslugi domačinov lepo obnovljena, še posebej pa nas preseneti bogato okrašen oltar, saj od stare opreme ni veliko ostalo.

Povezava na izlet Sveti Miklavž nad Vipavo.

Kočevsko jezero je nastalo potem, ko je bil opuščen premogovnik rjavega premoga in je voda zalila rudniško kotanjo. Kljub umetnemu nastanku se je jezero tekom časa izvrstno zlilo s svojo okolico in danes velja za eno najbolj čistih in tudi globjih jezer v Sloveniji. Ponaša se z izvrstno krožno potjo, ki je položna in zato še posebej primerna za družinski izlet, saj jo bodo prehodili tudi najmlajši otroci, oziroma jo lahko prehodimo tudi z vozičkom za otroke. Med izletom nas navduši "savanska" pokrajina severno in vzhodno od jezera. Obsežne travnike, ki jih porašča visoka trava, krasijo posamezne breze, ki nikakor ne morejo skriti svoje nečimrne lepote. Ogledamo si lahko tudi manjše Srčkasto jezero, ki je svoje ime dobilo zaradi značilne, seveda, "srčkaste" oblike. Tu je trava, ki se meša z močvirskim rastjem višja od nas in "afriški" vtis, ki ga tu daje ta lepa pokrajina nas čudi: "Ali ni Kočevska vendar znana po visokih in temačnih gozdovih Kočevskega Roga in Stojne."

Povezava na izlet Kočevsko jezero.

Očna se ponaša s pešpotjo na kateri se odprejo razgledi na številne vrhove Severne Primorske.

Očna je odmaknjen hrib, ki se nahaja na koncu stranskega grebena severnoprimorskega pogorja Kolovrat. Pešpot je precej razgibana, saj gremo kar preko dveh sicer nižjih vrhov, da se končno povzpnemo na Očno. Pot nas vodi mimo več vojaških ostankov iz prve svetovne vojne. Zlasti pod vršnim pobočjem Očne si lahko ogledamo številne vojaške jarke, nekaj ostalin pa je tudi njenem vrhu. Verjetno je imela italijanska vojska med prvo svetovno vojno, tako kot na bližnjem Globočaku, na Očni topniško postojanko ali pa vsaj opazovalnico, saj je izpostavjena lega na koncu ozkega in strmega grebena kot nalašč za nadzor Tolminske kotline in doline reke Soče. Izlet nas vodi tudi mimo znamenitega Devetega konfina, točke kjer naj bi se stikale parcele kar devetih gospodarjev.

Povezava na izlet Očna.

Ježa je manj znan hrib pod katerim se nahaja Planinski dom pod Ježo. Vrh je travnat in grebenast na njem pa se nahajajo vpisna skrinjica, žig in klopca. Kljub temu, da Ježo deloma obrašča drevje bomo na njej deležni zelo lepih razgledov zlasti na vrhove sosednjega Cerkljanskega hribovja in zahodnega predela Spodnjih Bohinjskih gora. Pot ni predolga zato jo lahko podaljšamo do bližnje Očne ali pa jo zaokrožimo preko panoramske ceste s katere se še posebej lepo vidi hribovita Beneška Slovenija.

Povezava na izlet Ježa.

Hrib Na gradu se nahaja na pogorju Kolovrat in se ponaša z izvrstnim razgledom na Krnsko pogorje.

Hrib Na gradu je tako kot večina vrhov na severnoprimorskem pogorju Kolovrat izvrsten razglednik. Še posebej lep pogled se odpre na pogorje Krna ter na hribovito Beneško Slovenijo na zahodni strani grebena. Vrh je znan predvsem po muzeju na prostem, ki se nahaja na njegovih severnih vršnih pobočjih. Tu si lahko ogledamo izvrstno rekonstruirane in obnovljene vojaške rove in bunkerje iz prve svetovne vojne. Italijanska vojska je imela na Na gradu topniške položaje, celotno pogorje Kolovrata pa je veljalo za ključno obrambno točko italijanskega dela Soške fronte. Kljub močno utrjenim položajem je italijanska vojska na Kolovratu klonila že prvi dan dvanajste ofenzive, edine in zadnje, ki sta jo sprožili avstro-ogrska in nemška vojska. Zaradi nepričakovano hitrega sesutja italijanskih obrambnih linij se je ofenzive prijelo ime Čudež pri Kobaridu. Vojna je še posebej močno prizadela domačine. Večina je morala v izgnanstvo, veliko vasi pa se je znašlo sredi bojev, zato so domačini ob povratku naleteli na porušene domove in uničeno pokrajino.

Povezava na izlet Na gradu.

Marijino Celje je znana severnoprimorska božjepotna cerkev sicer posvečena svetemu Zenonu.

Marijino Celje je eno bolj pomembnih romarskih svetišč na Severnem Primorskem. Nahaja se na Kanalskem Kolovratu, ki je sicer znan po starovercih z desnega brega Soče o katerih je veliko pisal Pavel Medvešček. Cerkev je posvečena svetemu Zenonu ime pa je dobila po podobi iz avstrijskega narodnega romarskega središča v kraju Mariazell. Prešeren je ime poslovenil v Marijino Celje, domačini pa so svetišču vse do konca druge svetovne vojne pravili tudi Maricel.

Povezava na izlet Marijino Celje.

Naravni most v soteski Krčnik in potok Kožbanjšček pod njem.

Krčnik je tesna soteska, ki jo je izdolbel potok Kožbanjšček. Slednji je dobil ime po bližnji vasi Kožbani na severnem predelu Goriških Brd. Divja podoba Krčnika nas precej preseneti, saj v Goriških Brdih pričakujemo predvsem mehko valovito pokrajino in morje vinogradov. Sotesko bi prej pripisali kakšni alpski lepotici, ki si mora svojo pot na svetlo šele izboriti. Tu pa se zdi, kot da je narava želela še zadnjič nabrusiti svoje zobe preden se preda lagodju vinskih goric in melanholiji furlanske nižine. Soteska je znana predvsem po elegantno oblikovanem in gladko obrušenem naravnem mostu. Je eden redkih takih pri nas, saj so preostali naravni mostovi večinoma robati in obtolčeni od nerodne erozije, ki jih je izklesala. Kožbanjšček pa ni znamenit le zaradi Krčnika. Verjetno je precej bolj znan in znamenit zaradi ribe primorske podusti. Naravno prisotna je zgolj v Goriških Brdih in na nekaterih vodotokih reke Pad. S tem se ta majhen primorski potok uvršča med izredno pomembne evropske vodotoke.

Povezava na izlet Krčnik.

Globočak bi bil izvrsten razglednik, če ne bi bil poraščen z gozdom. Le skozi manjši del se odpre razgled proti Koradi in mimo nje proti Tržaškemu zalivu. Hrib, ki se sicer nahaja na severnoprimorskem pogorju Kolovrat je bil dodobra oguljen med prvo svetovno vojno, saj so ga zaradi strateške lege že v prvem naletu zasedli Italijani in na njem zgradili topniško postojanko. Vrh Globočaka je konec vojne doživel v razsulu. Skromni ostanki vojaške postojanke nas spominjajo na norost prve svetovne vojne in danes si na tem odmaknjenem hribu težko predstavljamo vojsko s pripadajočo topniško železnino. Preko vrha sicer vodi izvrstna in razgibana krožna pot. Vodi nas mimo hriba Platne in preko razgledne vasi Srednje, kjer se ob jasnem vremenu odpre razgled na Krnsko pogorje in Matajur.

Povezava na izlet Globočak.

Slap na reki Idriji se nahaja na Severni Primorski. V velikem zelenem tolmunu lahko poleti zaplavamo, krožna pot pa nas vodi tudi preko zapuščenih vasi.

Slap na reki Idriji pada nekaj metrov globoko v velik zelen tolmun. Prostor na tem odmaknjenem predelu Slovenije nas preseneti s svojo lepoto. K izjemnosti prostora zagotovo prispeva dejstvo, da je na drugi strani tu precej ozke rečice že Italija, oziroma Benečija kot majhni pokrajini na drugi strani meje pravijo domačini. Mi ji raje pravimo Beneška Slovenija. Tako tudi velikemu delu Slovencev, ki so zanjo morda že slišali, skoraj zagotovo pa ne vedo kje se nahaja povemo, da gre za slovensko pokrajino, ki ji je muhasta zgodovino namenila trenutno bivanje izven meja njene matične domovine. Deželo Slovenci poseljujemo že več kot tisočletje in da so njeni prebivalci uspešno vse do danes kljubovali italijanizaciji se gre verjetno zahvaliti tudi dejstvu, da je deželica hribovita in razbrazdana od številnih ozkih dolin in tesnih grap.

Z njo si podobno usodo deli tudi reka Idrija. Če komu predlagamo obisk te lepe severnoprimorske mejne reke nam slednji praviloma odgovori z vprašanjem, če mislimo reko Idrijco, oziroma mesto Idrijo. Ne, mislimo reko Idrijo... Krožna pot nas vodi skozi dve zapuščeni vasi, Kosi in Podrovne. V prvi še stoji ena vzdrževana hiša z nekaj vrta, a v njej nihče ne živi, medtem ko je Podrovne že davno povsem prekril gozd. Od vasi so ostale zgolj gole stene po katerih se plazi bršljan, namesto streh pa jih prekrivajo krošnje dreves.

Tako vasi pod Kambreškim, kot tudi celotno pogorje Kolovrata, ki se raztega od Kuka nad Livkom do Kambreškega je bilo močno zaznamovano z norijo prve svetovne vojne. Veliko vasi se je znašlo na poti nesmislenih bojev in so bile skoraj do tal uničene. Vasi kot Podrovne, ki so zaradi oddaljenosti le uspele ubežati uničenju prve svetovne vojne pa je dokončen udarec zadala na novo zarisana državna meja z Italijo potegnjena po drugi svetovni vojni. S tem je reka Idrija postala mejna reka, sama meja pa močno zastražena. Domačini, ki so bili zaradi bližine ekonomsko odvisni predvsem od Beneške Slovenije in furlanskih mest, zlasti od Čedada so bili tako čez noč odrezani od virov preživetja. Preostala jim je le selitev. Nekateri so odšli v tujino, večina se jih je preselila v naselja v dolini reke Soče na drugi strani Kolovrata. Tam so rastla nova družbena stanovanja, podjetja in s tem službe, medtem ko so vasi ostale prazne...

Povezava na izlet Slap na reki Idriji.

Besnica je tudi ime glavnega naselja v tej med izletniki priljubljeni dolini. V njej se nahaja star mlin, ki je potreben obnove.

Besnica je slikovita dolina na skrajnem zahodnem obrobju Posavskega hribovja. V spodnjem predelu jo od Savske ravni in ljubljanskega vzhodnega obrobja loči le priljubljeni Kašeljski grič. Po njej je nekoč vodila glavna pot v Litijo, na njenem vhodu pri Ljubljanici pa so v srednjem veku zaradi strateške lege pozidali kar dva gradova. Vrhovi nad dolino Besnice so danes priljubljeni tako med pohodniki, kot tudi med kolesarji. Preko nje ali nad njo vodi več tematskih poti, ki povezujejo turistične kmetije na razglednih pobočjih s katerih se vidi daleč preko severne in zahodne Slovenije. Najbolj znana in priljubljena je zagotovo Borovničeva pohodna pot.

Povezava na izlet Besnica.

Na Žagarskem vrhu se nahaja Dom radioamaterjev z visokim antenami, številne klopi in nekaj igral za otroke.

Žagarski vrh se nahaja na zahodnem obrobju Posavskega hribovja visoko nad vzhodnim ljubljanskim obrobjem. Na njem se nahajajo značilne visoke antene Doma radioamaterjev. Z Žagarskega vrha se odpre razgled predvsem na bližnje vrhove značilno posute z zaselki in samotnimi domačijami. Nižje s ceste se preko Ljubljane odpre razgled vse do najvišjih primorskih in notranjskih vrhov, daleč proti severu pa lahko ob jasnih dneh opazujemo Julijce. Hrib ni priljubljen zgolj med pohodniki in nedeljskimi izletniki, temveč tudi med kolesarji in motoristi. Zavita in razgledna cesta se iz Sostrega vzpne preko prevala Pečar vse do vrha. Nato se mimo Javora in nižje preko Lipoglava ali pa preko doline Besnice krožno vrača proti izhodišču. Izhodišča s katerih se lahko pohodniki vzpnemo na Žagarski vrh je več, našteta pa so v gps sledi.

Povezava na izlet Žagarski vrh.

Babna gora se ponaša s starodavnim imenom, preko njepa vodi neoznačena stezica.

Babna gora se nahaja nad Sostrim na zahodnem obrobju Posavskega hribovja. Ime vzpetine nas ne sme zavesti, saj ne gre za goro temveč za z gozdom poraščen hrib. Zakaj ima Babna gora ime, ki si ga s svojo višino dejansko ne zasluži? Morda se odgovor skriva v simboličnem pomenu njenega imena. Gora je v mističnem smislu vedno pomenila predvsem notranji stik "Nebes in Zemlje". Pri tem je bila bolj kot višina pomembna kvaliteta prostora na vrhu, ki je omogočala to notranje izkustvo. Z besedo baba ali dedec v imenu gora so naši predniki nakazovali njihove notranje značilnosti, tako kot jih jin in jang v znanem vzhodnem simbolu večnih premen in kozmičnega ravnovesja. Vzpon, oziroma pot na goro je pri tem vedno pomenila fizični izraz dolgotrajnega in napornega notranjega popotovanja k "Nebesom", ki nas čakajo vrh vzpetine. Številne romarske cerkvice, ki so jih naši predniki pozidali neudobno visoko na vrhovih po vsej Sloveniji, zelo pogosto na mestu starejših svetišč ter množične procesije in romanja k njim so le odraz novih časov, ki jih je v naš prostor prinesla krščanska vera. Ime Babne gore morda izvira iz starejših prazgodovinskih časov, ko se je pod njenimi vršnimi pobočji nahajalo že davno izginulo gradišče na katero namiguje ime vasice Zagradišče preko katere nas vodi izlet na skrivnostno goro.

Povezava na izlet Babna gora.

Trubarjeva domačija se nahaja na mestu, kjer naj bi nekoč bivali sorodniki Primoža Trubarja. On sam naj bi se prav tako rodil na posestvu z mlinom, a višje ob reki. Prostor je prežet s spominom na enega največjih Slovencev, sam kraj pa zaznamuje pravljično lep preplet stare kmečke arhitekture, ki zaradi velike osrednje stanovanjske hiše deluje precej gosposko in negovanega parkovnega gozda mimo katerega teče rečica Rašica. Njen zelen vodni tok se leno preliva preko širokega jezu, ki je del vode usmerjal na kolesa, ki so nekoč gnala mlin in žago. Ivan Tavčar je o Primožu Trubarju zapisal: "Pokažite mi moža, ki bi bil bolj vreden spomenika od Primoža Trubarja. Ali ne živi v vsaki slovenski knjigi? Ali ni še danes učitelj slovenskemu narodu?"

Povezava na izlet Trubarjeva domačija.

Velikolaščanska kulturna pot nas vodi preko dolinice s stenami imenovanimi Peči pod vasjo Pušče. Cilj izleta so Velike Lašče in cerkev Marijinega rojstva.

Velike Lašče so osrednje naselje hribovite in redko poseljene dolenjeske pokrajine, ki je bila po njem imenovana Velikolaščanska pokrajina. Prvotno naselje, nastalo v visokem srednjem veku, so leta 1469 požgali Turki. Zato so domačini današnje naselje zgradili v zavetju hrastovega gozda še danes imenovanega Ščite, medtem ko so vaško cerkvico obdali s taborskim obzidjem. Izlet sledi Velikolaščanski kulturni poti, ki nas pod vasjo Pušče pripelje v manjšo slikovito dolinico imenovano Peči, kjer se v njenem zatrepu pod visokimi stenami nahaja kraški izvir potoka. Večino časa hodimo skozi lep mešan gozd in preko prostranih košnih travnikov. Majhna in lepa dolenjska dežela se zdi danes prezrta, a je ravno zaradi tega vredna obiska. Tu ne bomo našli najvišjih vrhov ali najglobjih dolin, hkrati pa prav tako ne bomo naleteli na preštevilne izletnike ali pohodnike, ki v vrstah znova in znova obiskujejo vsem poznane in že zdavnaj odkrite in razkrite naravne ali kulturne znamenitosti Slovenije.

Povezava na izlet Velike Lašče.

Veliki Osolnik se ponaša s širokim razgledom preko dolenjske pokrajine.

Veliki Osolnik se nahaja na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja. Južno od njega teče kratka rečica Robarica, ki nastane z združitvijo potokov Črna voda in Kobilji curek. Robarica se napaja tudi iz voda, ki pritečejo iz Mišje doline. Nižje se izlije v rečico Rašico. Na zahodnem pobočju Velikega Osolnika teče potok Stara voda, medtem ko na njegovih vzhodnih pobočjih izvira Beli studenec. Imena voda, ki obdajajo hrib morda govorijo, da ne gre za navadno vzpetino. Njegovo ime Osolnik morda pride iz osojen, obrnjen stran od sonca, ali pa morda iz soli, osoliti. Ne glede na morebitne simbolične pomene njegovega imena se nam zaradi visoke, zračne in sončne lege Velikega Osolnika ves čas ponuja ideja, da pride njegovo ime iz solnce, kot smo na slovenskem v starih časih rekli soncu. Torej, da gre za osončen, oziroma sončen hrib.... Ko pridemo prvič na vrh nas vsekakor preseneti njegov prostran travnat in skoraj povsem poravnan vrh. Nehote pušča vtis, da je bil vrh Velikega Osolnika pred davnimi časi poravnan zaradi gradnje prazgodovinskega gradišča. Podobno poravnan hrib je tudi tisti na katerem se nahaja cerkev svete Marjete na Golem, le da so tam arheologi dejansko našli ostanke iz halštatske dobe. Veliki Osolnik je razgleden zlasti proti jugu in zahodu, le njegov vzhodni rob, kjer se nahaja cerkevica svetega Lovrenca, je poraščen z drevjem.

Povezava na izlet Veliki Osolnik.

Sveta Marjeta na Golem je velika baročna cerkev na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja.

Sveta Marjeta na Golem je velika romarska cerkev zgrajena na začetku 19. stoletja. Nahaja se vrh poravnanega hriba na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja. Arheološke najdbe nakazujejo, da se je na njenem mestu v prazgodovinski halštatski dobi verjetno nahajalo gradišče. Pri cerkevi se ne odpre veliko razgledov, saj je rob hriba okoli nje večinoma poraščen. Zato pa se toliko lepši razgled odpre na prostranem travniku nad vasjo Kalada preko katere nas vodi pot. Sama pešpot do cerkev je neoznačena, a je orientacija po opisu lahka, izlet pa zelo razgiban. Sprva nas vodi mimo ribnikov v dolini Drage, nato po tesni grapi Draga ter višje mimo zelo lepih in razglednih travnikov.

Povezava na izlet Sveta Marjeta na Golem.

Ključ je širše manj znan vrh v južnem predelu Polhograjskega hribovja. Iz Brezja se lahko nanj povzpnemo po daljši in položni, ali krajši in bolj strmi poti in tam kjer se pešpoti združita se nahaja Partizanski dom. Postavljen je bil v spomin dolomitskemu odredu. Vrh na Ključu, kot tudi sama pot nanj sta gozdnata, zato na njem ne bomo deležni širokih razgledov. A če se nanj odpravimo v zimskih mesecih, ko je drevje golo, bomo na posameznih mestih vseeno videli pobočja mogočnega Krimskega hribovja. Na vrhu se nahaja klop, vpisna skrinjica in termometer.

Povezava na izlet Ključ.

O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera in ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti ...

Ali je genij Ivana Cankarja zajemal iz keliha, ki zvezdam prinaša nezaslišane skrivnosti belega Močilnika?

Povezava na izlet Sveta Trojica nad Vrhniko.

Ljubljanski vrh je vzpetina južno od Vrhnike in Verda. Je eden od tistih vrhov, ki je bil tekom zgodovine cenjen zlasti med vojaškimi strategi. Pod njem so že Rimljani postavili zaporo Claustro Alpium Iuliarum, ki naj bi odvrnila vzhodna ljudstva od osvajanja takratnih italijanskih dežel. Verjetno bi njihov namen uspel, če silni vojaški strategi starega Rima ne bi bili še bolj kot z varovanjem imperija zaposleni z neskončnimi, krvavimi državljanskimi vojnami katerih nekaj večjih bitk se je odvilo tudi na naših tleh. Ironija usode je, da so dolga stoletja kasneje pod Ljubljanskim vrhom zgradili Rupnikovo linijo, z bunkerji utrjeno mejno linijo s katero naj bi odvrnili tokrat "silne" naslednike nekdanjih Rimljanov. Tudi ta ambiciozen podvig ni izpolnil svojega namena, saj je bila Rupnikova linija zapuščena brez boja. Med drugo svetovno vojno so vztrajni vojaški strategi ponovno gradili bunkerje pod Ljubljanskim vrhom, ki so bili ponovno zapuščeni brez boja. Slaba tri desetletja kasneje si je, kdo drug kot vojska, prisvojila Ljubljanski vrh in na njem zgradila radarsko postajo. Tako se na sam vrh ne da priti, a če se nanj odpravimo v zimskih mesecih bomo na posameznih mestih vseeno deležni lepih razgledov, ki sežejo daleč preko meja osrednje Slovenije. Žal je pomemben del njegovih razgledov tudi velik kamnolom nad Verdom, ki grozi, da bo iz obličja Zemlje izbrisal kar cel hrib v katerega se neusmiljeno zajeda. Na poti na hrib ne bo šlo tudi brez hrupa primorske avtoceste in železnice. Vseeno je Ljubljanski vrh zaradi svoje izvrstne lege na prehodu visokega kraškega sveta Menišije v nizek barjanski svet odličen pohodniški cilj, ki bi bil brez vojske na vrhu zagotovo tudi širše zelo priljubljen.

Povezava na izlet Ljubljanski vrh.

Izviri Ljubljanice se nahajajo v Retovju in v Močilniku pri Vrhniki. Mimo večine vodi krožna pešpot.

Izviri Ljubljanice so nastali na prehodu kraškega sveta planote Menišije v nizek svet Ljubljanskega barja. Zaradi posedanja slednjega so se odprle številne jame skozi katere priteka voda na površje. Nekateri izviri so stalni, medtem ko skozi druge pritekajo le visoke vode, ki po obilnih jesenskih in zimskih deževjih ne morejo odteči skozi nižje ležeče izvire. Večina izvirov je nastala v kratkih udornih zatrepnih dolinah, potem ko se je sesul strop velikih kraških jam. Taka značilna dolina je tista v kateri se nahaja izvir Veliko okence, ki je večino leta suh. Ob visokih vodah nas preseneti vrenje vode, ki tu prihaja na dan pod visoko navpično skalo. Izvir in njegov ob visokih vodah deroč tok po kratki zatrepni dolini je osupljivo lep. V Retovju, kjer pride na dan Velika Ljubljanica si lahko ogledamo še izvir Malo okence, ki prav tako ni stalen, ter stalna izvira Pod skalo ter Pod orehom. Blizu so sicer še drugi izviri ter tudi dve toplici. Mala Ljubljanica izvira v Močilniku pri Vrhniki. Tu se nahaja predvsem zaradi Ivana Cankarja tudi širše znan stalni izvir Veliki Močilnik, ki mu je v eni od svojih črtic pisatelj napisal izvrstno hvalnico. Blizu je precej manj pretočen Mali Močilnik. Vodni tok obeh Močilnikov se nižje izlije v Veliko Ljubljanico, ki je poslej imenovana z enim imenom.

Povezava na izlet Izviri Ljubljanice.

Debevčem mlin, oziroma tudi Samotni mlin se nahaja pod zahodnimi strmimi pobočji Vovarja pri kraškem izviru potoka Oševek. Mlin kot tak ni nič posebnega, nima niti mlinskih koles. Ohranjen ima le betonski jez z manjšim slapiščem. Zato pa je toliko bolj zanimiva zgodba povezana s samim mlinom. Postavili so ga Debevčevi iz Vodic pri Mekinjah in prav pri njih se je rodil Jurij Humar, ki je bil tudi preko slovenskih meja znan zdravilec in čudodelnik, po poklicu sicer duhovnik. Znan je bil po tem, da je zelo uspešno zdravil s kruhom, ki ga je pred tem napolnil s svojo notranjo močjo. Tisti, ki se niso držali njegovih navodil glede odmerkov pojedenega kruha in so v želji ozdraviti takoj pojedli kar vsega naenkrat so običajno hudo zboleli. Takim je pomagal s protizdravilom, sladkorjem, ki je izničil učinke kruha. Nekoč, ko je služboval na Primskovem, se je vrnil domov na počitnice. Šel je do mlina, ki je bil takrat še v lasti Debevčevih ter blagoslovil izvir potoka Oševek. Ljudsko izročilo pravi, da je od takrat ta voda zdravilna in znana pod imenom Debevčev žegnan studenec.

Povezava na izlet Debevčev mlin.

Klobuk se ponaša z lovsko kočo društva Dobrova, kjer si izletniki naročijo čaj.

Klobuk je grič nad Bokalcami na zahodnem obrobju Ljubljane. Kot na večino priljubljenih vrhov v bližini večjih naselij tudi nanj vodi splet poti, stez in stezic. Na poti gremo preko številnih razpotij, vzpenjamo se po bolj strmih bližnjicah in položnih daljšnicah. Nekatere so dobro shojene, druge komaj vidne, vsem pa je skupno, da nas ne glede za katero smer se odločimo, na koncu vse pripeljejo na vrh. Klobuk se uradno imenuje Veliki vrh. Njegov vrh je prostran, mehko zaobljen in travnat. Zaradi dreves, ki ga na oko obkrožajo skoraj v pravilnem krogu, ni preveč razgleden. Vidijo se predvsem vrhovi bližnjih hribovij. Ob južnem vznožju Klobuka se nahaja Tičnica katere ime govori o starodavnem obrednem prostoru, ki so ga naši predniki verjetno uporabljali predvsem za posmrtne rituale. Nedaleč stran južno od nje stoji grad Bokalce. Tudi uradno ime Klobuka Veliki vrh morda bolj kot o višini sicer precej nizkega griča govori o pomenu, ki ga je Klobuk v času, ko je bila Tičnica še živa, imel za lokalno prebivalstvo. Sicer se niti najstarejši domačini ne spominjajo od kje prihaja ime Klobuk. Tik pod vrhom se nahaja lovska koča lovskega društva Dobrova.

Povezava na izlet Klobuk.

Sveti Tomaž nad Praprotnim je cerkev, ki je postala znana zaradi številnih internetnih fotografij, kjer je slikana z dramatičnim ozadjem najvišjih Kamniških gora.

Sveti Tomaž nad Praprotnim je ena izmed številnih cerkvic, ki so jih naši predniki z izjemnim občutkom za pokrajino umestili v prostor. Danes je znana predvsem zaradi številnih svojih fotografij, ki krožijo po internetu. Na njih je cerkvica slikana z mogočnim ozadjem Kamniških gora, ki se kot Himalaja visoko dvigajo nad cerkvijo. Skoraj praviloma je slikana v jutranjih urah, ko se svetloba prebujajočega sonca preliva skozi koprenaste oblake in preko meglic, ki se iz grap plazijo proti cerkvici. Pravljična podoba, ki je na izhodišču brez močnega fotografskega teleobjektiva in izdatne pomoči Photoshopa nikakor ne bomo uzrli. Kamniške gore so tako daleč, skoraj predaleč. Bližje so številni vrhovi Škofjeloškega hribovja, katerih lepota se pri cerkvici svetega Tomaža širi povsod okoli nas. In kje so vse te žive oranžne in roza barve, ki se prelivajo po zaspani jutranji pokrajini? Naši predniki morda tisoč let nazaj niso na tem razglednem holmu zgradili cerkvice zgolj za zabavo ali, ker je tu zgoraj tako lepo. Življenje je bilo v tistih časih pretežko in preveč negotovo. Mir, ki nas na tem lepem kraju obilno preveva daje slutiti, da se v starodavnem svetišču na Praprotnim, ki je nehote postalo majhen delček kičastega mozaika sodobne pop kulture skriva ključ do skrivnosti, ki v vsakem izmed nas čakajo na klic jutranje svetlobe.

Povezava na izlet Sveti Tomaž nad Praprotnim.

Lavričeva koča na Gradišču se ponaša z razgledom, ki seže preko hribovite Dolenjske.

Lavričeva koča je bila nekoč lovska koča Jožeta Lavriča, podjetnika iz Šentvida pri Stični. Kasneje jo je od Avto-moto društva Šentvid prevzelo lokalno planinsko društvo in jo preuredilo v planinsko kočo. Danes je koča zelo priljubljen cilj številnih zlasti lokalnih obiskovalcev. Pri koči se odpre izvrsten razgled preko prostrane dolenjske pokrajine, kjer nam najbolj padejo v oči visoke ribniško-kočevske planote. Številne obiskovalce privabijo tudi vsakoletne prireditve, od katerih je najbolj znano kiparjenje z motornimi žagami in metanje sekir. Pri koči in na igrišču nad njo si lahko ogledamo posamezne lesene skulpture, priložnostno pa za cerkvijo tudi številne lesene skulpture, ki so že same po sebi vredne obiska in ogleda. Na Gradišču, kot pove že samo ime, je bila nekoč prazgodovinska naselbina. Nad kočo je cerkev svetega Nikolaja. Na parkirišču se nahaja tudi visoka skalnata imitacija slovenske gore z nekaj jeklenicami in stopnicam in je prava atrakcija zlasti za otroke.

Povezava na izlet Lavričeva koča na Gradišču.

Izvir Frančiška je pritok Stiškega potoka na katerem sta dva mlina, ki žal več ne delujeta.

Izvir zdravilne vode Frančiška se nahaja v odmaknjeni dolini Stiškega potoka. Dolina se sicer dotika naselja Stična, znanega širom Slovenije zaradi našega najstarejšega samostana, pa vendar vanjo, razen domačinov, zaide le redkokdo. Na hitro vzpenjajoči cesti proti Gradišču in vasem nad Stično je dolina dobro vidna. Glede na pokrajino je videti kot dolga, dokaj globoka in divja grapa. Ko se po njej sprehajamo pokaže drugačno precej bolj prijazno podobo. Gremo kar mimo dveh mlinov. Prvi se ponaša z manjšim, slikovitim slapiščem, medtem ko se drugi nahaja v zaselku Metnaj, na zemljevidu označenem tudi z imenom Potok. Tudi ta se nahaja tik ob cesti, a ima za razliko od prvega tudi stanovanjski predel. Na njegovi steni še vedno visi mlinsko kolo, pa tudi leseno konstrukcijo s kanalom za vodo, ki je gnala mlin lahko še vidimo (avgust, 2019). Tu se nahaja tudi zanimiva kamnita plošča s križem in podobo leva, ki mu iz gobca curlja voda. Tik pred zaselkom, ki zaradi številnih tudi deloma lesenih kmečkih objektov ohranja podobo kmečke vasice iz prve polovice 20. stoletja se nahaja kapelica Matere božje. Pri njej zavijemo proti lepo obzidanem izviru, ki sicer ni označen. Pri njem se nahaja nekaj klopi, kamen in velik napis Frančiška. Tu nas prevzame mir, ki se preko Potoka in mimo kapelice spušča po dolini.

Povezava na izlet Izvir zdravilne vode Frančiška.

Bajdinški potok se nahaja v grapi pod naseljem Turjak. Potok je znan po slapovih, a na izletu vidimo le manjša lehnjakova slapišča.

Bajdinški potok je znan po svojih slapovih, a je pot do njih sorazmerno težavna, zato nas izlet namenjen družinam z mlajšimi otroki vodi po spodnjem delu njegove grape. Tu si lahko ogledamo več sicer manjših lehnjakovih slapišč. So slikovita in prav tako vredna ogleda. Izlet je sicer močno zaznamovan z mogočno in v preteklosti eno najvplivnejših plemiških družin pri nas, rodbino Auersperg. Pot nas vodi mimo pokopališke kapelice, kjer je shranjeno srce mladega grofa Hanna, ki je sredi 19. stoletja padel v Italiji v boju z Garibaldijevimi četami star dobrih 23 let. Njegov dober prijatelj in soborec švicarski poročnik Rieger je poskrbel, da je domov na Turjak prispelo njegovo srce, saj zaradi okoliščin več kot to ni bilo mogoče. Na mestu, kjer je shranjeno srce, sicer v nemščini, piše:

Hanno, grof Turjaški, naporočnik v službi Pija IX in Franca II., vitez neapeljskega Gregorijevega reda, rojen 3. maja 1838, umrl 19.februarja 1861. Njegovo srce počiva tukaj, v deželi, ki mu je dala življenje, in v bližini njegovih žalujočih staršev, bratov in sestra. Njegovo telo hrani cerkev svetega Jožefa v Gaeti, kjer ga je v boju za sveto pravico doletela junaška smrt.

Med povratkom, že proti koncu izleta, si lahko ogledamo tudi skromne ostanek prvotnega turjaškega gradu iz 11. stoletja in se sprehodimo okoli današnjega gradu, ki ga je nasledil.

Povezava na izlet Bajdinški potok.

Piramida je najvišji vrh vinske gorice Lisec. Nahaja v Suhi krajini severno od reke Krke, ki to dolenjsko pokrajino deli na dva skoraj enaka dela. Osojna pobočja Lisca so prekrita s številnimi vinogradi in obveznimi zidanicami mimo katerih vodi več vinskih cest. Na zemljevidu mimo katerega nas vodi izlet lahko preberemo, da so vsem zgledno določili imena in preko same gorice speljali več pohodniških poti. Tako nas izlet deloma vodi po Zagoriški poti, ki je zelo razgledna ter deloma tudi po Poti na Lisec. Sicer daljša Zagoriška pot nas vodi po najvišji cesti, ki se imenuje tudi Zgornja pot, sprehodimo pa se lahko tudi po vinskih cestah Srednja in Spodnja poti. Domačini zgledno skrbijo za podobo Lisca. Vse poti so lepo označene, vinogradi in zidanice pa so zgledno vzdrževane. Da se domačini radi zadržujejo tudi vrh Lisca, na Piramidi, nam priča ograjeno kurišče z več klopmi okoli njega. Nahaja se tik pod Piramido na kateri stoji kovinsko razpelo, zvonček želja in vpisna skrinjica. Med krožnim povratkom se obvezno ustavimo tudi pri samotni cerkvici svetega Križa. Stoji na bregu vrh velike košne travnate jase, košenice. Poleg nje je lipa in blizu skrivnostna kapelica. V neposredni bližini cerkvice se nahaja Svetokriška jama, brezno za katerega legenda pravi, da je vanj padel graščak. Zaman je klical procesijo, ki je šla mimo, zato je na polhe navezal koščke svojega oblačila. Polhe so ujeli polharji in tako rešili graščaka. Ta je čez en mesec zaradi strahu in izčrpanosti umrl. Legenda je verjetno bolj kot poročilo o tragičnem dogodku simboličen opis kraja na katerem se nahaja cerkev z lipo in kapelico. Je skrit, zelo lep in poseben.

Povezava na izlet Piramida na Liscu.

Grad Turjak, sedež grofov Turjaških se še danes ponaša z mogočnim obzidjem.

Grad Turjak se ponaša s silno burno zgodovino. Njegovo ime kot tudi ime kraja v katerem se nahaja izhaja iz imena izumrlega goveda tur, ki ga imajo Turjaški v svojem grbu. Na vzhodni strani gradu se na mogočnem Volovskem stolpu nahaja grb rodbine in podoba tura, ki je bila nekoč pozlačena. Poleg je kamnita plošča, ki na kratko povzema najzgodnejšo zgodovino gradu:

Leta Gospodovega 1067 je
Turjak začel graditi gospod Konrad
Turjaški. Po potresu 1511 je bil razsut,
toda jaz, Trojan Turjaški, dedni višji
komornik Krajnske in Slovenske
marke, sem ga do temeljev
podrl in začel
graditi na novo v letu 1520.

Začetek gradnje se nanaša na prvotni grad, ki je bil v bojih s sosednjimi plemiškimi rodbinami kar dvakrat porušen in približno sto let po svojem nastanku opuščen. Današnji grad je bil prvič omenjen leta 1220. Dvakrat so ga neuspešno oblegali Turki. Pri svojem napadu na grad je bila leta 1515 neuspešna tudi kmečka puntarska vojska. Grad je bil sedež ene najvplivnejših in za slovensko zgodovino ene najpomembnejših plemiških rodbin. Turjaški so bili znani kot sposobni voditelji in vojskovodje, ki so se še posebej izkazali v bojih proti Turkom. Upoštevaje tudi prvotni grad so na Turjaku bivali skoraj 900 let.

Povezava na izlet Grad Turjak.

Kobilji curek je 30 metrov visok slap in na Dolenjskem velja za najvišjega.

Kobilji curek se nahaja v dolini potoka Robarica. Po tesni stranski grapi teče preko dveh stopenj kar 30 metrov globoko in velja za najvišji dolenjski slap. Do njega nas vodi zanimiva učna Geološka pot na kateri lahko spoznamo vrsto različnih kamnim, ki se tu menjavajo na zelo kratkih razdaljah. Najbolj zanimiva in prepoznavna kamenina je zagotovo lehnjak. Najprej je puhast kot kot svež kruh in krhek kot steklo, a sčasoma postane trd in hvaležen gradbeni material. Nastaja ob izvirih poraščenih z mahom z obratnim procesom kot nastaja apnenec. V njegovi luknjičasti prhki skorji lahko prepoznamo drobne vejice in oblike mahu. Lehnjak je ena redkih kamenin, ki lahko plava na vodi. Pot nas vodi tudi mimo Rimskega zidu, ki je nekaj sto metrov pred slapom Kobilji curek zapiral dolino. Z gozdnim rastjem preraščen nasip Claustre Alpium Iuliarum, kot so mu rekli Rimljani, označuje njegove ostanke in je zelo dobro viden, tam kjer ga seka naša cesta pa tudi deloma rekonstruiran. Tu se nahaja tudi 3D prikaz zidu, kot je nekoč potekal po dolini in pobočjih nad njo. Ti ostanki so za ljubitelje zgodovine že sami po sebi vredni ogleda.

Povezava na izlet Kobilji curek.

Triglavska jezera se nahajajo v osrčju Julijskih Alp. Najbolj znano je zagotovo Dvojno jezero, medtem ko je najlepše Jezero v Ledvicah.

Triglavska jezera se nahajajo v osrednjem predelu Julijskih Alp. Velik del doline, v kateri se jezera nahajajo, nas vodi pod visokimi ostenji Tičaric in Zelnaric. Ko se pot nad Zelenim jezerom obrne proti Hribaricam se pred nami odpre eden izmed najlepših visokogorskih razgledov pri nas. Visoka zahodna stena klinaste Velike Zelnarice se navpično spušča proti obsežnim meliščem, ki počasi zasipavajo Dolino Triglavskih jezer, razgled pa se širi do dolgega grebena Špičja in južno proti Komni in Spodnjim Bohinjskim goram. Vseh jezer je sedem, zato se jim pravi tudi Sedmera jezera. Najbolj znani sta Dvojno jezero in Jezero v Ledvicah, ki se mu reče tudi Veliko jezero ali pa tudi zgolj jezero Ledvica. Slednje je, kot pove eno od njegovih imen, največje in zagotovo tudi najlepše Triglavsko jezero. Obdaja ga prelepa visokogorska pokrajina med Zelnaricama in Velikim Špičjem. Dolina Triglavskih jezer je sicer poleti precej oblegana in še posebej priljubljena med tujimi planinci. Najlepši razgled na dolino in zlasti na Jezero v Ledvicah se odpre z Velike Zelnarice. Nahaja se nad prevalom Vrata, kjer se naša krožna pot obrne navzdol proti izhodišču. Pod Vrati nas pot vodi po zelo lepi, a precej manj obiskani dolini Za Kopico po kateri se spustimo na planino Dedno polje, kjer pot zaokrožimo. Od tu do izhodišča imamo še dobro uro hoje po široki pešpoti, po kateri je hoja lahka tudi v temi.

Povezava na izlet Triglavska jezera.

Robidišče se ponaša s starimi kamnitimi hišami zgrajenimi v beneško slovenskem slogu.

Robidišče je najbolj zahodna vas v Sloveniji. Nahaja se na skrajnem severno zahodnem predelu Breginjskega kota, predela ki je kulturno vedno pripadal Beneški Sloveniji. Tej deželi so že od začetka srednjega veka vladali Oglejski patriarhi, Beneška republika in kasneje Kraljevina Italija. Le krajši čas je bila dežela del Avstrije. Po drugi svetovni vojni so potegnili novo mejo po kateri je bila vas odrezana od Beneške Slovenije, zato jo je zapustila večina prebivalcev. Ali so bili razlogi ekonomski ali politični danes ni več pomembno, je pa z njihovim odhodom veliko ognjišč preko noči za vedno ugasnilo. Zadnji udarec je vasi Robidišče zadal katastrofalen potres leta 1976. Večina hiš je bila porušenih, popotresna obnova pa ni bila nikoli izpeljana do konca. Tako se je vas še dodatno skrčila. Še dobrih sto let nazaj je v Robidišču živelo preko dvesto ljudi, medtem ko jih danes manj kot deset. Robidišče je s svojimi starimi kamnitimi hišami simbol časa katerega edina stalnica je sprememba. Tisto kar se zdi danes gotovo, morda že jutri ne velja več. Današnje obilje ni zagotovilo jutrišnje sreče. Robidišče nas uči, da čas odmerja korake v obdobjih daljših od človeških življenj in da pri svojem ravnanju ne smemo misliti le nase ali na svoje otroke, temveč tudi na otroke svojih otrok.

Povezava na izlet Robidišče.

Napoleonov most je priljubljen za skakanje v zelen tolmun reke Nadiže.

Napoleonov most se nahaja na starodavni poti, ki je vodila iz Beneške Slovenije v Breginjski kot in naprej po dolini reke Soče. Stari mojstri so vedeli, da mostu ne gre graditi tam, kjer bi bila gradnja najlažja, temveč tam kje je za most najbolj varna. Vodostaj alpske Nadiže tekom letnih časov močno niha, zato so ga postavili na skalah visoko nad njeno strugo. Most je po izročilu leta 1812 zgradil zidarski mojster iz beneške vasi Čenebola. Namenjen je bil francoskim četam, ki so tu čez šle na nove osvajalne pohode, zato tudi nosi ime po njihovem vojskovodji Napoleonu. Čas je prinesel svoje in starodavno pot je nadomestila asfaltirana cesta. Preko mostu gredo sedaj zgolj redki pohodniki in turisti katerim bi zadostovala tudi ozka brv kot je tista pri Nadiških koritih. Zato se danes most s svojim kamnitim lokom in stopnicami zdi kot kulisa fantazijskemu filmu. Na njemu si zlahka predstavljamo starodavne mitološke vojske, ki preko mostu korakajo naslednjim bitkam nasproti, tako kot so nekoč korakali francoski vojaki.

Povezava na izlet Napoleonov most.

Breginj se ponaša z izjemnim kulturnim spomenikom imenovanim Ščirnov ograd.

Breginj je dal svoje ime Breginjskemu kotu, med visoke gore stisnjeni pokrajini na skrajnem severnozahodnem predelu Slovenije. Pokrajina pripada kulturnemu krogu Beneške Slovenije, kar se vidno še danes odraža v preostankih značilne beneško-slovenske kmečke arhitekture. Katastrofalen potres leta 1976 je porušil večji del te izjemne kulturne dediščine. Breginj je bil v potresu še posebej prizadet, saj je ohranila le cerkev z župniščem in štiri domačije združene v elipsastem dvorišču imenovanem Ščirnov ograd. Za edinstven stavbni spomenik so značilni ganki, stebri, odprta stopnišča in kamnoseški poudarki. Ograd je morda nekoč imela povsem zaprto dvorišče in je služila tudi kot zatočišče in obramba pred morebitnimi napadalci, ki jih v tej mejni pokrajini, ki je ves čas menjavala gospodarje verjetno ni bilo malo.

Povezava na izlet Breginj.

Marija Snežna nad Breginjem stoji nad dolino potoka Bela na katerem se nahaja Petrinova žaga in jezovi s slapovi.

Marija Snežna nad Breginjem je pokopališka cerkvica na razglednem hribu. Začetek čaščenja Marije Snežne, po latinsko Sanctum Maria ad Nives, sega v čas pozne antike. Sneg v njenem imenu po legendi simbolizira brezmadežno čistost, ki je potrebna za rojstvo v novem življenju, ki sledi smrti na tem svetu. O tem govori tudi alkimistična interpretacija pravljice o Sneguljčici, nedolžnem rudniku zlata. Sedem palčkov, rudarjev, simbolizira subtilni vidik materije, zato je vsak palček posvečen določenemu planetu. Tako je dobrovoljen palček posvečen Veneri, melanholičen Luni.... Zlobna kraljivca, ljubosumna na njeno lepoto, zahteva od lovca, da jo umori in za dokaz njeno srce, česar lovec ne izvrši. Končno Sneguljčica zaužije jabolko in iz navidezne smrti jo obudi poljub Princa. Z njem se končno srečno poroči in imata veliko otrok. Jabolko, sadež spoznanja, je bilo usodno že za Adama in Evo, le da prilika o Izgonu iz raja govori o človeškem utelešenju, oziroma rojstvu v tem življenju, medtem ko Marija Snežna nad Breginjem govori o povratku nazaj v "večno" življenje.

Povezava na izlet Marija Snežna nad Breginjem.

Izvir Glijuna je obiskal turist s psom. Kraški izvir katerega voda napaja Plužensko jezero je priljubljen med turisti, ki obiščejo Bovško.

Izvir Glijuna je eden redkih stalnih kraških izvirov v okolici Plužne. Napaja se predvsem z osrednjega predela Kaninskega pogorja. Je zelo občutljiv na padavine, zato njegov vodostaj močno niha. Naraste zlasti spomladi, ko ga obilno napaja snežnica stopljenega snega. Ta ga tudi ohladi, zato je njegova voda poleti približno dve stopinji hladnejša kot pozimi. Potok Glijun deloma teče v Plužensko jezero, zbiralnik male hidroelektrarne Plužna in v dveh krakih preko slapišča Virje, ki sta tekom časa izdolbla dva globoka zelena tolmuna v katerih obiskovalci radi zaplavajo.

Povezava na izlet Izvir Glijuna.

Slap Virje je med turisti zelo priljublje, saj lahko v njegovih tolmunih zaplavajo.

Slap Virje nas očara s svojo pravljično lepoto. Ponaša se z dvema vodnima krakoma, ki mu dajeta značilno pahljačasto obliko. Tekom časa sta izdolbla globka zelena tolmuna v katerih se poleti turisti radi osvežijo. Zlasti priljubljen je desni tolmun, saj lahko vanj skočimo z lesene ploščadi nekaj metrov visoko. Večina obiskovalcev se zaradi mrzle vode predvsem sprehodi po plitvini med tolmunoma ali lenobno poležava nekaj korakov višje med skalami. Slap Virje zaradi svoje lepote velja za eno osrednjih naravnih znamenitosti v bližnji okolici Bovca. Napaja se iz bližnjega kraškega izvira Glijuna, katerega voda tekom leta močno niha. Zlasti spomladi in jeseni zaradi visokega vodostaja okoli slapa močno prši, zato se mu takrat zelo težko približamo.

Povezava na izlet Slap Virje.

Livek se počasi turistično razvija iz njega pa se sprehodimo v Jevšček, kjer si ogledamo Nježno hišo.

Livek je vas v kateri se nahaja petsto let stara "poročena" lipa. Raste pri vaški cerkvi svetega Jakoba. Danes miren kraj ima precej burno zgodovino, saj leži na mejnem področju med romanskim in slovanskim svetom med porečjem Soče in Nadiže. Od leta 1512 je Livek pripadal kar desetim mejnim pasovom. Najtežje je bilo med prvo svetovno vojno, ko je bilo v Livku in okoliških vaseh nastanjenih kar 40.000 vojakov. Eno bolj cvetočih obdobij je v Livek prišlo s prvim smučarskim središčem na Severnem Primorskem zgrajenim po letu 1910, ko so tu imeli prve smučarske tečaje. Žal so bile smučarske proge na severnih pobočjih Kuka nad Livkom s prihodom zelenih zim opuščene. Danes se kraj, ki ga obiščejo predvsem pohodniki namenjeni na bližnji Matajur počasi turistično razvija.

Povezava na izlet Livek.

Kuk nad Livkom se ponaša z razgledom na zgornjsoško dolino.

Kuk nad Livkom je izvrsten razglednik. Z njega se proti zahodu odpre širok pogled na hribovito pokrajino Beneške Slovenije. Majhne vasice in zaselki vrh pretežno gozdnatih slemen in ob vznožju strmih pobočij, tam kjer se sicer tesne doline dovolj razširijo, so kot iz pravljične dežele, ki jo je narisala bujna domišljija ljudskega izročila. Od daleč, s pomočjo fotoaparata ali daljnogleda, lahko prepoznamo hiše zgrajene v slovensko-beneškem slogu, ki je sicer značilen za vasi Breginjskega kota, odmaknjenega področja na severozahodu Slovenije, ki kulturno spada ravno k tej slovenski pokrajini v Italiji. Povsem drugačna slika se na Kuku nad Livkom odpira proti severu. Pred nami se širijo visoke in poleti precej oblegane gore nad zgornjesoško dolino. Tesne soteske so vrezane med prepadnimi stenami nad katerimi domuje skalovje. In tam, kjer strmina popusti se širijo planine, ki še vedno kljubujejo gozdu, ki vztrajno sili vanje.

Povezava na izlet Kuk nad Livkom.

Kozlov rob se ponaša z razglednimi razvalinami srednjeveškega gradu s katerih se odpre razgled na mesto Tolmin in soško dolino.

Kozlov rob je vzpetina, ki ji nekateri zaradi njenega videza, ki ga je ustvarila narava, pravijo tudi tolminska piramida. Radi jo primerjajo s piramidami v naši soseščini, verjameno v njeno komunikacijo s kozmosom ter v kozlu iščejo povezave s soncem. Žal ima kozel rogove s katerimi rad buta in taka je bila tudi dolga zgodovina tega sicer izvrstnega griča nad mestom Tolmin. Arheologi domnevajo, da je bila na Kozlovem robu rimska vojaška utrdba že za časa pozne antike. Kasneje v visokem srednjem veku jo je nasledil grad, ki je dolga stoletja gospodoval nad tem predelom naše dežele. Zaradi svoje strateške lege so se zanj pretepali tako oglejski patriarhi, goriški grofi, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani. Kasneje, v 17. stoletju, je na griču za dobri dve stoletji zavladal mir, a je prva svetovna vojna ponovno potegnila na dan njegovo strateško mesto. Avstroogrski vojaški strategi, ki so v naše gore že tako navlekli kupe železne krame si niso mogli kaj, da ne bi na njem postavili vojaške postojanke. Danes je grič upravičeno pomemben del tominske turistične ponudbe, grajske razvaline pa oblegajo zadovoljni turisti oboroženi s telefoni in kamerami.

Povezava na izlet Kozlov rob.

NOVI IZLETI

Škocjanske jame

Škocjan

Tigrovska pot Ocizla - Beka

Žeželj

Sveti Miklavž nad Vipavo

Kočevsko jezero

Očna

Ježa

Na gradu

Marijino Celje

Krčnik

Globočak

Slap na reki Idriji

Besnica

Žagarski vrh

Babna gora

Trubarjeva domačija

Velike Lašče

Veliki Osolnik

Sveta Marjeta na Golem

Ključ

Sveta Trojica nad Vrhniko

Ljubljanski vrh

Izviri Ljubljanice

Debevčev mlin

Klobuk

Sveti Tomaž nad Praprotnim

Lavričeva koča

Izvir Frančiška

Bajdinški potok

Piramida na Liscu

Grad Turjak

Kobilji curek

Triglavska jezera

Robidišče

Napoleonov most

Breginj

Marija Snežna nad Breginjem

Izvir Glijuna

Slap Virje

Livek

Kuk nad Livkom

Kozlov rob