Korada je ena izmed svetih gora starovercev z desnega brega Soče in je bila del velikega luninega tročana.  Na njej se je nahajal žarni kamen pri katerem so okoličani opazovali sončni vzhod. Mladenič je na ta način prejel sončno moč brez katere ni mogel dozoreti. Na Koradi so pridelovali tudi obredno črno vino imenovano Motnik. Najboljša trta je uspevala na mestu, kjer so se greli modrasi in gadi in si nabirali svojih strupenih moči, zato ni čudno, da je rastla tudi okoli skrivnostnega kamna nižja na pobočju. Ko pa je prišel novi čas so trto zažgali. Ogenj, ki je gorel več dni, je kultno skalo spremenil v apneni pesek iz katerega so na njenem mestu zgradili cerkvico svete Gendrce. Tretja moč se še vedno širi s Korade in skrivnosti, ki so jih nekoč vedeli le tisti, ki so jim to zaupali stari očetje in očetje bodo s časi, ki prihajajo, ponovno oživele.

 

 

Veliko Kozje se nahaja visoko nad Zidanim Mostom. Skupaj s sosednjim vrhom Planina tvori visoko pogorje, ki tik pred izlivov v reko Savo stisne dolino Savinje v tesno sotesko, kjer je komaj kaj prostora za reko, cesto in železnico. Naš cilj je razgleden in prepaden pomol nasproti prav tako vrtoglavega Kopitnika na drugi strani doline. Pot na Veliko Kozje je podobna popotovanju pravljičnih junakov skozi odmaknjen gozd. Pretežno bukova drevesa se zvijajo pod težo vetra in snega. S fantazijsko razpredenimi koreninami tipajo za oporo na skopo odmerjenem prostoru vrh ozkega grebena. Korenine ljubosumno objemajo skale, se zvijajo nad od dežja spranimi tlemi in rijejo naprej v zemljo v iskanju nove opore. Višje, pri skalnem robu domujejo skalni osamelci. Od spodaj so navpični in klinasti kot od sekire rezilo. Tudi njim delajo družbo vegasta drevesa. Pod vrhom bukov pragozd pridobi bolj prijazno podobo. Zvečer se preko strmih pobočij zlije oranžna svetloba zaspanega sonca in skalni osamelci mečejo dolge sence, ki se stegujejo med drevjem. Gozd pridobi novo podobo in novo moč, ki se kot plaz pravljičnih bitij vrtoglavo usuje globoko v dolino, pljuskne proti Kopitniku in se zlije nazaj proti reki Savinji.

 

 

Golobinjek je eden izmed številnih mehko zaobljenih in razglednih gričev na osrednjem predelu Dolenjske. Njegova pobočja so posuta s številnimi zidanicami, ki se stiskajo k vinogradom, privabila pa so tudi marsikaterega vikendaša. Na pot se odpravimo iz Mirne Peči. Ta kraj kot tudi celotno Mirnopeško dolino je močno zaznamovala reka Temenica. Ta po krivici nekoliko prezrta reka trikrat priteče na dan, dokler se slednjič pri Novem mestu ne izlije v Krko. Drugič v bližnjem Zijalu, mogočnem in izredno slikovitem kraškem izviru, obrhu, zagotovo enem izmed najlepših pri nas. Reka je kraju, ki se je včasih imenoval Nirna Peč, dala ime. Nyrati je staroslovanska beseda, ki pomeni prihajati iz zemlje. Peč pa se nanaša na visoko steno, pečino, izpod katere priteče Temenica na plano. Danes lahko v dolini in na bližnjih gričih najdemo obilo miru, a ni bilo vedno tako. Nekoč je večina prometa, pa tudi roparskih turških napadov, proti severnim predelom Kranjske potekala po tej dolini. Na Golobinjeku se občutek miru še poglobi. Pred nami se širijo bajeslovni Gorjanci in zahodno od njih se dviga Mirna gora, kjer je nekoč namesto Turkov razgrajal zmaj. Če pot k cerkvici svete Uršule ne prežene slabe volje ali počutja, bo to delo za nas opravil mir, ki priteka iz globin griča za cerkvijo.

 

Rupnikova linija na Zaplani deloma poteka poleg ostankov Rimskega zapornega zidu, tako imenovane Claustre Alpium Iuliarum. Očitno gre za vojaškim strategom prav posebej ljubo območje, nekoč mogočni obrambni liniji pa si poleg lokacije delita tudi isto usodo. Nista nikoli opravljali svoje naloge, branili pred tujimi napadalci. Antični gradbeni podvig je bil predvsem prizorišče številnih bitk med rimskimi cesarji. Kljub usihajočemu cesarstvu so se sojeni in nesojeni vladarji raje zapletali v neprestane državljanske vojne katerih glavni doprinos je bil pospešen propad tisočletnega cearstva. Prav posebna ironija, ki tesno veže sicer časovno kar 1500 let oddaljeni zapori je dejstvo, da naj bi Rimski zid varoval "Italijane" pred vzhodnimi ljudstvi, medtem ko je bila Rupnikova linija zgrajena z namenom, da "vzhodna ljudstva" brani pred Italijani. Rupnikova linija nikoli ni bila zgrajena do konca. Ob začetku vojne večina bunkerjev ni bila oborožena ali opremljena z zahtevno vojaško opremo. In, ker so Nemci leta 1941 napadli tedanjo Jugoslavijo je grozilo, da bodo branitelji na liniji obkoljeni, zato so zapustili svoje položaje. Italijani so se tako mirno sprehodili preko sicer dobro zasnovane obrambne črte na kateri je na višku gradnje delalo tudi do 60.000 ljudi.

 

 

Izlet na Lazarjev vrh nas vodi po Ostrovrharjevi pohodni poti. Pot je razgibana kot malokatera, navdušila pa bo tudi ljubitelje zgodovine. Vodi nas mimo dveh srednjeveških gradov. Mlajši, danes imenovan Povšetov grad je Valvasor upodobil nad sotočjem Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Sotočje se je od tistih časov premaknilo proti vzhodu za slab kilometer, nekoč srednjeveška utrdba pa je prezidana preživela vse do danes. Za časa druge svetovne vojne je po grebenu, kjer se nahaja grad, potekala meja med Nemčijo in Italijo, sam grad pa je bil spremenjen v močno graničarsko postojanko. Na te vojne čase je spominjal tudi velik in lepo ohranjen bunker pred gostilno Pri Peclju na drugi strani železnice, a so ga žal porušili. Manj sreče je imel Stari grad, prvotni Osterberg, katerega nastanek Valvasor umešča v leto 1015. Obrambni jarek se je ohranil, ruševine nekoč močno utrjenega stolpa pa so tik pred tem, da se posujejo po strmih pobočjih. Pod starim gradom se nahaja izvrstno ohranjen srednjeveški kamnolom. Verjetno so v njem že v rimskih časih klesali mlinske kamne, ugasnil pa je šele na začetku dvajsetega stoletja. V bližini starega gradu se nahaja grajski izvir, pa tudi skrivnosten kamen, kamor nekateri prihajajo polagat roke. Vračamo se mimo tovarne Arbo. Ustanovljena je bila leta 1854 kot ena prvih kemičnih tovarn na tedanjem Kranjskem.

 

Planina Govnjač je manj znana planina, ki se nahaja na južnem robu Spodnje Komne pod visokimi stenami zahodnih vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Le redkokdo si jo izbere za samostojen cilj, planinci pa jo večinoma prečimo na poti na Tolminski Kuk in njegove sosede ali med krožnim povratkom z Bogatina in Mahavščka. Planina nas ob prvem obisku preseneti s številnimi ruševinami. Naš prvi vris je, da gre za velike opuščene pastirske staje. Le kdo bi pomislil, da je tudi to lepo in pod visoke gore odmaknjeno planino oplazila vojna vihra. Avstro-Ogrska vojska je med prvo svetovno vojno tu zgradila veliko taborišče s številnimi lesenimi barakami in zidanimi objekti. Tu so se nahajale rezervne enote in sem so prihajali na počitek vojaki izčrpani od vojskovanja na krnskem bojišču. Teh divjih časov, ki so kot Zlatorogov bes pustošili po pobočjih nad Sočo že davno ni več. Prah se je polegel, vojaški objekti se počasi sesuvajo in zlivajo z gorsko pokrajino in življenje teče mirno naprej.

 

Mahavšček je neposredni sosed, nekateri pravijo kar dvojček, enaintrideset metrov nižjega Bogatina. Slavo slednjega je daleč preko Slovenije zanesla ena izmed naših najlepših pripovedk o Zlatorogu in nesrečnem Trentarskem lovcu, ki je iskal silni zaklad pod Bogatinom. Zgodba sicer ne omenja Mahavščka, a vendar se slednji imenuje tudi Veliki Bogatin. Ali njegovo drugo ime namiguje, da se tudi pod njem skriva silni zaklad, ki ga čuva stoteroglavi zmaj? Se je zgodba o Mahavščku tekom stoletij pozabila ali morda zamolčala? Kdo bi vedel. Danes verjetno velika večina planincev ne verjame več, da se pod Bogatinom skriva zaklad, a mi smo prepričani, da se tudi pod Mahavščkom. 

 

Koča pod Bogatinom se nahaja sredi široke kotline planine Na Kraju na prehodu s Spodnje Komne na Lepo Komno. Idilično planino je med prvo svetovno vojno izdatno pozidala avstroogrska vojska. Postavili so preko trideset zidanih in lesenih objektov. Tu je bilo zaledje bližnje soške fronte na Krnskem pogorju in bolnišnica, kjer so zdravili bolne in lažje ranjene vojake. Današnja koča je bila tekom let večkrat prezidana ali obnovljena in je edini ohranjeni ostanek nekdanje bolnišnice in svojevrsten spomin na težke čase, ki jim niti ti od človeka tako oddaljeni kraji niso mogli uiti. Odmaknjeno planino obdaja več znanih vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Najbolj znan je bajeslovni Bogatin. Poleg njega stoji Mahavšček, oziroma Veliki Bogatin. Prav tako se lepo vidita Podrta gora in Tolminski Kuk. Proti zahodu opazimo Bogatinsko sedlo in nad njim Srednji vrh iz masiva Lanževice.  

 

 

Na prostrani Komni so nekoč živele bele žene. Na strmih pobočjih nad Soško dolino so pasle črede koz, ki jih je vodil beli kozel Zlatorog. Dobre vile so se pogosto spuščale v dolino na pomoč ljudem. Tisti, ki so se rodili v njihovi prisotnosti so bili celo življenje pod njihovim varstvom. Eden od takih je bil tudi nadvse spreten lovec, mladenič ki se ga je prijelo ime Trentarski lovec. V gostilni na sotočju Soče in Koritnice se je zaljubil v lepo krčmarico. Pridobil si je njeno srce, a jo je z zlatim darilom zavedel bogati beneški trgovec. Da bi si povrnil njeno ljubezen se je nesrečni mladenič skupaj z zloglasnim Zelenim lovec podal v gore na lov za Zlatorogom. Njegovi zlati rogovi so odklepali vrata do silnega zaklada, ki ga pod Bogatinom čuva stoteroglavi zmaj. Visoko v gorah je Trentarski lovec s strelom iz puške smrtno ranil Zlatoroga. Z Zelenim lovcem sta mu sledila do strme pečine, kjer sta naletela na najlepše rože, tudi očnico, s katero je nesrečni lovec kuhal zdravilno vodo za bolne oči svoje matere. Ob spominu na mater si je premislil, a ga je Zeleni lovec prepričal, da nadaljujeta z lovom. Medtem je Zlatorog, ki je bil v varstvu belih žena použil čudežno triglavsko rožo, ki je zrastla iz kapelj njegove krvi in si opomogel. Zdirjal je proti Trentarskemu lovcu, ki je zaslepljen od sijaja njegovih rogov omahnil s pečine. Spomladi ga je s šopkom triglavskih rož v rokah naplavila reka Soča. Ko so se poleti pastirji povzpeli v gore na pašo so osupli naleteli na opustošeno pokrajino. Zlatorog je v silnem besu razril bogate pašnike, bele žene pa so skupaj s svojimi kozami za vedno zapustile nekdanji gorski raj.

  

Dom na Komni se nahaja visokem vzhodnem robu planote Komna, ki se strmo dviga iz zatrepa Bohinjske doline. Pot pričnemo blizu slapa Savica, vzpenjamo pa se po dolgi in okljukasti mulatjeri. Na poti se nam med drevjem večkrat prikaže obris Bohinjskega jezera, ki nam obljublja izvrsten razgled. Dom na Komni je bil zgrajen leta 1936 in bil tekom let večkrat obnovljen. Odprt je celo leto in je izvrstno izhodišče na vrhove nad Komno, pa tudi za daljše ture na vrhove nad Sedmerimi jezeri. Pri njemu se sklene več, po mnenju mnogih, naših najlepših krožnih poti, ki nas vodijo po grebenastih vrhovih Spodnjih Bohinjskih gora. Je tudi vmesna postojanka za oddaljeni Krn in njegove manj znane sosede do katerih nas vodi pot preko Bogatinskega sedla.

 

 

Lanževica je zadnji mejnik na zahodnem robu Lepe Komne. Ob vznožju njenega masiva pri Bogatinskem sedlu se končajo, ali pa začnejo, kar nam je ljubše, Spodnje Bohinjske Gore. Preko nje je potekala Rupnikova linija ob katere mejne kamne se še danes spotikamo. Verjetno čez Lanževico poteka še kakšna meja. Morda med Gorenjsko in Severno Primorsko? Pa zagotovo tudi še kakšna manj posvetna? Vrh je mehko zaobljen in nič kaj pretirano ne sili kvišku, kot bi se spodobilo za tak mejnik kot je. Ampak, ne njena višina, ki s skromnimi tremi metri komaj pokuka nad magičnih dvatisoč metrov, temveč njena osrednja lega dela goro mejemercem tako posebno in ljubo. Je strateška in nadvse pomembna, saj se z nje odpre razgled na visoke Julijce povsod okoli nas. Očitno so to njeno lastnost v prvi polovici dvajsetega stoletja cenili tudi naši zahodni sosedje. Danes, ko je ta del človekove neumnosti že daleč za nami, verjamemo, da se niso želeli odreči lepoti, ki se nam ponuja tu gor. Le kdo bi se ji hotel. Ko le ne bi s sabo privlekli železne navlake, ki še danes rjavi vrh gore.

 

 

Žusem je dobil svoje ime po gradu, ki je bil konec 12. stoletja pozidan na njegovih vzhodnih pobočjih za obrambo pred Madžari. Danes je vrh znan predvsem po visokem Stolpu ljubezni s katerega se odpre izreden razgled na velik del vzhodne Slovenije. Nanj vodi več poti, najkrajša gre iz istoimenskega zaselka. Le-ta nas preseneti s svojim še ohranjenim tradicionalno-vaškim videzom na razglednem slemenu, je zagotovo eden lepših te vrste pri nas in vreden samostojnega obiska. V zaselku nam v oči najbolj padeta dve cerkvi postavljeni druga nasproti druge. Župnijska je posvečena svetemu Jakobu, medtem ko podružnična svetemu Valentinu, zavetniku zaljubljencev. Njemu v čast je stolp dobil svoje ljubezensko ime.

 

 

Gospodična je eden izmed čudežnih izvirov z Gorjancev, pogorja prežetega s pripovedmi o skrivnostnih, pravljičnih bitjih. Vanje danes več ne verjamemo. Mislimo si, da gre za mešanico vraževerja naših prednikov in domišljije Janeza Trdine, ki jih je zbral in ohranil. A tem zgodbam vseeno radi prisluhnemo. K izviru zdravilne vode Gospodični, pravi pripoved, je prišla hudo bolna in postarana gospa z gradu Mehovo. Napila se je studenčnice, se čudežno pomladila in ozdravela. Še ena od številnih bajk in legend o Gorjancih zamahnemo z roko, medtem ko si točimo gorsko vodo na zalogo, saj v njeno čudežno moč, ne da bi se vprašali od kje prihaja, trdno verjamemo. Poleg Gospodične sta širše znana še dva zdravilna izvira z Gorjancev, zaganjalček Minutnik pri gradu Prežek in izvir Jordan.

 

Veliko Kladivo se nahaja na osrednjem delu dolgega grebena Košute. Preko gore potek ena najlepših grebenskih poti pri nas, ki se po našem opisu pričenja pri Mrzlem studencu in poteka preko planine Kofce, mimo Kofce gore in Malega Kladiva na Veliko Kladivo. Preko Škrbine in planin Pungart, Šija in Ilovica se vračamo nazaj na planino Kofce in izhodišče. Lahko se odločimo tudi za obratno smer, ki bo za marsikoga lažja. Pot od Škrbine do Velikega Kladiva je zahtevna in na posameznih mestih nekoliko izpostavljena in varovana z jeklenicami. Zato je vzpon po tem predelu poti lažji od spusta. V tem primeru pričnemo s turo na planini Pungart, saj bomo tako najtežji del poti opravili že povsem na začetku. Grebenska pot po Košuti nudi izjemno doživetje, medtem ko naštete planine s kuliso dolge Košute v ozadju predstavljajo eno naših najlepših planšarskih krajin.

 

Star maln se nahaja na vzhodnem obrobju Rovtarskega hribovja in severnem obrobju Ljubljanskega barja. Je priljubljen izletniški cilj lokalnih prebivalcev, marsikomu pa tudi izhodišče za Planino nad Vrhniko. Imenuje se po starem mlinu, ki je nekoč tu mlel žito, danes pa nanj spominjajo zgolj skromne razvaline in mlinsko kolo preko katerega teče potok Bela. Tik nad mlinom je potok zajezen, v jezercu, ki je s tem nastalo, pa se lahko poleti prijetno osvežimo. Slava potoka pa ne izhaja iz prijetnega okolja, ki ga soustvarja v svojem zgornjem toku, temveč iz njegovega izvira. Ta je eden naših najbolj zananih bruhalnikov, oziroma zaganjak, saj je o njemu pisal že Valvasor. Trdil je, da v izviru prebiva zmaj, saj lahko v strugi potoka pogosto opazimo njegove mladiče. Danes pravijo, da so to bile ob visokih vodah naplavljene človeške ribice.

  

 

Zaščitni znak Male Ojstrice je miniaturen Aljažev stolp na njenem vrhu. Gora je precej neizrazita, nahaja pa se na v Robanov kot prepadnem stranskem grebenu imenitne Ojstrice. Južna pobočja višje sosede so kot na dlani in visoka gora od tu izgleda precej težje dostopna kot je v resnici. Na Mali Ojstrici se odpre izvrsten pogled na bližnji Veliki vrh in Veliko Zelenico. Med vzponom po vršnih pobočjih pa nam v oči pade zlasti Lučki dedec in njegova atraktivna in navpična severna stena. Malo Ojstrico planinci obiščejo predvsem na poti na Ojstrico, čeprav je gora primerna tudi kot samostojen cilj. Najlažje jo osvojimo z visoke planine Podvežak. Od tu pa do prevala Sedelce nad Korošico, ki je izhodišče za zadnji vršni vzpon, poteka zagotovo ena naših lepših planinskih poti, ki zlasti, ko je Tolsti vrh za nami, zasije v vsej svoji lepoti.

 

Kremžarjev vrh se nahaja na zahodnem robu Pohorja visoko nad dolino reke Mislinje. Je prvi vrh nad Slovenj Gradcem, ki se dvigne krepko čez tisoč metrov in zato priljubljen rekreativni vrh domačinov. Nanj pa ne zahajajo zgolj prebivalci tega predela Koroške, temveč tudi planinci in pohodniki, ki so se odločili prehoditi Pohorje. Tako je, odvisno od smeri pohoda, eden prvih ali pa zadnjih tisočakov na poti po šestdeset kilometrov dolgem pogorju. V prid mu je zlasti planinska koča dobrih pet minut hoje pod vrhom. Vrh ni razgleden, zato pa je toliko bolj dolga in strma košenica tik pod vrhom. Pred nami se odpre tipičen pohorski svet. Široki gozdovi posuti s posameznimi gorskimi kmetijami, ki jih obkrožajo travnata pobočja za košnjo in pašo drobnice.

 

Libeliče so postale leta 1920 po vsej Sloveniji znana vasica, saj so se uprli koroški plebiscitni odločitvi, da pripadajo Avstriji. Domoljubni in uporniški libeliški kmetje so vsako noč rezali bodečo državno žico, ruvali mejne kamne, se upirali orožnikom, se povezali s slovenskim zaledjem in leta 1922 uspeli. Narodna zavest in upornost libeličanov je premagala veliko Avstrijo in vas je bila vrnjena Sloveniji. Slavje je trajalo kar cel mesec. Danes po krivici kar nekoliko pozabljeno naselje je močan simbol slovenske narodne zavesti in pokončnosti in ne sme nikoli utoniti v pozabo, tako kot ne bodo nikoli pozabljeni veliki kmečki punti in ostali kasnejši upori slovenskega človeka proti zavojevalcem naše zemlje. Libeliče so znane tudi po najlepši od še treh ohranjenih kostnic pri nas. Ogleda vredno je tudi sredi 17. stoletja postavjeno župnišče, deloma preurejeno v muzej. Nahaja se na sončnem poldnevniku, na kar na opozarja tabla nad vhodom v stavbo. Po ogledu kulturno-zgodovinskih znamenitosti Libelič se odpravimo na kratko gozdno učno pot. 

 

 

 Ko se na Črnem vrhu ozremo na našo pot, se pred nami odpre valovita pokrajina, temna preproga iglastih gozdov, v katero režejo svetla smučišča Kop in pašnikov. Pot nas vodi po dolgem pasu mehkih in razglednih travnatih pobočij, ki se počasi vlečejo proti prostranemu vrhu. Ob robovih so kot šahovske figure posejane posamezne smreke in jelke in za njimi se travnat svet dokončno prelijejo v široke in temne iglaste gozdove Pohorja. Pogled proti Veliki Kopi nas srka v ta lep in samosvoj pohorski svet. Prostran in prirezan Črni vrh daje vtis, da smo nižje kot v resnici, a pogled na dolino Mislinje globoko pod nami to hitro ovrže.

 

 

Haloški studenec na Gorci je eden izmed številnih zdravilnih studencev pri nas. Bil je že precej zanemarjen, a so ga pred leti obnovili. Do njega se spustimo po gozdni učni poti, ki nas pouči o drevesih mimo katerih hodimo. Do izhodišča se zapeljemo po razgledni grebenski cesti s katere se odpira razgled na haloške gorice in številne terasaste vinograde. Najlepši so ravno na izhodišču do studenca. Zvijajo se po osojnih pobočjih strmih goric in nam prepuščajo težko nalogo izbrati najlepše vijuge. Nehote jih primerjamo s terasastimi riževimi polji. Tista na Baliju slovijo kot ena najlepših, vendar ta v Halozah po svoji lepoti popolnoma nič ne zaostajajo za njimi. Z eno za cel svet pomembno razliko. Tam na Baliju na terasastih poljih pridelajo riž, tu v Halozah pa žlahtno kapljico. 

 

Gomila se ponaša z visokim razglednim stolpom. Povsod okoli nas valovi mehka pokrajina posuta s številnimi zaselki in vasmi ter prekrita s širokimi sadovnjaki in vinogradi. Temu predelu Slovenskih goric so se izognile vse glavne prometne poti, pa tudi turisti raje zaidejo nižje proti Jeruzalemu ali višje proti Radencem. Pa kaj, saj tudi zaradi tega iz pokrajine veje poseben in neskaljen mir. Ta družinski izlet je drugačen od ostalih, saj se z najvišje točke odpravimo proti nanižji. Planincem vajenim visokogorja bo tu v Slovenskih goricah vseeno ali gredo gor ali dol. V tej valoviti pokrajini ljubitelji premagovanja višinskih razlik pač ne bodo prišli na svoj račun. A vseno, do cilja pridemo kar preko treh gričev. Pot nas vodi skozi doline, gozdnate zaplate, preko številnih polj in travnikov, ter mimo samotnih domačij in zaselkov. Lepota mirne in mehke pokrajine nam hitro zleze pod kožo in nas zlepa ne zapusti.

Blejska koča je zaradi svoje lahke dostopnosti priljubljena tako med planinci kot tudi ljubitelji družinski in nedeljskih izletov. Z avtom se zapeljemo visoko do Medvedove konte na Pokljuki in do koče nimamo več daleč. Ljubitelji gora gredo mimo koče na priljubljeno Debelo peč ali na manj obiskan sosednji vrh Mrežce. Mimo koče, po pobočjih grebena, ki se vleče od Debele peči proti Toscu visoko nad dolino Tamar gre planinska pot, ki nas preko Srenjskega prevala pod Viševnikom in naprej preko strmih in prepadnih pobočij Malega Draškega vrha pripelje do vznožja Velikega Draškega vrha. Tu se pot obrne levo in nas pripelje do Studorskega prevala, kjer se spustimo do Jezerc in naprej proti Pokljuki in izhodišču pod Blejsko kočo. Če nam je pot mimo Draških vrhov predolga ali prezahtevna, pod Viševnikom zavijemo levo proti Kačjemu robu in si tako hojo precej skrajšamo.

 

Razsušica, oziroma tudi Glavičorka se nahaja v slovenskem predelu Čičarije. Odmaknjena pokrajina je redko poseljena in sledi volkov v snegu ali blatu niso nič posebnega. Tu so se v drobcih ali izginjajočem ustnem izročilu ohranili spomini na starodavno slovensko verovanje, tako imenovano staro vero. Pot na Razsušico nas vodi mimo Ostriča. Vrh je znan kot rojstni kraj in domovanje Štrpeda, belega polha s sokoljimi očmi in krili namesto sprednjih nog. Bajeslovna živalca je značilna le za ta predel Slovenije in na svoj način odraža posebnost te pokrajine in ljudi, ki so in še tu živijo. Staroverci so poseben pomen dajali številu tri. Njegova znamenja so iskali v naravi in ga prepoznali tudi v treh vrhovih Razsušice, kjer so na kresni dan obredno kurili kresove. Spomine na staroverce v slovenski Čičariji nam je ohranil izvrstni Pavel Medvešček.

 

 

Medvižica se nahaja v odmaknjeni pokrajini slovenske Čičarije. Pot nas vodi mimo zaobljenega in travnatega Ostriča, zato nehote pričakujemo, da nas bo enaka mehkoba pričakala tudi vrh Medvižice. A vzpetina nam pripravi pravno presenečenje. Zadnjih nekaj minut vzpona poteka po skalnatem in od globokih razpok razbrazdanem pobočju. Med hojo si pomagamo z rokami, pa tudi nekaj plezalnih spretnosti nam pride prav. Na vrhu se počutimo, kot da smo pravkar osvojili enega od zahtevnih julijskih očakov, ne pa vrha, ki komaj kaj pokuka čez tisoč metrov nadmorske višine. Vrh je razgleden, a nam del pogleda vzame Griža in pa bližnja Razsušica, oziroma Glavičorka. Potrebno je priznati, da so tudi imena vrhov tu nekaj posebnega.

 

 

Pilštanj je srednjeveški trg na grebenu med dvema grajskima gričema. Na enem je stal istoimenski grad v katerem se je po legendi rodila sveta Ema Krška. Po nekaterih virih je bil prvič omenjen že leta 963, medtem ko je na drugem stal Drenski grad, ki pa je bil pozidan konec srednjega veka. Pilštanj se nahaja v dolini Bistrice na skrajnem vzhodnem robu Posavkega hribovja. Dolina je zagotovo ena izmed naših najlepših in je po krivici širše manj znana. V njej se nahajajo naši trije znameniti srednjeveški trgi, Kozje, Pilštanj in Podsreda. Zlasti slednja sta izhodišči za izvrstne pohodniške ture in obvezen cilj tako planincev kot tudi ljubiteljev zgodovine. Podsreda bo s svojim starim ohranjenim videzom, našim morda najlepšim srednjveškim gradom ter starodavnim svetiščem Stare gore navdušila tudi najbolj izbirčne. Pilštanj je izhodišče za krožno pot na Vino goro, lahko pa se samo sprehodimo skozi naselje in okoli grajskega griča, kjer danes skromne razvaline pričajo o nekoč mogočnem gradu Pilštanj.

 

 

Iztokova koča se nahaja sredi prostranega Trnovskega gozda. Njena lokacija ob vznožju Golakov je nadvse idilična in ko na eni izmed številnih klopi pred kočo tešimo lakoto se zlahka vživimo v vlogo Janka ali Metke. Kar nam je bližje. Lesena koča s temnim pročeljem in zelenimi, z rdečo obrobljenimi, polokni sredi neokrnjene narave pač deluje nadvse pravljično. A le brez skrbi, tu nas nihče ne namerava pomalicati. Postrežene dobrote niso namenjene pridobivanju teže, temveč energije za še zadnji del vzpona na Mali Golak. Iztokovo kočo pohodniki obiščejo predvsem kot izhodišče ali kot vmesno postojanko na poti na Golake, a je koča primerna tudi za samostojen obisk. Zlasti v poletni vročini je obisk koče prava izbira. Pot nas vodi skozi gozd visoke planote, zato nam med hojo ne bo vroče. Dolžino poti in nizko višinsko razlik pa bodo zmogli tudi najmlajši.

 

Golaki so ime dobili po svojih nekoč golih pobočjih na katerih so pasli živino. Ker je bila najmanjša planina na najvišjem Golaku, se ga je prijelo ime Mali Golak. Ljudje so v tistih časih hodili na Golake predvsem zaradi preživetvene nuje in so se pri njihovem poimenovanju po tem tudi ravnali. Tega pa kasneje, ko je postalo lovljenje višine v gorah iz prostočasnih vzgibov modno, kartografi niso vedeli, zato je na marsikaterem zemljevidu Mali Golak napačno označen kot Veliki. Gore so naši predniki dojemali tudi na globoko simbolen način. Tako so tudi na Mali Golak zahajali, sicer v posočju bolj znani, staroverci z območja Trnovskega gozda, a ni o tem ohranjenih skoraj nič zapisov. 

 

Planina Osredki se nahaja pod zahodnimi pobočji Kozlovega roba, stranskega grebena Spodnjih Bohinjskih gora, ki se podaljša v brezpotni Lisec. Na planini najprej opazimo dva skupaj stoječa pastirska stana, ki sta že v precej slabem stanju (avgust, 2017). Zlasti proti večeru, ko ju obsije oranžna svetloba zahajajočega sonca sta zelo hvaležen fotografski motiv in nepogrešljiv del samotne gorske planine. Kljub temu, da se na planini še vedno pase živina deluje precej zapuščeno, predvsem njen zgornji del pa se že počasi zarašča. Le redkokdo si jo izbere za samostojen pohodniški cilj, čeprav je zaradi lahkega dostopa in majhne višinske razlike z gozdne ceste primerna za družinski izlet z manjšimi otroki. Planinci jo večinoma obiščejo med krožnim spustom ali vzponom na Črno prst, pa še to bolj poredko, zato je ta smer primerna za tiste, ki se želijo zlasti v poletnih mesecih izogniti možičnemu romanju na Črno prst mimo Orožnove koče. Zaradi koče je pot preko Planine za Liscem precej bolj priljubljena, a je celotna pot na Črno prst zaokrožena s spustom preko planine Osredki precej bolj razgibana in lepša.

 

Brezpotni Lisec prvič pritegne našo pozornost, ko pridemo do Orožnove koče na Planini za Liscem. Med vzponom na Črno prst nas ves čas spremlja, in ko se dvignemo nad njegova pobočja smo zagotovo že odločeni, da se bomo povzpeli tudi nanj. Najlažja pot na Lisec vodi od Orožnove koče. Tu je orientacija nekoliko lažja, pot po brezpotju pa nekoliko krajša, kot če se nanj spustimo s poti, ki vodi s Črne prsti proti planini Osredki. Ker pa gre za lažje brezpotje je na koncu odvisno predvsem od naših trenutnih pohodniških ambicij za katero smer se bomo odločili. Na njegovih pobočjih spomladi in poleti vzcveti pravi gorski vrt, redek in endemičen. Nanj nas opozarja botanična pot Za Liscem. Njeno tablo bomo opazili pri Orožnovi koči. Del poti na Črno prst je opremljen z napisi gorskih rastlin mimo katerih nas vodi. Alpska možina, bleščeči pelin, gorski dimek, pirenejska vijolica in srebrna krvomočnica so le nekatere izmed številnih rastlinic, ki jih bomo srečali. Pot nas vodi tudi mimo številnih rovov svizca. Lisec je zaradi svoje proti severu odmaknjene in tudi nižje lege precej bližje Bohinjski dolini kot Črna prst. Z njo se glede razgledov ne more primerjati, a če želimo uživati v pogledih na Bohinj je Lisec prava izbira.  

 

Črna prst je najvzhodnejši vrh verige Spodnjih Bohinjskih gora, ki presega 1800 metrov. Je izvrsten razglednik in zato zlasti v poletnih mesecih množično oblegana iz strani tujih planincev in pohodnikov. Ti se nanjo vzpenjajo predvsem iz Bohinjske doline mimo Orožnove koče, le redkokdo pa se odloči za krožen povratek preko samotne in deloma opuščene planine Osredki. Črna prst, tako kot bližnji vrhovi nad Soriško planino, je prav tako služila vojaški rok med svetovnima vojnama. Vojni strategi so na njej postavili eno izmed številnih karavl na meji med Italijo in staro Jugoslavij. Kasneje je bila vojašnica preurejena v planinski Dom Zorka Jelinčiča in danes po Črni prsti namesto vojakov korakajo številni planinci. Dom se nahaja na razglednem robu po katerem se posipajo črno obarvane in preperele kamenine, ki so gori dale ime. Marsikdo se od tu odpravi na eno naših najlepših grebenskih poti do Rodice in nazaj, ali pa, če ni vezan na prevoz, vse do Vogla. Črna prst je že vsaj 200 let znana tudi po bogati, redki in tudi endemični flori. Tu spomladi in poleti požene izjemen gorski cvetlični vrt, ki ga ne izpusti nihče, ki hoče spoznati floro Julijski Alp.

 

Orožnova koča na Planini za Liscem je prva koča Slovenskega planinskega društva. Z deli so pričeli na začetku leta 1894, koča pa je bila zgrajena in odprta 15.7.1894. Graditeljem je največ preglavic povzročal posek in vleka lesa, saj so primernega našli v strminah več kot uro hoje daleč. Bohinj je odprtje koče pričakal slavnostno. Pred Bohinjsko Bistrico je bil na slavoloku napis: "Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska!". Koča je bila prvič redno oskrbovana leta 1902, sledilo pa je težko obdobje. Leto 1921 je dočakala razbita in izropana, konec leta 1944 pa je pogorela. Današnja Orožnova koča je kopija prvotne koče, s čimer se je izpolnila nikoli uresničena obljuba povojne obnove. Danes je koča v veliki meri vmesna postojanka poti na Črno prst, a je vredna tudi samostojnega obiska. Pri njej se odpre razgled na Triglav in venec gora, ki ga obdajajo. Pri njej se prične tudi neoznačena steza na brezpotni Lisec. Tu bodo prišli na svoj račun ljubitelji redkega gorskega rastja, svizcev in miru, ki ga je na množično obiskani Črni prsti precej manj. 

Kovk nad Colom se nahaja na razglednem robu Trnovskega gozda. Preko njega poteka razgibana Pot po robu, ki poteka od Predmeje do Cola. Najvišji vrh te poti je ravno Kovk, medtem ko je največja naravna znamenitost, ki mimo katere nas vodi, zagotovo Otliško okno. S Kovka se odpre razled na Vipavsko dolino, Kras, Koprska brda, proti Tržaškemu zalivu in Furlaniji in proti notranjskim vrhovom. Med vzponom največ naše pozornosti pritegnejo zahodna pobočja nanoške planote. Na vrhu se nahaja vpisna skrinjica, klop in kovinski križ. Naša pot na Kovk je označena s smerokazi Poti po robu in markacijami Poti kurirjev in vezistov, medtem ko se krožno vračamo po Slovenski planinski poti. Pod vrhom se nahajajo ostanki obrambnih jarkov skopanih za potrebe tretje varovalne liniji Soške fronte, njegova vznožja pa so tudi priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Ob sončnih poletnih dneh bomo na Kovku in na poti nanj srečali številne metulje od katerih je največji žvepleno rumeni Lastovičar, medtem ko se bomo najlažje približali Črtastim medvedkom.

 

Stari grad nad Radljami ob Dravi, oziroma Mahrenberg, je bil svoj čas sedež znamenite plemiške rodbine. Njej najpomembnejši članje bil Sigfrid Mahrenberški. Sredi 13. stoletja se je uspešno boril proti ogrski vojski in bil zato deležen slave in časti, ki je v tistem času ni presegel noben drug plemič naših dežel. Grad sam je doživljal, kot številni njegovi sodbniki, tudi težje čase. Zavzeli in oplenili so ga Turki in tudi večkrat je pogorel. Po zadnjem požaru, konec 17. stoletja, so ga prenehali obnavljati, njegovi prebivalci pa so se preselili v dvorec Radlje, ki se nahaja ob izhodišču izleta. Znana je tudi zgodba o grajski princesi Ani, ki je rada vihtela meč in se potepala po prostranih pohorskih gozdovih. Vztrajno je odbijala številne snubce, ko pa se je proti svoji volji le vdala plemiču z gradu Vurberk, je po spletu naključil pristala pri razbojnikih in njihovem vodji Črnem Jakobu. Kasneje so roparje polovili, Ana pa je pristala v grajskih ječah. Ljudje so pripovedovali, da se je z gradu pogosto slišalo otožno petje lepe bele žene, ki je z grajskih zidov zrla proti Pohorju. Danes od nekoč mogočne utrdbe ni ostalo veliko. Le nekaj pred leti obnovljenih zidov in lep razgled na Radlje, vzhodne obronke Pohorja in del dravske doline. Do gradu nas vodi gozdna in zgodovinska učna pot. Med krožnim povratkom bomo prečkali tesno grapo hudourniškega potoka in šli mimo vhoda v Hudo lukno. Ta je ena najstarejših kraških turističnih jam pri nas, saj je za obiskovalce odprta že od leta 1895. Za konec si velja ogledati tudi dvorec Radlje z angleškim parkom, ki ga obdaja.

Le kje na tem svetu lahko s čarovniške gore opazujemo odsev polne lune na presihajočem jezeru? To ni povabilo v svet pravljičnih junakov in bajeslovnih bitij, temveč povabilo na Slivnico. Ljudski spomin pravi, da je gora polna skrivnosti, temačnih in zlobnih. Pod njenim vrhom so v jami prebivale coprnice. Klicale so točo, z uroki kradle kravam mleko in čarale bolezni. Da bi zarotili hudo uro so k jami romale procesije in niti številna darovanja niso kaj dosti zalegla. Pa vendar niso vse skrivnosti, ki jih čuva gora temne. Če se odločimo za dolg krožen povratek nas bo gozdna cesta na vzhodnih pobočjih vodila mimo razvalin cerkvice svetega Miklavža. Ob suši so tu romarji prosili za dež in bili uslišani, Valvasor pa pravi, da je v bližini gozdiček iz katerega ni mogoče vzeti lesa. In če od cerkvice potegnemo ravno črto do samostana Stična se točno na njeni sredini, sicer malenkostno prelomnjene linije, nahaja grad Tujak. Še ena skrivnost ali naključje? Kdo bi vedel. Že tik pred koncem poti gremo mimo kačaste smreke. Drevo raste tik ob cesti in sodi med izjemne naravne redkosti. V Sloveniji naj bi jih bilo v naravnem okolju le okoli deset. Danes se črnih babur ne boji nihče več. Smejimo se praznoverju neukih prednikov, otrokom razlagamo, da leteti z metlo ni mogoče in hkrati pazimo, da nas na poti skozi gozd, naš labirint podzavesti, ne ujame tema in njen svet pravljičnih bitij, ki so jih naši predniki ali rotili ali častili, a nikoli bežali pred njimi. Slivnica, čarovniška gora, je najlepša ponoči, ko se na njenih pobočjih čudimo odsevu polne lune na presihajočem jezeru. 

 

Škrat Polesnjak je grbast škrat z rdečo čepico na glavi. Potika se po bohinjskih hribih in uganja norčije. Prebiva v podzemni jami sredi gozda. Bohinjsko jezero je nastalo iz solz Ledenega moža. Pred davnimi časi je s svojima ledenima rokama ustvaril zgornjo in spodnjo bohinjsko dolino. Zlatorog čuva zaklade narave. Je bel gams z zlatimi rogovi. Bele žene so ga naredile neranljivega. Iz njegove krvi zraste zdravilna roža, ki zaceli vsako rano. Zlatovčice so bile neugledne ribe, ki so jih vsi zaničevali. Ko so pojedle vsaka svoj zlatnik, so se jim trebuhi pričeli bleščati v barvi starega zlata. To je le nekaj pravljičnih bitij, ki jih bomo srečali na potepu po Ukancu, oziroma na koncu sveta, kot so verjeli stari Bohinjci.

 

Zgodbo o Oblakovem vrhu, izhodišču vzpona na Hudournik, je zapisal Pavel Medvešček, gre pa takole. V daljni preteklosti je včasih skozi dolino Idrijce zapihal tako močan veter, da je dvigoval kamenje, zemljo in drevesa ter jih potem zaradi stranskega vetra, ki je pihal tudi po dolinah Trebuše v vrtincu, ki je tu nastal, odlagal na rob doline. Temu vetru so rekli tamorni veter. Pogosto je pobral tudi ljudi in živali, če jim ni uspelo zbežati. Nekatere je potem med potjo odvrgel, ostale pa je odnesel višje. Ob hudih nevihtah so nekateri skupaj z dežjem ali točo popadali kot hruške na Zemljo. Vendar tam niso poznali nikogar, ne krajev, ne ljudi, ker kdo ve, v kateri deželi so se znašli. Tisti, ki pa so ostali med oblaki, so zaživeli še drugo življenje. Prvo je bilo najsrečnejše, saj so ga doživljali v rojstnem kraju in med svojci, drugo pa vsiljeno med oblaki, ki so jih nosili križem in kražem po nebu, tako da so v enem dnevu videli od blizu luno, sonce in zvezde. Od tam zgoraj so kdaj videli le prostrane gozdove, drugič morje ali pa neskončne zasnežene ravnice.

Ko pa je nekega dne iznenada prišlo do prepira med bogovi groma, vetra in oblakov, so nekateri oblaki brez ukaza nadaljevali svojo nepredvideno pot in tako je eden prišel tudi v naše kraje. Ko pa je v brezveterju zašel med drevesa, so vsi tisti, ki so bili na njem, skočili na Zemljo. Tam na tistem slemenu so potem začeli živeti tretje življenje. Kraju pa se še danes reče Oblakov vrh.

 

Osolnik, oziroma tudi Osovnik, kot mu pravijo domačini, se nahaja na severnem delu Polhograjskega hribovja. Na vrhu stoji cerkev posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Staro izročilo pravi, da je podlaga gradnji cerkve imeniten dogodek. Sam sveti Mohor je dospel v te kraje in se na Osolniku pogovarjal z Bogom, ki mu je tu pokazal tek časa in izročil domovino v varstvo. Njegove stopinje so na severnih strmih pobočjih vidne še danes, saj se jih ne da zagrniti. Legenda, ki se je starejši okoliški prebivalci zagotovo še spominjajo. Naj je razlog za naš obisk svetne ali posvetne narave, Osolnik nas ne bo pustil ravnodušne. Našo pozornost najprej pritegnejo stoletna drevesa, pod katerimi se senči cerkev. So kot del starega grajskega parka, ki ne skriva svojih let. Morda čas njegovega nastanka sega vse do prebivalcev gradišča pod vrhom. Zgodovina teče po svoje, moč narave pa ostaja ista. Ostanki mogočnih zidov so privabili številne okoliške iskalce zakladov, ki pa sreče tu niso našli. Nekaj razbite keramike, več bronastih kipcev in obilo kamenja. Razgled z Osolnika se odpre na Savsko ravan, Škofjo Loko, ki je kot na dlani, del Karavank, Kamniških Alp in seveda na bližnje polhograjske vrhove. Krožna pot nas vodi skozi slikovito sotesko potoka, ki se preko več manjših slapov izliva v Ločnico.

 

Z Belih sten se odpre pogled na dolino polno številnih ograd v katerih se pase predvsem drobnica pa tudi manjše črede konj. Tu je varovanje domačih živali nujno, saj se nahajamo na obronkih obsežnih gozdov Javornikov, ki se proti jugu zlijejo s prav tako obsežno divjino Snežnika. Tu je domovanje medveda in volkov, zato je varovanje domačih živali nujno. To je tudi naravni prostor Kraškega ovčarja, starodavne slovenske pasme, ki že samo s svojim laježem odvrne lačne plenilce. Nanj nas opozarjajo posamezne table z napisom, da se v čredi nahaja pes. Srečanje z njim znotraj ograde utegne biti zelo neprijetno. V to svojevrstno pokrajino, ki je človek ni docela ukrotil sili gozd. Pogled z višine razkrije, da je marsikje že prekril nekoč pašne površine medtem, ko se velik del doline temu še upira. Okoli posameznega grmičevja v vročem poletnem soncu poležavajo ovce in koze. Opozarja nas, da gre za večno bitko v kateri nekoč s trudom izkrčene travnate površine, danes prepuščene same sebi, ponovno zelo hitro prekrije gozd.  

 

Šavnik se nahaja na severnem predelu planote nad Soriško planino in je poleg Dravha, Možica, Slatnika in Lajnarja zadnji izrazit vrh. Medtem, ko so preostali sosedje priljubljeni in precej oblegani v vseh letnih časih na Šavnik le redkokdo zaide. K temu pripomore njegova nekoliko odmaknjena lega in strma travnata pobočja, ki s sosednjih vrhov izgledajo kolenom precej neprijazna. Če v hribih nad Soriško planino iščemo samoto je Šavnik odlična izbira. Goro so spregledali tudi italijanski vojaški strategi, ki so med svetovnima vojnama planoto pozidali z bunkerji, kasarnami in ostalimi vojaškimi pritiklinami medtem, ko je Šavnik ubežal tej usodi. Očitno se jim njegova lega ni zdela dovolj strateška za bojni metež, ki so ga pričakovali nedaleč stran. Današnji pohodniki se seveda s tem ne moremo strinjati. Njegova nekoliko odmaknjena lega je še kako strateška. Z njega se odpre razgled na Bohinjsko dolino in jezero. Tega pogleda z drugih vrhov ne bomo deležni. Je najbližji pogorju Triglava, Kobli in Črni prsti. Tudi razgled na številne pokljuške planine je od tu najlepši...

 

Sveti Primož nad Kamnikom je starodaven in še danes priljubljen romarski cilj. Prva cerkev je bila tu postavljena že v 11. stoletju, kasneje pa so na ta postor prinesli ostanke rimskih mučencev iz časa cesarja Diokleciana. Za današnji čas morbidno čaščenje posmrtnih ostankov nam pomaga razumeti obisk svetišča v megleni mrakobi. Takrat se mistična moč kraja poveča, prestavi nas v drug čas in med zidovi starih zgradb si zlahka predstavljamo menihe v temnih kutah, ki nas resno opozarjajo na svetost, ki nas obdaja. Višje nad osmerokotno Marijino kapelico se nahaja cerkev svetega Petra, katere preprosta podoba v temačnem vzdušju megle budi slutnjo, da sega čaščenje božanskih sil na tem kraju precej dlje v preteklost od pozidave prve cerkve. Povsem drug svet se odpre, ko oblake končno predrejo sončni žarki. Pred nami se odpre široka Savska ravan. Pogled seže od Kamnika preko številnih naselji vse do Ljubljane in naprej mimo Krima do najvišjih dolenjskih in notranjskih vrhov. Na eni od številnih klopi se predajamo toplemu soncu in vrvež spodaj v dolini se zdi tako nepomemben.

 

Na eni izmed učnih tabel na poti na Slavnik piše, da mu pravijo primorski in tudi istrski Triglav. Vsekakor ni najvišji primorski vrh, kot bi marsikdo pomislil. Kar nekaj vrhov ga po tej plati precej prekaša. Marsikdo pa ne ve, da tudi ni najvišji vrh Čičarije. V tej odročni pokrajini z nenavadnim imenom sta dva vrha s še bolj nenavadnim imenom, ki na Slavnik gledata zviška. Prva je skalnata Medvižica, druga pa triglava Glavičorka na kateri so davno tega staroverci kurili kresove. Tudi njima sosednji Ostrič, oziroma Žabnik, ki velja za rojstni kraj bajeslovnega Štrpeda je višji. Ampak, Slavnik ima drugega aduta v rokavu. To ni višina kar že vemo temveč, kot pove njegovo ime, slava. Velja za enega najbolj priljubljenih primorskih vrhov širom po Sloveniji in po tej plati ga morda prekaša le znameniti Nanos. Odmaknjena in redko naseljena Čičarija je tudi domovina volka. Z nekaj sreče bomo njegove stopinje videli v blatu ali snegu. Nič zato, ko gre za človeka postane volk prestrašena srnica, ki jo ob najmanjšem šumu ubriše globoko v goščavo.