Ajdna

Ajdna, slovensko najbolj znano arheološko najdišče, se nahaja na visokem skalnatem gorskem čoku in jo z vseh strani obdajajo nedostopne in prepadne stene. Le na zahodni strani je do poznoantične višinske naselbine vodila ozka pot po grebenu, ki je bil zaradi lažje obrambe verjetno še dodatno zožan. Prebivalci Ajdne so tako daleč stran od udobne doline iskali predvsem ... varnost. Njihov čas so zaznamovale številne državljanske vojne propadajočega Rimskega imperija. Te so se nadaljevale še v pozno 4. stoletje, pogosto tudi na naših tleh. Tako sta se cesar Konstancij II in proticesar Magnencij v letih 351 in 352 spopadla v bližini današnjih Trojan. Cesar Teodozij I se je blizu Ptuja spopadel Magnom Maksimom leta 388. Najbolj znana bitka, ki je vplivala na potek zgodovine celotne Evrope pa je potekala na Vrhpolju pri Ajdovščini leta 394 med krščanskim Teodozijem in poganskim proticesarjem Evgenijem. Tako ekonomsko in vojaško oslabljeno cesarstvo je postalo lahek plen številnih preseljujočih se germanskih ljudstev, lokalno prebivalstvo pa ob sesutju rimske vojske in civilne uprave prepuščeno samo sebi. Antična mesta so v današnji Sloveniji dokončno propadla v drugi polovici 5. stoletja. Pri tem je del prebivalstva zbežal v varnejšo Italijo ali Istro, medtem ko so preostali iskali zatočišča v odmaknjenih, težko dostopnih in naravno zavarovanjih krajih, višinskih naselbinah, ki so nasledila izginula mesta. Edina inštitucija, ki se je ohranila je bila Cerkev in ravno škofje so bili pogosto tisti, ki so organizirali beg prebivalstva v varnejše kraje ali lokalno obrambo pred napadalci. Večina višinskih naselbin je preživela približno do 7. stoletja, njihov konec pa je bil navadno nasilen. Tej usodi ni ušla niti Ajdna. Plast žganine, ki je še posebej izrazita v cerkvi, najden skelet s kovinsko ostjo med rebri in ostala znamenja kažejo na njen nasilen konec. Kljub vsemu Ajdna ni bila nikoli pozabljena. Arheološke najdbe kažejo, da je bila za kratek čas ponovno oživljena na začetku 9. stoletja, verjetno zaradi vojne med Franki in upornimi Slovani ob gornji Savi. Vse do današnjih dni pa se je ohranila ljudska pesem, ki govori o Ajdovski deklici, ki naj bi živela na tem hribu. Arheologi motiv previdno povezujejo z osrednjim in skrbno obzidanim grobom v cerkvi. V njem je bila pokopana mlajša ženska in kljub temu, da je bil grob ob koncu naselbine izropan, je bilo ob skeletu najdenega nekaj nakita. Kdo je bila skrivnostna mlada žena in kakšna je bila njena, v nekem smislu zagotovo pomembna, vloga v skupnosti Ajdne ne vemo. Sam hrib je bil verjetno obiskovan že dolgo pred zatonom Antike, kar potrjuje najdena sekira iz mlajše kamene dobe. Okoliški prebivalci so kasneje ob prihodu nasilnih germanskih ljudstev verjetno zgolj izkoristili naravno zaščito že poznane Ajdne. Podobno kot so stoletja kasneje naši predniki v obrambi pred Turki obdali z obzidjem in obrambnimi stolpi cerkvice vrh lažje branljivih hribov.
Kdo je bila skrivnostna mladenka z Ajdne? In kdo je skrivnostna Ajdovska deklica, ki živi na gori, motiv ki se pojavlja širom Slovenije? Morda gre za spomin na staro predkrščansko vero, ki jo je kasneje v srednjem veku deloma prekril med ljudstvom zelo priljubljen Marijanski kult posvečen čaščenju Božanske matere. In kje drugje kot na gori, mestu srečanja zemlje in neba, cilju človeškega vzpona, kot so nekoč učili, živi Božanska mater, oziroma v tistih starih tako drugačnih časih Ajdovska deklica? Vera, ki pri nas Slovencih ni nikoli povsem izginila in se še danes kaže skozi obvezno “vsaj enkrat v življenju” romanje na Triglav, skozi legendi o Peci in Bogatinu in navsezadnje skozi dnevno, pogosto skoraj množično, romanje na številne lokalne vrhove.
Greben vrh Ajdne je izredno razgleden. Pomemben del razgleda je zagotovo akumulacijsko jezero hidroelektrarne Moste, ki nas preseneti s svojo sijočo turkizno barvo reke Save Dolinke, ki je sicer tako zelo značilna za Sočo. Prizor sicer precej pokvari pogled na jeseniško železarno ob reki. Zelo lepo se vidi pogorje Triglava in Škrlatice. Pred nami se širi Jelovica. Odpre se pogled na Jesenice, zgornje savsko dolino in nasploh Savsko ravan. Visoko nad nami se dviga pogorje Stola in Belščice, nižje na razglednem pomolu tik pod naselbino pa se odpre pogled na Golico, Klek, Hruški vrh, Dovško babo in številne ostale vrhove ali hribovja, ki jih je preveč, da bi vse naštevali. Ajdna se nahaja v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška, v podregiji Karavanke in še ožje v podregiji Zahodne Karavanke.
Preberi več

Družinski izlet: Izlet je primeren za otroke stare 4 do 5 let ali starejše. Na Ajdni, še posebej na grebenu nad naselbino moramo paziti na otroke, saj je prepaden. Samo arheološko najdišče je prostorno in nudi dovolj prostora za igro, vendar se njen rob prav tako zaključi s prepadnimi stenami, ki so zaradi podrasti in drevja zakrite. Otroško igro moramo zato omejiti na samo naselbino in uhojene poti. Ajdna je izvrsten kraj, ki ga še ni zapustil duh burnega poznoantičnega časa, zato bomo otrokom zlahka pojasnili pomen te naselbine ter zakaj je nastala. Arheološko najdišče je opremljeno s številnimi učnimi tablami, kjer se lahko podrobno seznanimo s samo naselbino, življenjem njenih prebivalcev in časom v katerem so živeli. Z mlajšimi otroki se na izhodišče vrnemo po isti poti, saj je krožen povratek mimo Završniškega jezera precej daljši.

Zahtevnost: Pot iz Potokov je lahka, vendar neoznačena. Ko se že pod vršnimi navpičnimi stenami naša pot priključi markirani poti iz smeri Na sušeh lahko nadaljujemo desno še naprej po lahki smeri, ali pa gremo levo in se vzpnemo po sprva skoraj navpični, a dobro zavarovani in ne previsoki visoki steni na Ajdno. Ves čas imamo na voljo dovolj opore za noge in oprijema za roke, vzpon ni prepaden in vajenim zahtevnega visokogorja ne bo delal nobenih preglavic.

Oprema: Običajna pohodniška obutev.

Višina : 1046 m
Izhodišče: 594 m
Višinska razlika: 452 m

Izhodišče: Vozimo se po gorenjski avtocesti. Zapustimo jo na izvozu za Lesce, Bled, Žirovnico in Vrbo ter se zapeljemo do krožnega križišča, kjer nadaljujemo z vožnjo proti Žirovnici in Vrbi. Kmalu za Žirovnico bomo opazili veliko tablo, ki označuje začetek občine Jesenice. Morda 50 metrov za tablo, na prvem odcepu, zavijemo desno pod manjši železniški podvoz. Takoj za njim gremo levo, se zapeljemo do konca ograje nad železnico ter parkiramo na manjšem parkirišču ob cesti.

Časi: Potoki - Ajdna 1 ura. Krožen povratek mimo Završniškega jezera 2 uri.

Sezona: Vsi letni časi. Pozimi zgolj v kopnem. Zahtevna smer le v suhem in kopnem.

Vzpon: Od mesta, kjer smo parkirali gremo naprej po cesti. Hitro pridemo do vasi Potoki, kjer se na razpotju v središču vasice držimo desno. Stopimo na kolovoz, ki nas po nekaj korakih pripelje do mesta, kjer shranjujejo in obdelujejo hlodovino. Tu se nahaja razpotje kolovozov, kjer se ponovno držimo desno in takoj za tem ponovno desno. Vzpenjamo se po kolovozu, ki se prične strmo vzpenjati desno ob potoku. Višje, ko se pot obrne levo jo prične oblivati potok. Po morda 20 metrih gremo mimo izvira potoka, ki se nahaja na robu naše poti. Še naprej se držimo kolovoza, ki nas v še vedno sorazmerno strmem vzponu pripelje do manjšega potoka in razpotja, kjer nadaljujemo desno - ne gremo naravnost preko potoka. Na drevesu nekoliko bolj desno bomo opazili planinsko oznako za Ajdno (september, 2020). Hodimo po kolovozu, ki pa se po nekaj minutah obrne desno in se prelevi v pešpot, ki je sicer precej ozka, a dobro vidna, zato ji lahko sledimo tudi skozi občasno bolj gosto podrastje. Višje smo pozorni na še nekaj precej obledelih planinskih markacij, pot postane slabše vidna, a nam je za orientacijo drča desno od nas ob kateri se vzpnemo do večje posek. Tu postane pot ponovno dobro vidna, vodi pa nas desno preko poseke do roba gozda, kjer se pričnemo vzpenjati v okljukih vse do vznožja navpične stene vrh katere se nahaja arheološko najdišče Ajdna. Tu po daljšem času ponovno zagledamo obledelo markacijo, z leve pa se nam priključi lepo markirana pot, ki pride iz smeri Na sušeh/Valvasorjev dom. Sledi vzpon po predelu utrjenem z bruni in varovanem z ograjo. Že tik pod Ajdno gremo preko na Jesenice in Golico razglednega pomola za katerim se v nekaj korakih, po ozkem grebena, vzpnemo do Ajdne.
Preko Ajdne se sprehodimo do cerkve ter naprej skozi njo sledimo pešpoti, ki nas v desnem ovinku pripelje vrh grebena tik nad naselbimo. V nekaj korakih pridemo do razglednega roba s klopco in vpisno skrinjico.

Zahteven povratek: Vkolikor se odločimo za povratek po zahtevnem in dobro varovanem predelu se po isti poti, približno 20 metrov, vrnemo do konca grebena, kjer pa ne sledimo pešpoti levo proti naselbini temveč gremo naravnost po sprva z ograjo, nato pa z jeklenico varovani pešpoti, ki se prične takoj strmo spuščati. Sprva se spuščamo v kratkih okljukih po skoraj navpični vzhodni steni Ajdne, ki je ves čas varovana z jeklenico in občasno tudi z nekaj skobami in klini. Sledi približno 10 metrov globok direkten spust po navpični steni. Tudi ta predel je dobro varovan z jeklenico, ves čas pa imamo na voljo dovolj opore tako za noge in oprijema za roke. Spustimo se na manjše sedlo pod vzhodno steno Ajdne, kjer z leve pride pešpot z Ajdne po lahki smeri.

Lahek povratek: Če se želimo izogniti zahtevnemu predelu poti se po isti poti vrnemo do razpotja, kjer se je naši poti vzpona z leve priključila lahka pot iz smeri Na sušeh. Tu se sedaj držimo naravnost. Dobro nadelana in tudi označena pot nas vodi tik ob vznožju visokih navpičnih sten Ajdne. Držimo se je vse do sedla pod vzhodno steno Ajdne, kjer se nahaja označeno razpotje zahtevne in lahke poti.
Sledi kratek vzpon, ki nas vodi mimo ostankov tovorne žičnice (september, 2020) za gradnjo Ajdne. Pot se razširi v kolovoz, ki se sorazmerno strmo vzpenja direktno v pobočje, pripelje pa nas do široke makadamske ceste, kjer zavijemo desno. Po nekaj minutah sorazmerno položne hoje pridemo do križišča makadamskih ceste, kjer je levo nazaj smer za Potoško planino in levo v gozd smer za Valvasorjev dom. Tu nadaljujemo naravnost po našem makadamu. Po dobrih 15 minutah hoje pridemo do naslednjega razpotja, kjer se držimo desno navzdol smeri za Završniško jezero - levo v gozd gre pešpoti k Valvasorjevem domu. Poti, ki se ves čas sorazmerno strmo spušča se držimo kar nekaj časa, vse do naslednjega razpotja gozdnih kolovozov, kjer nas planinska markacija usmeri levo. Ponovno se sorazmerno strmo spuščamo po kolovozu, ki nas pripelje na rob planine, ki jo prečimo desno. Sledi prečenje potoka po manjši brvi, kjer nadaljujemo desno do makadamske ceste na robu ograjene planine.
S hojo nadaljujemo navzdol po široki makadamski cesti, ki nas pripelje do Završniškega jezera. Tu gremo ponovno desno ob cesti, ki nas nižje preko naselja Moste pripelje do regionalne ceste po kateri smo se pripeljali do izhodišča. Po tej poti se sedaj sprehodimo do mesta, kjer smo parkirali.