Meniji za izlete po regijah Slovenije

     

 Kepa od zapornice pri potoku Belca - za gps sled, galerijo pritisni na zgornje ikone

Kepa

Kepa je tretji najvišji vrh Karavank. Njen celoten greben leži na slovensko-avstrijski meji. Predvsem severno, strmo padajoče pobočje ji daje značilen piramidast izgled. Iz nje se proti jugu in jugovzhodu zelo lepo vidi karavanško pogorje, vzhodni Julijski vrhovi in pa avstrijska Koroška. Na vrhu se nahaja visok kovinski križ, vpisna skrinjica in žig. Kepa se nahaja v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška in podregiji Karavanke. Še ožje jo lahko uvrstimo v podregijo Zahodne Karavanke.

Zahtevnost: Zahtevna označena pot.

Oprema: Običajna pohodniška oprema in čelada. Pozimi poleg čelade tudi cepin in dereze.

Višinska razlika na zahtevni poti.

Višina: 2143 m
Višina izhodišča: 1021 m
Višinska razlika: 1122 m

Izhodišče: Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Hrušica in se zapeljemo proti Kranjski gori. Nekaj 100 metrov za zadnjo domačijo razpotegnjene vasi Belca, tik pred njo je avtobusna postaja (november, 2015), zavijemo desno na prvo makadamsko gozdno cesto. Cesta je višje precej prepadna, vodi pa nas tudi skozi tunel. Ko pridemo do zapornice parkiramo.

Prehojen čas na zahtevni poti.

Časi: Izhodišče - Kepa 3 ure 30 minut.

Sezona: V suhem in ko ni snega.

Prehojena razdalja na zahtevni poti.

Vzpon: Od rampe sledimo pohodniški tabli, ki nas usmeri desno na hudourniško strugo potoka. Na drugi strani struge ponovno sledimo tabli za Kepo, ki nas tokrat usmeri na pešpot, ki se precej strmo vzpenja v pobočje smrekovega gozda. Višje se pešpot počasi zooža v stezico, strmina pa še vedno ne popušča. Držimo se naše poti, ki nas po slabi uri hoje pripelje do gozdne makadamske cest. Prečkamo jo in se še naprej držimo naše pešpoti. Višje makadamsko cesto prečkamo še enkrat in ko pridemo do nje naslednjič gremo desno po njej. V nekaj minutah pridemo do njenega konca in države meje z Avstrijo. Tu se nahajajo klopca, mejniki in lesen avstrijski portal.
Gremo desno mimo klopc v smeri planinskih oznak za Kepo. Sprva hodimo skozi iglast gozd, pot pa se prične kmalu strmo vzpenjati. Čez posamezne skalnate odseke si moramo po potrebi pomagati z rokami. Hitro pridemo nad gozdno mejo. Hodimo med ruševjem, pot postane gruščanata, strmina pa še kar ne popušča. Višje se teren nekoliko položi, pridemo pa do sedla med Malo Kepo in Kepo. Preko sedla je pot precej položna, le zadnji del je nekoliko izpostavljen in varovan z jeklenico in klini. Za sedlo se pot med ruševjem ponovno hitro vzpenja. Pot postaja vedno bolj razgledna. Višje, že na vršnih pobočjih Kepe postajajo zaplate ruševja vedno redkejše. Še naprej se držimo naše sedaj precej gruščnate in strme poti. Pogrešamo nekoliko več markacij, saj se na bolj skalnatih predelih pot občasno nekoliko izgublja (november, 2015). Kljub vsemu z orientacijo nimamo težav, saj se ves čas nahajamo direktno pod vrhom gore. Že pod vrhom postane pot ponovno dobro vidna in ji zlahka sledimo vse do konca.

Sestop: Do klopc in avstrijskega portala se vrnemo po isti poti. Med sestopom se na vršnih pobočjih Kepe varujemo zdrsa, saj je pot precej gruščnata in strma. Vkolikor imamo dovolj časa ali nas je ujela tema in se na izhodišče ne želimo vračati po sorazmerno strmi poti skozi temačen iglast gozd, se lahko vračamo po makadamski cesti. Držimo se je vse do izhodišča. Hoja se nam s tem precej podaljša, vendar je korak udoben, pot pa bolj odprta in razgledna.