NOVI IZLETI

Volnik najbolje opiše presenečen vzklik Italijana kateremu smo na nizkem razglednem stolpu sramežljivo priznali, da smo prvič tu. Kako je to mogoče, Volnik je slaven je odgovoril v izvrstni angleščini. Kazali smo in se izgovarjali na vrhove visokega Trnovskega gozda in Čavna, pa Nanoške planote, greben Črnih hribov. Toliko je pohodniških skušnjav na poti do Volnika... V obupu smo kazali na oddaljeno Čičarijo s Slavnikom, pa ni nič pomagalo. Volnik je slaven, res je in ni izgovorov. Njegova lega med Tržaškim zalivom in Krasom je edinstvena. Samo on je tu. Kras je kot na dlani, Tržaški zaliv tudi. Nahaja se tik nad državno mejo, ki tu izgubi ves smisel. Pokrajina, ki jo delimo na Vipavsko, Kraško, pa Notranjsko, Koprsko in Tržaško se s pogledom združi v eno celoto. Vsa ta imena, pridevniki in pripadnosti so le minljive oznake nas ljudi. Zgodovina ve, da času in spremembam, ki jih prinaša ne pomenijo veliko.

 

Pasja ravan je eden izmed tistih vrhov na katerega se odpravimo zaradi njegove zgodbe, posebne in tudi tragične. Stare legende, nekatere že pozabljene, govorijo o temačni sili, ki je vladala vrh prostrane vzpetine. Ena od zgodb govori o razuzdanih pastirjih in ovcah, ki so jih prignali na goro. Divje so veseljačili in ni jim bilo mar za odbito zdravomarijo.  Vseeno jim je bilo za noč, ki se je spustila na visoko ravan in za nevarnosti, ki so prišle z njo. Med divjim rajanjem so se ovce spremenile v pastirske pse in pastirji v volkove. Vnel se je spopad na življenje in smrt in še dolgo po tem dogodku se je ob polni luni z visoke ravni slišalo tuljenje volkov in renčanje psov. Kasneje so nasilni polhograjski vitezi iz Starega gradu za las ušli podobni usodi. Morda zaradi temačnega slovesa Pasje ravni so si v jami pod vrhom našli svoje zatočišče tudi rokovnjači, oziroma vojaški ubežniki, ki so bili prisiljeni ropati in krasti, da so lahko preživeli. A prizanešeno ni bilo niti gori sami. Morda, danes ob omembi skrivnostne sile z gore le zamahnemo z roko, a kateri vrag je potem gnal vojsko, da je z buldožerji zravnala vrh za raketno oporišče? S tem je Pasjo ravan ponižala na drugo mesto na lestvici Polhograjskih vrhov, na prvem mestu pa se sedaj za en sam meter šopiri Tošč.

 

Koča v Krnici je priljubljeno visokogorsko izhodišče tujih turistov. Bližina Kranjske Gore in pa ostenja naših priljubljenih dvatisočakov, ki Krnico obdajajo, so močan magnet. Dovolj močan, da privabijo tudi tiste v supergah, nevajene zahtevnih in zelo zahtevnih večurnih visokogorskih tur. Koča je izhodišče za priljubljeni Špik, Križ, Pogačnikov dom in ostale poti, ki na zemljevidu izgledajo lažje in krajše kot so v resnici. Je pa Krnica že sama po sebi vredna obiska. Je idealna za nedeljski družinski izlet tudi z manjšimi otroki. Velik del poti hodimo skozi gozd, a se dolina pri prečkanju dolgega pašnika odpre in povsod okoli nas se dvignejo visoke stene znanih dvatisočakov. Naš pogled najbolj pritegnejo temna ostenja okoli Prisojnikove Prednje glave, ki se strmo dvigajo nad zahodnim delom Krnice in se zdi, da se bodo zdaj zdaj zgrnila nad dolino.

 

Kdo si ti, ki rušiš prestole, pustošiš dežele, podjarmljaš ljudstva? "Ego sum Attila flagellum Dei - Sem Atila, Bič božji!" S temi besedami stopimo na Atilovo pot, ki nas vodi preko Radgonsko-Kapelskih goric. Z razgledne Kapele, najvišjega vrha, kjer se ob jasnem vremenu vidi vse do Blatnega jezera se spustimo v Šutjovo grabo. Tega kraja se je dolgo časa držalo prekletstvo. Po izročilu se je tu nastanil Atila po enem izmed svojih bojnih pohodov. Zgradil si je grad s silno zakladnico in toplice, saj je blizu izvirala vroča termalna voda. V srednjeveških listinah izpričan grad, katerega prebivalci so se udeležili tudi križarskih pohodov, bolj kot na viteško utrdbo s svojimi še ohranjenimi obrambnimi jarki spominja na staroslovansko utrjeno gradišče. In od tu do Atile in njegovih bojevnikov res ni več daleč...

 

Izlet na Muljavo nas vodi skozi vasi, polja in gozdove, ki jih je bodoči pisatelj Josip Jurčič vsak dan prehodil na dolgi poti v osnovno šolo v Višnji Gori. Pokrajina s svojo dolgo zgodovino, izvrstnimi razgledi predvsem proti Suhi krajini in lepimi, a skritimi kotički narave še danes buri domišljijo. Marsikatero dogajanje v pisateljevih zgodbah je postavljeno v te kraje. Dogajanje iz znamenitega romana Deseti brat je postavljeno v dvorec Kravjek blizu katerega gremo. Je naslednik starejšega gradu Roje, ki je bil nekoč eden najpomembnejših dolenjskih gradov in domovanje ene najstarejših kranjskih plemiških družin. A, če je Josip Jurčič tem krajem s svojimi pripovedmi postavil nesmrten spomin, je bilo kolesje časa precej bolj neusmiljeno. Skromni ostanki gradov nas opominjajo, da tudi najtrdnejši zidovi minejo medtem, ko bodo zgodbe živele večno.

 

Na Kopitnk gremo mimo Koče na Kopitniku in ravno zaradi nje je to izvrsten družinski izlet. Pričakala nas bodo igrala za otroke, klopi, žar... Če se izognemo nekaj bližnjicam ga lahko opravimo kar z vozičkom za otroke. Športnim seveda, saj je potrebno enkrat celo nekoliko močneje poriniti v kolovozni klanec. Pa tudi njemu se lahko izognemo, če želimo seveda. Med hojo se nam sem pa tja odprejo izvrstni razgledi na nekaj najvišjih posavskih očakov. Proti Gozdniku, Mrzlici in nekoliko bolj v ozadju proti Čemšeniški planini. Najbolj pa navduši greben Maliča in Šmohorja. Deluje kot manjša, posavska, verzija Košute.... In ko ravno pišemo o razgledih, če gremo prvič na Kopitnik bomo ostali odprtih ust. Naj fotografija pove svoje. Je pa hkrati, z isto sapo, potrebno povedati, da tudi izhodišče pri Domu v Gorah nudi izjemen razgled na globoko sotesko Save pred Radečami... pa seveda na Kum, ki je na drugi strani reke...

 

Ložno je strm grič vrh katerega stoji cerkev Marije Loretske. Dviga se visoko nad bližnjimi Voglajnskimi in Severnosotelskimi griči in se hkrati staplja s temnim ozadjem visokega Bočkega pogorja. Zato bi ga iz nižje ležeče pokrajine hitro spregledali, če nas nanj ne bi opozarjala cerkev s črno Marijo. S svojo svetlo podobo vrh griča nas slej ko prej zvabi k sebi. Obljublja in tudi da veliko. Pred nami se odpre izvrsten razgled na valovito pokrajino in visoka pobočja Donačke gore. Na griču se zazdi, kdo ve zakaj, da smo zajahali val skrivnostnega Bočkega jezera katerega vode se kot piš vetra zlivajo iz globin pogorja vsepovsod po deželi.

 

Čudežni izvir Baba se nahaja v skriti dolini raztresene vasi Medvedice. Pravijo, da zanesljivo napoveduje dež. Ko se prične vreme kujati sicer miren izvir bruha vodo, a se hitro pomiri. Kmalu za tem prične deževati. Nekateri tudi verjamejo, da je njegova voda, ki priteče izpod bližnjega svetega Ahaca, zdravilna. Do izvira hodimo večinoma po odmaknjeni in razgledni cesti, ki nas pripelje v dolino na dnu katere so številni bajerji. Še posebej zadnji, nedaleč stran od našega izvira, je primeren za postanek. Mimo njega teče manjši potok. Če mu sledimo v gozd bomo nekaj minut višje prišli do njegovega ogleda vrednega izvira. Nahaja se pod strmim in visokim gozdnatim pobočjem. Če se nas porajajo dvomi o zdravilnosti Babe, so tu pomisleki ovrženi. Izvir nas neustavljivo prevzame s svežim dahom, ki veje iz gore in napolni s porajajočo življensko močjo, ki se skupaj s potokom steka v dolino.

 

Ojstrica se s svojo kar nekoliko osamljeno lego na vzhodnem koncu verige glavnih Kamniško-Savinjskih vrhov močno spogleduje z Dleskovškovo planoto. Pot s planine Podvežak nas popelje mimo številnih brezen, slikovitih dolin, ozkih grap in brezpotnih vrhov te planote, ki svojo pot proti nebu pogosto končajo tik pod magično mejo dvatisočih metrov. Ta pot nam Ojstrico časovno precej približa, kar je pri preostalih glavnih vrhovih te gorske verige precej redek pojav. Ko se na vrhu razgledne gore ozremo dol na razgibano planoto, ki je sedaj kot na dlani, lepota njene razbrazdane divjine pokaže svoj mehkejši, a nič manj vabljiv obraz. Kot, da gora planoti za izredno lepo pot vrača z izredno lepim razgledom.

 

 

Pot na Trdinov vrh nas vodi skozi prostrane gozdove pravljičnih Gorjancev. Redkokje na Slovenskem je ljudsko izročilo tako bogato in živo. Razgledne košenice na slemenu vrh gore vabijo v našo domišljijo plesoče vile. In ko se nižje spuščamo skozi izjemen bukov pragozd stopimo v domovanje bajeslovnih bitij, ki skušajo pravljične junake na poti v labirint podzavesti. Naše popotovanje pričnemo pri zdravilnem izviru Gospodična. Čarobnem napitku za večno mladost ali modrost?

 

 

Cerkvica svetega Križa se nahaja na razglednem griču nedaleč stran od vasice Križne gore nad Škofjo Loko. Kot že tolikokrat se tudi tu čudimo izjemnemu občutku s katerim so naši predniki konec srednjega veka ta sveti objekt umestili v pokrajino. Kot da je ta kucelj tam samo zato, da se na njemu zgradi božji hram. Legenda pripoveduje, da so prebivalci cerkev sprva želeli pozidati v vasi, a je vsako noč sveti Urh zgrajeno podrl in prenesel na sedanje mesto. In prav je tako, če smo malce po pohodniško egoistični. Tu so razgledi boljši in osojne klopi pri cerkvici so v zimskih sončnih dneh glavna atrakcija in cilj številnih ljubiteljev martinčkanja, razgledov, narave, božje slave...

 

Vrh Jelovic se nahaja v osrčju Haloz in je njihov najvišji vrh. Na poti nanj nas pritegnejo posamezni griči neredko posejani s samotnimi domačijami. Na od daleč izpostavljenih legah se zdijo kot manjša gradišča. To da tej odročni in danes precej zapostavljeni pokrajini nehote videz starih časov, ko so ljudje vrh kucljev iskali predvsem varnost. Zdi se, da tu čas teče počasneje. Vrednota, ki je Haložani očitno še ne znajo ustrezno unovčiti. Ko se vozimo po ozkih in razglednih cestah se pod nami odpirajo tesne doline in strma pobočja ozkih vinorodnih gričev. Za marsikatero trto ne vemo ali je najprej za okras ali za vino. Že samo vožnja po Halozah upraviči njihov obisk.

 

Blizu Malega Trebelnika je pri Pokojišču potekala rimska zapora Claustra Alpium Iuliarum. Stari Rimljani so z njo zaman poskusili zaustaviti prodor ljudstev iz vzhoda. Kasneje v srednjem veku so se tu naselili ljudje in naselje je tekom časa dobilo ime Pokojišče. Mi pohodniki bi rekli, da zato, ker je na tem, danes kar nekoliko odmaknjenem območju po stoletjih rimske vladavine zavladal mir. Legenda pravi drugače. V eni od bližnjih vasi so pregnali roparske Turke, ki so tu naposled našli svoj večni pokoj.

 

Domišljija ne pozna meja. Tako se reče in tudi drži. Le ko hočemo svoje domišljijske podvige upodobiti na tem z fizičnimi zakoni omejenem svetu včasih naletimo na ovire. Ko občudujemo Bohinjsko dolino iz Vodnikovega razglednika ugotovimo, da je tudi domišljija narave brezmejna. Tu je izvedba brezhibna. Tu, ob tem brezčasnem razgledu se je zahvaljujoč pesniku po katerem se razglednik imenuje, rodila slovenska planinska poezija in tu se je koval Triglav kot simbol nas Slovencev. 

 

Kanjon reke Kokre se nahaja le eno stopnišče stran od starega središča Kranja. Še posebej zaradi neposredne bližine mesta je njegov pravi skriti zaklad, ki obiskovalca mesta ne more pustiti ravnodušnega. Zlasti proti koncu poti, ko se kanjon pod navpičnimi stenami precej zooža, rastje pa postane gostejše, težko verjamemo da je mestni vrvež nedaleč stran. Votline, ki jih je v stene tekom časa urezala erozija njegovo "tesnost" le še poglobijo. Krožen povratek je precej bolj odprt, lahko dostopna prodišča ob reki pa vir igre za najmlajše. 

 

Ena izmed znamenitosti, ki si jo ogledamo ob obisku Kozjanskega parka je zagotovo tudi Lurška jama pri Zagorju. Je del Marijine romarske poti, ki povezuje slovenska in hrvaška Marijina svetišča, od katerih so najpomembnejše slovenski Ptujska gora in Svete gore nad Bistico ob Sotli ter hrvaška Marija Bistrica. Skromno svetišče posvečeno Lurški Mariji se nahaja pod velikim skalnim previsom. Znano in obiskano je tudi zaradi izvira zdravilne vode, ki je še posebej blagodejna za oči. Ob obisku jame vsekakor ne moremo spregledati Zagorja, saj ima vas zelo lepo ohranjeno vaško jedro. Znano je tudi po mogočni božjepoti cerkvi Marije Pomočnice, ki bedi nad krajem.

 

Osameli Veliki Rogatec je izvrsten razglednik. Iz njega se odpre razgled na kopico planin, ki jih je na temu predelu Kamniško-Savinjskih Alp na pretek. Menina, Kašna in Velika planina, Golte, Podvežak pod Dleskovškovo planoto, Zgornji Špeh pod njegovim vznožjem, če omenimo nekatere bližnje in bolj znane ali pa morda najlepše... in navsezadnje sosednja Lepenatka s sedlom Kal. Z njima Veliki Rogatec tvori neločljivo celoto. Če je sicer večino časa precej strma pot na goro in z nje trening za telo, je mehko zaobljena in pašna Lepenatka skupaj z v verigo okovano samotno cerkvico svetega Lenarta trening za našo pohodniško dušo.

 

Porezen zagotovo nudi najlepši razgled na Spodnje Bohinjske gore, nanj pa se najlepše vidi iz bližnje, v stare zgodbe ovite, Kojce. Je izvrsten razglednik osamelec iz katerega so okoliška hribovja kot na dlani. Gora je doživljala tudi težje čase. V prvi polovici 20. stoletja je italijanska vojska nanj zvlekla kup šare in sezidala številne bunkerje in rove. Kasneje med drugo svetovno vojno so postale vojaške naprave in bližnja pobočja prizorišče krvavega spopada na kar nas spominja spomenik padlim borcem NOB. Danes Porezen preživlja mirne čase. Eno izmed vojašnic so preuredili v planinsko Kočo na Poreznu, ostali obiskovalci pa se borimo kvečjemu s samim sabo medtem, ko grizemo kolena na strmih poteh proti vrhu. Naš trud je bogato poplačan.

 

Socerb se nahaja na razglednem Kraškem robu vrh prepadne skalne stene. Grad ima silno burno zgodovino, saj so zanj dolga stoletja potekali spopad zlasti med Benečani in Habsburžani. Bil je pomemben člen v dolgi obrambni verigi, katere del sta, zaradi svoje v slovenskem prostoru izjemne lege tudi Črni Kal in obrambni stolp v Podpeči. Danes je grad predvsem odličen izletniški in tudi pohodniški cilj, saj je z njega odpre izvrsten razgled na Tržaški zaliv, mesto Trst, Šavrinsko gričevje in Koprska brda.

 

Boskovec je najvišji vrh Golt, a v poletnih mesecih kljub temu precej sameva. Večina obiskovalcev raje zavije proti gostinski ponudbi in vrvežu vrh smučišč na zahodnem delu planote, zato bomo na njemu našli več miru in samote. Najlepši del poti nas vodi mimo velikih kalov slikovite Hleviške planine in preko prelaza Istje. Tu se nahajajo klopce in razgledi proti bližnjemu Smrekovcu.

 

Straška gora in njena bližnja okolica imata dolgo in burno zgodovino. Gora se nahaja nad reko Krko, ki je bila v daljnem srednjem veku mejna reka Slovenske marke in Ogrske. Višnjegorski grof Albert je na lastno pobudo po dolgotrajni ofenzivi mejo uspešno premaknil na reko Kolpo v Beli krajini. V boj so odhajali tudi iz bližnjega gradu, utrjene mejne postojanke Stara Soteska. Nahaja se na ovinku, kjer Krka zavije iz slikovite doline, ki ji je upravičeno dala sloves ene izmed naših najlepših rek. Tu so se nekoč potikali tudi Stari Rimljani. O temu priča Rimska pot, steza s sledmi rimskih ostankov po kateri se krožno vračamo po obisku kraške jame Velike Prepadne in razglednega vzletišča Peter. Danes je gora doživlja precej bolj mirne čase. Njena južna pobočja so v veliki meri posuta z vikendi in zidanicami.

 

Nekoč so revni gozdarji spravljali les v dolino tudi po strugi Kamniške Bistrice. Nekega dne se jim je les zagozdil v soteski Mali Predaselj, kjer je nastal lep slap. Ljudje so tekom časa pozabili na dogodek in celo znanstveniki so domnevali, da je slap nastal zato, ker reka še ni dovolj izdolbla skale in izravnala struge. Nato pa je leta 1952 divjalo silno neurje, ki je odplavilo zagozdeni les in material, ki se je tekom let nabiral za njim in slap je izginil.

 

Pot na Smuk na Semiški gori nas vodi preko neizrazitega in gozdnatega vrha Semenič. Ime je dobil po vitezih, ki so tu že v 12. stoletju zgradili enega najstarejših gradov pri nas. Čez nekaj stoletij so zgradili in se preselili v le slabo uro hoje oddaljen grad Smuk, ki pa je danes razvaljen. Blizu stoji lepo obnovljena in nekoč grajska cerkvica svetega Lovrenca. Krožno se vračamo po Smuški cesti visoko nad Belo krajino. Vodi nas mimo številnih zidanic in vinogradov in je zagotovo ena najlepših panoramskih cest pri nas.

 

Na razgledni Lepenatki se nahajamo v svetu planin. Do nje smo se povzpeli preko planine Zgornji Špeh. Ena od poti nanjo vodi preko Kašne planine. Menina planina ni daleč. Proti vzhodu so Golte. Proti osrednjim Kamniško-Savinjskim Alpam bomo z nekaj truda opazili planini Podvežak in Ravne. Na zahodu se širi Velika planina... Seveda je tudi Lepenatka s sedlom Kal planina. Ljubitelji planin, vabljeni!

 

Rimljani so v 4. stoletju, ob zatonu svojega imperija, v brezupnem poskusu ohranitve svoje blaginje in kulture postavili zaporni sistem imenovan Claustra Alpium. Iz vzhoda prodirajočim ljudstvom, ki so se želela polastiti zahodnega blagostanja, naj bi preprečil prodor na osrednje rimsko ozemlje v Italiji. Zid ni mogel učinkovito opraviti svoje naloge, saj so se njegovi graditelji bolj kot s prenovo svoje družbe ukvarjali z izčrpavajočimi spori in državljanskimi vojnami za prevzem že izgubljene oblasti.

 

Poldanovec se nahaja na Govcih, visokem in prepadnem robu Trnovskega gozda nad Gorenjo Trebušo. Pot do odročnega vrha poteka po razbiti grapi, premagati pa moramo več kot 1000 metrov višinske razlike. Iz Lokev je zgodba povsem drugačna. Široka in udobno položna makadamska cesta nas pripelje, peš seveda, do vznožja trnovskega razglednika, kjer nas nato čaka še morda največ 30 minut zmernega vzpona.

 

Cerkvica na Planinci se nahaja tik ob eni izmed poti na Krim. Zgodovinarji jo uvrščajo med ene izmed najstarejših cerkva na slovenskem, omenil pa jo je tudi znameniti Valvasor. Po legendi jo je zgradil ižanski grof potem, ko se je čudežno ubranil napada medveda. Vračamo se mimo Ledene jame, katere vhod je vreden tudi samostojnega obiska.