Veliki Rogatec se imenuje tudi Mrtvi menih. Dobri puščavnik iz gornjegrajskega samostana se je umaknil v votlino pod njegovimi strmimi pobočji, kjer ga je pogubilo neravnovesje sveta pred katerim je bežal. Tako pravi legenda. Gora je danes priljubljena med planinci, saj je plezanje po njenih južnih pobočjih, ko se spuščamo proti prevalu Kal, izvrsten uvod v visokogorsko sezono zelo zahtevnih tur. Precej prepaden in izpostavljen predel južnega grebena je sicer zelo kratek, a vendar dovolj dolg, da preverimo našo psihofizično pripravljenost za daljše izpostavljene poti. Veliki Rogatec je osamelec in zato izvrsten razglednik, ki mu dela družbo prijazna in mehko zaobljena Lepenatka. Brez nje Veliki Rogatec ne bi bil to kar je. Skupaj s prevalom Kal, ki ju združuje, tvorijo neločljivo celoto in če se le da jih skupaj tudi obiščemo. Na vrhu se nahaja visok križ, preproste klopi, več planinskih smerokazov in vpisna skrinjica z žigom. Veliki Rogatec se nahaja v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška in v podregiji Kamniško-Savinjske Alpe.
Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot.
Oprema: Običajna pohodniška oprema in čelada. Pozimi je priporočena uporabo čelade, derez in cepina.
Višina: 1557 m
Višina izhodišča: 907 m
Višinska razlika: 650 m
Izhodišče: Iz Kamnika se peljemo preko preko prevala Črnivec proti Gornjemu Gradu. Pri kapelici le dobrih 100 metrov pred Gornjim Gradom zavijemo levo proti Lenartu. Tej cesti sledimo nekaj kilometrov vse do širokega ovinka z več planinskimi smerokazi. Nahaja se manj kot 5 minut stran od samotne cerkvice svetega Lenarta, do katere vodi kolovoz. Tu parkiramo.
Časi: Sveti Lenart - Veliki Rogatec 1 ura 50 minut. Krožni povratek Veliki Rogatec - sveti Lenart 1 ura 20 minut.
Sezona: V suhem in ko ni snežnih razmer.
Vzpon: S hojo pričnemo na ozkem kolovozu, ki nas v slabih dveh minutah pripelje do samotne v verigo okovane cerkvice svetega Lenarta. Pred in nad cerkvico so planinski smerokazi, ki nas vodijo proti Velikemu Rogatcu desno po pešpoti. Prečkamo potoček in prej kot v minuti hoje pridemo po ozki stezici na gozdno makadamsko cesto. Sledimo ji vse do zapornic. Nekaj metrov za zapornico nas markacija usmeri levo na gozdno pešpot. Nekaj metrov višje ponovno prečkamo potoček, nato pa nas markacije hitro pripeljejo na slabšo gozdno cesto, ki se precej strmo vzpenja skozi gozd. Pripelje nas na rob široke planine Zgornji Špeh. Tu pot zavije levo nazaj. V desnem ovinku obhodimo grapo, ki ločuje planino in se preko pašnih travnikov povzpnemo do kapelice s križem na gričku na vzhodnem robu planine. Nato se spustimo do makadamske ceste ob vznožju grička s kapelico in nadaljujemo levo. Pridemo do razpotja z več planinskimi smerokazi nad samotno domačijo. Po makadamski cesti nadaljujemo v smeri Velikega Rogatca in Lepenatke. Hitro pridemo do razpotja, kjer gre naša cesta naprej proti Lepenatki, mi pa zavijemo desno v gozdnato pobočje proti Velikemu Rogatcu.
Gosto markirana pešpot nas sprva vodi ob robu vršnjega dela planine. Vzpenjamo se precej hitro, pot pa nad planino zavije levo. V še vedno precej strmem vzponu prečimo gozdnata pobočja Velikega Rogatca. Višje gremo preko večjega poseka, medtem ko strmina še kar ne popušča. Pot je ves čas dobro označena, nadelana (julij, 2016) in vse do vrha precej strma.
Sestop: Na vrhu sledimo planinskemu smerokazu za Lepenatko in sedlo Kal. Pot je zelo zahtevna. Hitro se pričnemo strmo spuščati po vršnem pobočju gore posutem s posameznimi skalami in posušenimi iglavci. Po potrebi si pomagamo z rokami. Spustimo se v gozd. Hodimo pod robom ozkega grebena, ki moli južno proti Lepenatki. Precej položna pot sledi terenu in se skupaj z njim počasi spušča. Na robu gozda pridemo do kratkega, ozkega in skalnatega grebenskega predela, ki je precej prepaden in izpostavjen. Ker imamo na voljo dovolj dobrega oprijema s plezanjem nimamo težav. Zatem se prične pot strmo spuščati proti prevalu Kal. Po potrebi si pomagamo z rokami. Zadnji del strmine je precej navpičen in varovan z jeklenicami in skobami, a ponovno nudi dovolj dobrega oprijema in s spustom nimamo težav (julij, 2016). Za zadnjo skobo pot zavijejo desno navzdol v strmo gozdnato pobočje. Poti sledimo vse do sedla Kal. Velik del poti si po potrebi pomagamo z rokami, saj strmina ne popusti skoraj do samega sedla.
Na sedlu se nahaja manjši kal, bivak in planinski smerokazi. Tu zavijemo levo in se pričnemo spuščati po slabše vzdrževani gozdni cesti (julij, 2016). Nižje pridemo do širše in bolj vzdrževane gozdne ceste, kjer s hojo nadaljujemo levo. Cesta se kmalu položi in nas po približno 15 minutah hoje pripelje do planine Zgornji Špeh in razpotja pri samotni domačiji. Od tu se na izhodišče vrnemo po isti poti.
