Velika Zelenica

Velika Zelenica se je skupaj s sosednjim Velikim vrhom, oziroma če ju poosebimo, bratom dvojčkom Velikim vrhom, spoprijela v majceno visokogorsko planoto nad že tako planotastim svetom Veže, kot domačini pravijo Dleskovški planoti. Le redkokateri gori tu je uspel podvig preseči dvatisoč metrov nadmorske višine. Njima najbližji Molički peči je to uspelo za 29 metrov, na ... zahodnem robu planote pa znamenitemu Lučkemu dedcu za borih 23 metrov. Deska, Dleskovec, Tolsti vrh, Črni vrh, Beli vrh, Koroški vrh in ostali so končali tam nekje med 1900 in 2000 metri nadmorske višine. Ali je visokogorski podvig, ki je uspel dvojčkoma razlog za veselje, ki planinca prevzame na Veliki Zelenici, morda lepota odmaknjene pokrajine, ki ga obdaja, morda kraljevska Ojstrica, ki se ponosno dviga zahodno od dvojčkov? In potem se prikrade vprašanje, zakaj je Velika Zelenica višja od Velikega vrha? Za bore štiri metre, pa vendar. A niso veliki vrhovi ponavadi najvišji? So se kartografi zmotili? In nenadoma se zazdi Veliki vrh nekoliko bolj zelen od tistega na Veliki Zelenici… Brez pameti v gore iti ne gre, a včasih je njen linearen pogled na svet resnično trd oreh, ki ne dovoli videti ali občutiti še kaj več kot zanos ob fizični osvojitvi vrha, še enega žiga, dobrega treninga, zasluženega “pira”, finih fotk, pa všečkov, ki čakajo na selfi…. Ko bi možgane le lahko odložili na stran, tako kot odložimo prazno čutarico v nahrbtnik, dokler je pri gorskem izviru ponovno ne napolnimo s hladno vodo, z življenjem, ki počasi pronica skozi starodavno goro, tako kot svetloba potuje skozi prizmo, da na koncu mavrično zasije, in nam da novih moči za poti v dolini.
Velika Zelenica je znamenita tudi zaradi svoje severne stene, ki velja za eno najvišjih pri nas in se vrtoglavo globoko spušča v Robanov kot. Na robu nad prepadom, kot je pač to običajno za prepade, nam v dolino zlahka odpihne del lažje opreme. Na Veliki Zelenici bomo najprej opazili Ojstrico in njen vzhodni rob pod katerim se mimo Male Ojstrice vzpenjamo na vrh. Gora navdušuje s svojo klinasto obliko, njena pobočja pa izgledajo precej težje pristopna kot so v resnici. Za njo se dviga Planjava za katero se skrivajo ostali Grintavci. Najbližji vrhovi so Molička peč, Dleskovec, Deska, Krofička. Proti vzhodu se dviga Velika Raduha. Spregledali ne bomo niti Olševe in Pece. Proti jugu največ naše pozornosti pobere zaobljen in travnat Veliki vrh, ki nam deloma zastira pogled proti Savski ravni in hribovjem, ki se širijo okoli nje. Velika Zelenica se nahaja v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška in v podregiji Kamniško-Savinjske Alpe.
Preberi več

Družinski izlet: Pot je primerna za otroke stare 5 let ali več. Pot ni zahtevna, le tik pod vrhom nekoliko bolj strma in se moramo paziti zdrsa. Pod pobočji Velikega vrha pazimo, da se otroci držijo označene poti, saj je teren izrazito kraški, poln globokih in strmih vrtač in med skalami skritih lukenj in špranj. Z mlajšimi otroki lahko vzpon na Veliko Zelenico izpustimo in naredimo turo okoli Dleskovca do planine Dolga trata kot je opisano med povratkom. Tura je v tem primeru izrazito nezahtevna. Na njenem južnem predelu se nahaja več golih in proti jugu razglednih kucljev. So brezpotni, a se bomo zlahka povzpeli nanje.

Zahtevnost: Lahka označena pot.

Oprema: Običajna pohodniška oprema. Pozimi priporočamo uporabo derez in cepina.

Višina: 2114 m
Višina izhodišča: 1500 m
Višinska razlika: 614 m

Izhodišče: Vozimo se po cesti Kamnik - Gornji Grad. Nekaj 100 metrov pred prelazom Črnivec zavijemo levo proti Volovjeku. V vasi Podvolovjek smo pozorni na table, ki nas usmerijo levo proti Korošici. Vozimo se po cesti, ki kmalu postane makadamska. Na prvem in drugem križišču zavijemo levo proti Korošici, na tretjem križišču pa ne zavijemo levo proti Korošici, temveč gremo naravnost proti planini Ravne. Po tej cesti se zapeljemo do planine Ravne, kjer parkiramo.

Časi: Izhodišče - Velika Zelenica preko Sedelca 2 uri. Velika Zelenica - izhodišče preko Dolge trate 2 uri.

Sezona: Vsi letni časi. Pozimi se je potrebno varovati številnih skalnatih lukenj in razpok ob poti.

Vzpon: Iz mesta, kjer smo parkirali gremo čez pašnik pred kočo na planini Ravne in sledimo markacijam desno v gozd. Hitro pridemo do gozdne ceste, kjer zavijemo levo. Še vedno sledimo markacijam. Gozdna cesta kmalu preide v pešpot in se zlagoma vzpenja. Pot je dobro nadelana in označena. Po približno 1 uri zmerne hoje se dvignemo nad gozdno mejo. Proti vzhodu se odprejo razgledi na linijo vrhov nad Robanovim kotom in na pobočja pod njim. Ko pridemo do vrha pot zavije levo in teren se položi. Hodimo skozi dolino s pobočji poraslimi z gostim ruševjem. Pozorni smo na razpotje s planinskimi oznakami na skali, ki kažejo naprej proti Molički planini in desno proti Velikemu vrhu. Tu zavijemo desno. Pot se prične hitro nekoliko bolj strmo vzpenjati in nas vodi po grapi med ruševjem. Je dobro nadelana in tudi markirana. Občasno je nekoliko bolj strma in vodi mimo številnih lukenj. Višje se vzpenjamo v melišče, ki ga hitro prehodimo. Nekaj minut za njem zavijemo levo v strmo vršno pobočje Velikega vrha in Velike Zelenice. Prečno v dolgih okljukih se vzpnemo na majhno travnato planoto med Velikim vrhom in Veliko Zelenico. Zadnji del poti tik pod robom planote je nekoliko krušljiv in potrebno se je paziti zdrsa. Zavijemo desno in preko položnih travnatih pobočij se sprehodimo do Velike Zelenice.

Sestop: Po isti poti se vrnemo do razpotja, kjer smo prvotno zavili desno proti Velikemu vrhu. Tu sedaj zavijemo levo in po dobri minuti hoje pridemo do razpotja, kjer zavijemo desno proti planinama Dolga trata in Ravne, kot nas usmerja tabla. To razpotje lahko hitro spregledamo in moramo biti nanj pozorni. Zmerno se vzpenjamo preko številnih jas in skozi ruševje. Pot, ki je dobro nadelana in ji zlahka sledimo nas v zložnem dolgem levem ovinku vodi okoli pobočij Dleskovca. Ko se položi kmalu pridemo do planine Dolga trata. Preko travnatih pobočji pridemo do njenega vzhodnega dela, kjer je visok in razgleden rob Dleskovške planote z znamenitim, velikim, naravnim stolpom pod njim. Tu se nahaja pastirska koča in povsem levo visok križ s klopco. Gremo naprej mimo koče in se držimo desno. Na robu pašnika poiščemo leseno tablo, ki nas usmeri med ruševje navzdol proti planini Ravne. Pot je široka in se sprva spušča zmerno. Ko pridemo do gozdne meje se zooža in prične strmo spuščati. Je dobro nadelana, označena in ji zlahka sledimo skozi gozd. V mokrem se moramo na temu predelu, zaradi številnih spolzkih skal, paziti zdrsa. Pred planino Ravne prečkamo široko posekano pobočje. Takoj za njem pridemo do koče in za njo na izhodišče.