NOVI IZLETI

Klikni za najlepše panorame

Kam na izlet s panoramami

Klek

Klek je brezpotna in zelo razgledna gora v Karavankah na severu Slovenije s katere se zelo lepo vidi znamenita Golica in njena travnata pobočja po katerih cvetijo narcise.
Klek se nahaja med znamenito Golico in nič manj znamenito, a precej manj znano Dovško Babo. Sicer brezpotni Klek se ponaša z dolgim grebenastim vrhom po katerem se zadnjih nekaj minut sprehodimo po dobro nadelani, a sicer neoznačeni pešpoti. Tu se pač združijo vse poti planincev, ki med zaplatami ruševja, vsak po svoje, iščejo pot na vrh. Gora ima dva precej bolj znana soimenjaka. Tisti čarovniški o katerem je pisal že Valvasor in od daleč spominja na spečega velikana se nahaja na Veliki Kapeli medtem, ko je drugi tudi širše po Evropi znani Veliki Klek, oziroma Grossglockner. Obstajajo utemeljene domneve, da nemško ime Grossglockner izhaja iz slovenskega Veliki Klekner, oziroma kot mu pravimo danes Veliki Klek. To domnevno še posebej potrjuje dejstvo, da je enemu največjih ledenikov v Evropi, ki se sicer nahaja ob vznožju Grossglocknerja, ime Pasterze, oziroma po slovensko Pastirica. Tudi avstrijski etimologi potrjujejo, da nemško ime Pasterze izhaja iz slovenskega. Ime Klek je sicer v slovenskem narodnem izročilu sinonim za zbirališče čarovnic in ostalih bajeslovnih bitij. Tako pridemo do presenetljivega dejstva, da ime najvišje gore in narodnega simbola Avstrije nosi ponemčeno slovensko ime.
  
Povezava na izlet Klek.

Koseški hrib

Ko se vzpenjamo na Koseški hrib priljubljen me lokalnimi rekreativci se pod nami razpre ravnina reke Save.
Koseški hrib je manj znana vzpetina nad sicer med nedeljskimi izletniki priljubljenimi Mlinčki. Nanj zahajajo predvsem lokalni rekreativci, z vrha pa se odpre razgled zlasti na Krvavec in preostale vrhove zahodnega predela glavne gorske verige Kamniško-Savinjskih Alp. Slovenski planinci so v preteklosti veljali za največje domoljube in med vzponom na Koseški hrib ugotovimo, da za njegove ljubitelje to še vedno velja. Na poti na vrh gremo mimo niza tabel, kjer se lahko poučimo o ključnih trenutkih slovenske zgodovine. Zaključi se s plebiscitom o osamosvojitvi za samostojno Slovenijo za katero je leta 1990 glasovalo 88.5% volilcev. Svetinja, ki mora ostati neomadeževana od dnevne politike vseh barv in njenih sebičnih namenov.
  
Povezava na izlet Koseški hrib.
 
 

Mlinčki

Mlinčki so na veliko veselje otrok znani po velikem lesenem izrezljanem škrati.
Mlinčki so priljubljen izletniški cilj blizu Komende. Prostor se nahaja sredi gozda ob vznožju Koseškega hriba ime pa je prevzel po številnih mlinčkih, ki jih je pred leti izrezljal domačin in postavil na Mrzli studenec. Družbo jim dela velik izrezljan škrat, večja manjša mlinska kolesa in škaf, ki se poln vode prevrne in nato začne ponovno polniti. Potok, ki izvira tik nad mlinčki se po le nekaj deset metrov dolgem teku skupaj z Žegnanim studencem izlije v manjši bajer. Kljub temu, da slednji izvira le slabi dve minuti hoje stran se pri njemu čas vrti povsem drugače. Tu se vrvež otrok umakne tišini za katero se zdi, kot da na dan priteka skupaj s hladno vodo kratkega potočka. Žegnani studenec velja za zdravilnega. Če želimo izkusiti njegove dobre energije lahko vodo zajamemo z roko ali pa se enostavno prepustimo tišini, ki prežema prostor okoli nas. 
 
Povezava na izlet Mlinčki.

Koča na Golici

Koča na Golici se nahaja v Zahodnih Karavankah in ima lep razgled na pobočja Kleka in Savsko ravan.
Koča na Golici se nahaja tik nad gozdno mejo pod Krvavko, manj znanim vrhom vzhodno od Golice. O koči je težko govoriti, ne da bi hkrati govorili tudi o sami Golici. Pri koči je zagotovo najlepše spomladi, ko po pobočjih Golice cvetijo številne narcise. Pri koči se odpre lep razgled na vzhodni predel Julijskih Alp, ampak če se povzpnemo na Golico, bo razgled še toliko lepši. Če je naš cilj Klek gremo pri koči proti Jekljevemu sedlu in si tako prihranimo kar nekaj hoje. Pot nas vodi nad gozno mejo preko travnatih pobočij Golice. Koča je še med drugo svetovno vojno stala na vrhu Golice. Bila je protiutež Nemški koči, ki jo je na sedanjem mestu Koče na Golici postavilo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Druge svetovne vojni ni preživela nobena. Današnjo koči so na pobudo Planinskega društva Jesenice postavili leta 1984.
  
Povezava na izlet Koča na Golici.
 

Grad Konjice

Grad Konjice je izvrstna izbira za nedeljski izlet po Štajerski.
Grad Konjice je bil svoj čas eden največjih gradov na Štajerskem. Nahaja se na stranski vzpetini na pobočjih Konjiške gore na poti na visoki Stolpnik. Prvič je bil omenjen že v 12. stoletju in je tekom časa pogosto menjaval svoje lastnike. Tako kot številni preostali gradovi je tudi on postal žrtev nemirnih in bojevitih posestnikov. V drugi polovici 17. stoletja je bil v lasti rodbine Tattenbach. Član rodbine Ivan Erazem Tattenbach je bil eden glavnih zarotnikov zoper cesarja v sicer širšem uporu, ki je segal tudi preko meja Štajerske. Svojo nepokorščino je plačal z glavo, grad pa je bil prepuščen Žički kartuziji, ki ga je prepustila propadu. Še danes mogočne grajske razvaline ne skrivajo nekdanje trdnosti in veličine gradu, ki ga je premagal neusmiljen zob časa.
 
Povezava na izlet Grad Konjice.
 

Jezerski vrh

Jezerski vrh se nahaja blizu Ribniškega jezera in je eden najvišjih vrhov Pohorja.
Jezerski vrh se nahaja na Ribniškem Pohorju. Izlet je primeren tudi za družine z najmlajšimi otroki, saj se lahko zapeljemo vse do bližnje Ribniške koče. Vrh je ponavadi obiskan skupaj z le nekaj minut oddaljenim Ribniškim jezerom. Na vrhu nas preseneti visok NOB spomenik, ki s svojo podobo spominja na obelisk, le da ni posvečen čaščenju bogov kot v Starem Egiptu, kjer so jih prvi pričeli postavljati, temveč padlim planincem. Na vrhu nas pričaka obilica dobre energije in razgled zlasti na spodnji del doline reke Mislinje in Velenjsko in Konjiško hribovje. Južno se širijo obsežna temna pobočja slabe tri ure oddaljene Rogle.
 
Povezava na izlet Jezerski vrh.
 
 

Ribniška koča

Ribniška koča se nahaja poleg smučišča na Pohorju. Z nje se vidi Jezerski vrh, ki je priljubljen cilj družinskih izletov. Tisti, ki imajo starejše otroke, pa se pogosto odpravijo tudi do Črnega vrha.
Ribniška koča se nahaja na manjši planoti na glavnem grebenu Pohorja. Nahaja se tik pod Malim črnim vrhom, od nje pa se zelo lepo vidi del Dravske doline in skoraj celotno pogorje Kozjaka. Predhodnica današnje koče je stala na Ribniškem sedlu, a je bila med drugo svetovno vojno požgana. Poleg koče se nahaja smučišče, do nje pa se lahko zapeljemo tudi z avtomobilom. Koča je izvstno izhodišče do bližnjega Jezerskega vrha in Ribniškega jezera. Mnogi pohodniki pa se od koče odpravijo do 45 minut oddaljenega Črnega vrha, najvišjega vrha Pohorja in še naprej vse do Velike Kope. 
 
Povezava na izlet Ribniška koča.
 
 

Stegovnik

Stegovnik je razgledna gora v Karavankah znan po svojem naravnem oknu. Nahaja se med Kočno, Storžičem in Košutnikovim turnom.
 Stegovnik se zagotovo ena izmed naših po krivici najbolj zapostavljenih gora. Ima izredno lego približno na sredi med Storžičem, Kočno in Košutnikovim turnom. Skoraj bi lahko rekli, da se nahaja med tremi gorovji in njihovimi najvišjimi vrhovi. Storžič se sicer uvršča k Kamniško-Savinjskim Alpam, ampak s Stegovnika se zdi, da le zato, ker so ga geografi pač nekam morali vtakniti. Storžič, osameli dvatisočak, z zahodnim grebenom Kriške gore in vzhodim grebenom, ki sega vse do Cjanovce na Stegovniku izgleda kot samostojno gorovje, pač premajhno, da bi samostojno tudi ostalo. Nič za to, geografske razvrstitve na lepoto gora popolnoma nič ne vplivajo. Stegovnik ima zelo dolg grebenast vrh, gora pa nam največje presenečenje pripravi med krožnim povratkom. Ko se po daljšem spustu pot obrne nazaj proti Močnikovemu sedlu nas vodi skozi izredno slikovito naravno okno. Po zidarsko rečeno ima dve etaži, lestev, ki ju povezuje in kar šest oken, če štejemo tudi tisto vmesno med etažama. Okno je zagotovo eno najlepših pri nas, je samo po sebi vredno samostojnega obiska in ko ga zapuščamo nas čudi, da ni bolj znano.
 
Povezava na izlet Stegovnik.
 

Olska gora

Olska gora je eden izmed osamelih gričev, ali tudi hribov, na severnem obrobju Ljubljane. Najbolj znana je Šmarna gora z Grmado, sledita pa precej enakovredno, v primerjavi z ostalimi velik osamelec z vrhom Staneta Kosca, oziroma Rašica in Smlednik. Slednji se nahaja na zahodnem koncu dolgega grebena, ki se zaključi pri znamenitem protiturškem taboru Svetega Tilna nad Repnjami. Smlednik je precej neizrazit vrh, a je daleč naokoli viden zaradi visokih razvalin srednjeveškega smledniškega gradu. Zdi se, da med omenjenimi griči obstaja posebna vez, ki se potegne proti znamenitemu Jeterbenku, polhograjskem vrhu polnem legend in starih zgodb. Na drugi vzhodni strani gre ta vez preko skrajnega zahodnega roba Posavskega hribovja, katerega jezik preko Svetega Urha oblizne vzhodno obrobje Ljubljane. Vrh Olske gore se sicer na zemljevidih imenuje Soteški vrh. Na njem se drenjata oltar na prostem, cilj aprilskih procesij iz vasi ob vznožju griča, nekaj klopi, zvonček želja in zapuščeni vojaški objekti iz časa Jugoslavije. Očitno je tudi Jugoslovanska armada prepoznala poseben, po vojaško, strateški pomen Olske gore. Na zahodnem robu grebenastega griča so postavli manjšo vojašnico, nekaj podzemnih objektov in visok radar. Vse skupaj so seveda ogradili z bodečo ograjo in za časa svoje kratkotrajne vladavine pregnali sprehajalce in pohodnike z Gore. Nekateri ime griča pišejo z j, Oljska gora, ampak mi se bomo držali smerokazov, ki nas vodijo proti vrh. Na vseh piše Olska gora. Ena od poti vodi tudi preko vrha Strašnjak.
  
Povezava na izlet Olska gora.
 

Špik

Špik in pogled na Julijske Alpe proti zahodu, kjer sta v oblake zakrita Razor in Prisojnik. Levo je skriva Škrlatica.
Ko se peljemo skozi Gozd Martuljek proti Kranjski Gori se cesta ravno med prečkanjem Save Dolinke obrne proti Špiku. Pred nami se dvigne široka zavesta gorskih vrhov, kjer nam v oči pade vrtoglavo visoka skoraj pravilno izklesana piramida. Prizor zaradi katerega se Špik uvršča med naše najbolj znane gore tudi med tistimi, ki jim je visokogorje Julijskih Alp tuje in hodijo v Kranjsko Goro recimo smučat, se sprehajat ali morda kolesarit. To severno Špikovo navpičje je namenjeno le izurjenim alpinistom in pa seveda očem vseh ostalih. Običajni planinci hodimo na Špik po drugi, južni strani, kjer nam je tudi mesto. Tu na goro vodita dve poti. Lepša gre preko Lipnice, druga po kateri se planinci običajno vračamo pa vodi skoraj direktno na goro po Kačjem grabnu. Za povratek po njem si moramo prihraniti nekaj moči. Spust je strm in ne popušča povsem do doline Pišnice. Nekateri pravijo, da tu mimo kač z gore kar padeš. Kot kamen. In potem je potrebno dati nogam svoj čas, da se privadijo na raven teren, tako kot se mora glava na Špiku navaditi na višino in lepoto povsod naokoli.
 
Povezava na izlet Špik.
 

Kser

Kser se nahaja v Julijskih Alpah nad Komno in dolino Tolminke. Preko njega vodi pot na Tolminski Kuk, Krn s svojim pogorjem pa je kot na dlani.
Kser je manj znan in neizrazit vrh na zahodnem predelu Spodnjih Bohinjskih gora. Planinci obiščejo goro predvsem na dolgi krožni poti na Tolminski Kuk. V neposredni bližini, le nekaj minut hoje zahodno po grebenu se nahaja Vrh Škrli, ki je tako kot Kser le redkokdaj izbran za samostojen gorski cilj. Kljub vsemu si tudi Kser zasluži, da mu posvetimo samostojen izlet. Niso vse gore obiskane z istimi nameni, kot tudi nimamo vsi planinci enakih zmožnosti za hojo in plezanje. Tisti, ki hiti na Tolminski Kuk preko Vrha Planje Kserja verjetno tudi opazil ne bo. Po drugi strani je Kser primeren za tiste, ki visokogorje šele spoznavajo in jim je zahodna stena Tolminskega Kuka prestrma, prevrtoglava, prezahtevna ali morda predaleč. Na Kser se lahko odpravimo tudi z mlajšimi otroki, še posebej zato, ker nas pot vodi mimo Doma na Komni in lahko turo po lastni presoji raztegnemo na dva dneva. Na Kser se lahko odpravimo tudi tekom poletja, ko so gore nad Pokljuko, okoli Vogla in Triglava turistično oblegane. Zahodnemu predelu Spodnjih Bohinjskih gora se večina turistov izogne, zato bomo tu deležni več gorskega miru tudi tekom glavne turistične sezone. Če ga iščemo seveda.
   
Povezava na izlet Kser.
 

Vrh Planje

Vrh Planje se nahaja poleg Tominskega Kuka. Gora je razgledna z nje pa se odpre pogled na Julijske Alpe nad Komno in Dolino Triglavskih jezer.
Vrh Planje je razgleden vrh na zahodnem predelu dolgega grebena Spodnjih Bohinjskih gora. Z vrha, ki je odličen razglednik se odpre pogled na velik del Julijskih Alp, le proti vzhodu nam ga zastira vrtoglavo strma in visoka zahodna stena sosednjega Tolminskega Kuka. Veliko planincev Vrh Planje obišče med dolgo krožno turo na Tolminski Kuk, za samostojen cilj pa si jo izberejo redkeje. A vodi tudi na Vrh Planje krožna pot. Z vrha na katerega pridemo preko Kserja se spustimo na sedlo Planja, kjer zavijemo levo in se pričnemo spuščati po lahkem brezpotju. Stezica, ki se jo je oktobra 2018 lepo videlo z grebenske poti med Kserjem in Vrhom Planje, se kmalu obrne levo in nas pripelje nad planino Govnjač, kjer se pridruži markirani poti, ki od Doma na Komni vodi proti Mahavščku in Bogatinu ali preko Kserja in Vrha Planje na Tolminski Kuk.
    
Povezava na izlet Vrh Planje.
 

Vrh Škrli

Vrh Škrli in pogled preko Vrha Planje na Tolminski Kuk na Spodnjih Bohinjskih gorah.
 Vrh Škrli je manj znan vrh, prvi od zadnjih treh vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Večina planincev si ga ne izbere za samostojen cilj, čeprav je izvrsten razglednik. Proti jugu se razgled širi preko Cerkljanskega in Idrijskega hribovja ter mimo visokega Trnovskega gozda vse do Jadranskega morja. Proti zahodu so povsem blizu pobočja in planine Krnskega pogorja, ki se dviga visoko nad dolino Tolminke. Mahavšček in Bogatin, ki zaključujeta, ali pa začneta, dolgo verigo Spodnjih Bohinjskih gora sta neposredna soseda, lepo pa se vidi tudi Lanževica in njega soseda Velika Baba. Dolga in široka preproga Komne se pod nami počasi dviga proti Dolini Triglavskih jezer, kjer so vrhovi nad njo, Tičarici, Zelnarici in seveda Veliko Špičje kot na dlani. Prav tako ne bomo spregledali Triglava in kopice visokih gora, ki ga obkrožajo. Z Vrha Škrli se vidi tudi Bohinjsko jezero. Obisk te gore je primeren za vse tiste, ki niso vajeni zahtevnih visokogorskih poti ali se želijo izogniti poletni gneči na vrhovih okoli Triglava. Gora je zaradi Doma na Komni primerna tudi za lahko dvodnevno potepanje izven glavne sezone, ko so preostale planinske koče že zaprte.
    
Povezava na izlet Vrh Škrli.
 

Tolminski Kuk

Tolminski Kuk je razglendik na katerem so Julijske Alpe kot na dlani. Je najvišji vrh SPodnjih Bohinjskih gora, kjer se lepo vidi Krn pa tudi Veliko Špičje.
Tolminski Kuk je najvišji vrh Spodnjih Bohinjskih gora in je zato izvrsten razglednik. Naš pogled potegne preko prostrane Komne, ki je kot na dlani, proti vrhovom nad Dolino Triglavskih jezer.  Tu še posebej izstopajo Tičarici in Zelnarici, pa tudi visoki Kanjavec in številni preostali vrhovi okoli Triglava. Tudi Veliko Špičje se razteguje v vsej svoji dolžini. Proti zahodu bomo opazili mogočno Krnsko pogorje, proti jugu pa preko številnih primorskih hribovij in mimo visokih Golakov na Trnovskem gozdu tudi Jadransko morje. Tolminski Kuk ima lastnost posameznih gora, da se nam na njih zdi, da smo višje, kot smo v resnici. Sosednji vrhovi, Vrh Planje, Zeleni vrh, Podrta gora, pa tudi Vrh nad Škrbino se s Tolminskega Kuka zdijo tako daleč spodaj, pa so nižje le kakšnih 100 metrov. Od kje pride ta posebnost? Gora se s svojimi 2085 metri zagotovo ne uvršča med višje vrhove pri nas, je pa res, da se povsod okoli nje širi nižja pokrajina. Gore, ki Tolminski Kuk presegajo za sto ali več metrov se pričnejo dvigati šele daleč na drugem koncu Komne. Morda pa ta posebna gora planinca, ki se je potrudil priti nanjo, v zahvalo razvaja in še sama nekoliko privzdigne. Tako kot je nekoč prestol privzdignil kralja, da se je lažje ozrl po kraljestvu, ki ga je pravkar osvojil.
  
Povezava na izlet Tolminski Kuk.
 

Velika Baba

Velika Baba v zahodnih Julijskih Alpah ima izvrsten razgledn na Bogatin in Mahavšče ter v ozadnju za njima na Tolminski Kuk, ki pa je v oblakih.
Velika Baba bi bila, če se v njeni neposredni bližini ne bi nahajala Velika Montura, osamela gora med Komno in Krnskim pogorojem. Nahaja se visoko nad Krnskim jezerom in Lepeno iz katere nanjo vodi najkrajša markirana pot. Gora ima precej nenavadno ime, ki se nanaša na slovensko mitsko bitje, dobro Babo, oziroma Babico, ki prinaša rodovitnost. Ne samo gore, temveč tudi preostali kraji z imenom Baba so bili običajno povezani z vodo. Na Dolenjskem v bližini Turjaka se tako nahaja zdravilen izvir Baba do katerega imamo prav tako opisano pot. Naši predniki so verjetli, da če se nad goro z imenom Baba pojavijo črni oblaki je to napoved nevihtnega ali deževnega vremena. 
Dobri Babi je bila nasprotna črna Baba in če je prva povzročila rast listja na drevju, ga je druga pozno jeseni z dreves potrgala. V verovanje o dobri in slabi Babi so naši predniki skrili modrost cikličnih sprememb življenja, ki se v pokrajini odražajo skozi stalno izmenjavo dneva in noči ter kroženje nebesnih teles in s tem letnih časov. Verjeli so, da te iste naravne sile, ki krojijo življenje pokrajine v kateri prebivajo, krojijo tudi njihovo lastno usodo. Verjeli so, da tako kot se odražajo v pokrajini, se hkrati odražajo tudi v njihovem lastnem duševnem življenju. To verovanje je botrovalo nastanku tako imenovane mistične pokrajine in zaradi njega so te naravne moči poosebili in jih opisali z jezikom podobnim jeziku naših sanj, kjer navsezadnje ta naravna bitja bivajo v nas.
    
Povezava na izlet Velika Baba.
 

Velika Montura

Velika Montura ponuja izvrsten razgled na Lepeno. Sodenji vrh je Velika Baba.
Velika Montura je brezpotna gora, ki se nahaja v neposredni bližini Velike Babe, gore katere ime se nanaša na dobro bitje iz slovenske mitologije, ki prinaša rodovitnost. Ime Velike Monture je nič kaj mitsko in zelo tuzemskega značaja povezanega s tako za človeka značilnim delovanjem kot je vojskovanje. Njeno ime označuje vojaško uniformo. Če je gora še lahko ušla usodi Krnskega pogorja, ki je bilo le topovski streljaj stran prizorišče ene bolj krvavih bitk Soške fornte, se nekaj let po koncu prve svetovne vojne le ni mogla izogniti vojski. Mimo gore je potekala Rapalska meja in vojaški strategi so se vdali skušnjavi in na goro zvlekli kup vojaške krame in postavili manjše karavle katerih ostanke lahko opazujemo še danes. Rapalska meja je z drugo svetovno vojno izvenela, bojišča pa so se s posoških gora premaknila v dolino.
Morda pa je njeno ime le bolj skrivnostnega izvora. Gora je v neposredni bližini Velike Babe in skupaj sta precej osameli, odmaknjeni od preostalih vrhov. V slovenski mitologiji je Babica, ozirma Baba, prinašalka rodovitnosti, vedno nastopala skupaj s črno Babo. Če je prva drevju spomladi podarila listje, ga je druga pozno jeseni z njega potrgala. Ime vojaškega porekla za goro v bližini krvavih bojišč je za simbolično smrt, ki jo prinaša črna Baba in z njo zima lahko precej očitna izbira.
       
Povezava na izlet Velika Montura.

Gradišče nad Višnjo Goro

Gradišče nad Višnjo Goro je prostran travnik s katerega se odpre pogled na Polževo in proti Krimu.
Gradišče nad Višnjo Goro je en sam prostran in razgleden travnik. Z njega se odpre razgled zlasti proti sosednjemu Polževu in proti Krimskemu hribovju. Preko vrha vodi dolga in zelo slikovita krožna Pot dveh slapov, ki nas mimo našega največjega nahajališča lehnjaka, slapa Kosca vodi preko Gradišča in Kuclja v tesno grapo potoka Višnjica. V potoku še vedno živijo potočni raki, navdušil pa nas bo zlasti njegov spodnji slap. Vrh Gradišča označuje visok križ. Prijazni domačin nam je med iskanjem poti mimogrede omenil, da je vanj pred leti udarila strela. V starih mitologijah so verjeli, da strela naznanuje voljo vsemogočnega boga. Z njeno močjo sta vladala starogrški Zeus in rimski Jupiter. Tudi mogočni nordijski Thor je s svojim kladivom bliskal strele. Verjeli so, da je kraj kamor udari strela posvečen. Katero božanstvo je torej izrazilo svojo voljo na starodavnem Gradišču? Je bilo to novo krščansko ali staro gradiščansko božanstvo? So bili morda graditelji križa prevzetni in so silili previsoko v nebo? Odgovorov je verjetno toliko kot ljubiteljev slovenskih hribov, ki pridemo uživat na ta lep kraj, nekaj pa drži zagotovo. Planinci se strele bojimo kot hudič križa.
   
Povezava na izlet Gradišče nad Višnjo Goro.
 

Konj

Severna stena Rzenika kot se vidi z gore Konj. V ozadnju je Kalški greben.
Konj je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah med brezpotnim in slikovitim Lučim Dedcem in Veliko planino. Ob njegovem severnem vznožju je sedlo Presedljaj s katerega poteka na goro zelo zahtevna, izpostavljena, a dobro varovana pot. Ob njegovem južnem pobočju se nahaja planina Dol preko katere se lahko prav tako povzpnemo na goro. Ta, južna smer, je lahka in primerna tudi za planince in pohodnike, ki so jih zelo zahtevne in prepadne gorske ture tuje. Poleg Konja, le slabih 15 minut lahke hoje stran, se nahaja Rzenik. S Konja se zelo dobro vidi njegova severna stena, ki se prepadno spušča v dolino Kamniške Bele. Če nas ne preganja slabo vreme ali tema, oziroma nam vzpon po zelo zahtevni severni smei ni vzel preveč moči in volje vsekakor naredimo še ovinek na Rzenik.
 
Povezava na izlet Konj.
 

Planina Dol

Lepo ohranjen pastirski stan na planini Dol v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Planina Dol je manj znana planina med pobočji Rzenika in Konja ter Velike planina. Na planino se povzpnemo iz doline Kamniške Bistrice po slikovitem Dolskem grabnu. Dve uri dolgo monotonijo hoje skozi gozd že precej pod planino presekajo visoke in previsne stene z manjšimi spodmoli. Gozdu v prid gre senca in hlad, ki veje na poti in zaradi katerega nam hoja na planino tudi v poletni vročini ne bo prenaporna. Na planini se nahaja več lepo ohranjenih pastirskih stanov, pozdravila pa nas bo radovedna goveja čreda. Na planino se lahko preko Kranjskega Raka pripeljemo tudi z avtomobilom, a te vrste obiskovalce večinoma pritegne enkratna, a oblegana Velika planina.
 
Povezava na izlet Planina Dol.
 

Rzenik

Planjava v Kamniško-Savinjskih Alpah se skriva za oblaki kot se jo vidi s Rzenika.
Rzenik velja za brezpotno goro, a so nanjo nedavno pod vrhom Konja skozi ruševje vsekali novo pot po kateri se zlahka povzpnemo nanj. Gora je izvrsten razglednik. Z nje se vidijo vsi vrhovi osrednje verige Kamniško-Savinjskih Alp. Nahaja se vrtoglavo visoko nad dolino Kamniške Bele. Njena severna stena, ki se vrtoglavo spušča v dolino, pa je še posebej dobro vidna ravno s sosednjega Konja. Med povratkom do njega, če nas le ne preganja slabo vreme ali tema, vsekakor naredimo še ovinek dolg dobrih 10 minut hoje. In če nas na Konju premaga čar krožnih poti in se želimo do izhodišča spustiti preko Presedljaja bo do sedaj lahka pot postala zelo zahtevna in na posameznih mestih prepadna.
 
Povezava na izlet Rzenik.

Škratova učna pot na Rogli

Škratova učna pot na Rogli je namenjena otrokom, a bomo na njej tudi odrasli z največjim zanimanjem spoznavali življenje na Pohorju. Številne učne table nas bodo poučile o tisočih živalih, ki prebivajo v gozdovih. Spoznali bomo kako lahko sami zgradimo domovanje v katerega se naselijo številne koristne žuželke, ki pomagajo ohranjati ravnovesje v gozdovih in jih tako ohranjati zdrave. Spoznali bomo kdo je čebela samotarka in kaj počnejo mravlje s svojo kislino. Krožna pot nas bo vodila mimo Koče na Jurgovem ter nato po smučišču do visokega razglednega stolpa na Rogli, kjer se pred nami razpre dolgo, mehko valovito Pohorje s svojim pretežno iglastim gozdom.
  
Povezava na izlet Škratova učna pot na Rogli.

Ribniško jezero

Ribniško jezero na Pohorju in brv, ki vodi do njega.
Ribniško jezero se nahaja tik pod Jezerskim vrhom. Geologi pravijo, da je zelo mlado, le okoli osem tisoč let, kar je v primerjavi z več sto milijonov let starim Pohorjem kot tren z očesom. In če nepoboljšljivi romantiki pravijo, da skozi oči svoje najdražje vidijo v dno njene duše, ali lahko mi skozi Ribniško jezero vidimo dno Pohorja? Ali lahko skozi visoko barjansko jezero vidimo najglobje in davne skrivnosti našega najstarejšega gorovja? Stari narodi so verjeli, da so jezera prebivališča vil, nimf, čarovnic in ostalih bajeslovnih bitij. Verjeli so, da so jezera palače zgrajene iz dragega kamenja in kristala. Častili so jih in jim prinašali daritve, saj so verjeli, da lahko človeka potegnejo vase. Do Ribniškega jezera vodi brv, ki se ob jezeru razširi. Ob toplih sončnih dneh se zleknimo nanjo in se prepustimo lepi pohorski naravi in globokemu jezeru.
 
Povezava na izlet Ribniško jezero.
 

Brinjeva gora

Brinjeva gora je izvrsten družinski izlet, ki poteka po vzhodni Sloveniji pod Pohorjem.
Brinjeva gora se nahaja ob vznožju Pohorja in je bila poseljena že v davni preteklosti. Arheologi pravijo, da že v mlajši kameni dobi ter nato v dolgem nizu  preko bronaste dobe in antike vse do konca srednjega veka, ko je na njej propadel grad Zreških vitezov. Njegovo ime Freudenberg je posebna uganka. Nekateri pravijo, da so si vitezi, sicer nemškega porekla, napačno razlagali ime Zreče. Po njihovem naj bi prihajalo iz sreče, pa so potem grad poimenovali Freudenberg, Srečna gora. V resnici ime Zreče pomeni z reke, ali tudi s potoka ob katerem je mesto zrastlo. Vitezi verjetno niso bili tako nevedni. Svoje domovanje, ki je bilo hkrati tudi vojaška utrdba, so si skrbno izbrali na mestu, ki jim je s svojimi naravnimi danostmi omogočalo lahko obrambo pred napadalci. Po drugi strani so zaradi svojega vojaškega življenja zagotovo potrebovali tudi obilo sreče, ki je v boju še posebej opoteča in gora, ki je bila prostor čaščenja naravnih sil že od nekdaj bi je morala biti prepolna. Žal očitno Brinjeva gora vitezom z gradu Freudenberg ni prinesla sreče. Sicer skopi pisni viri govorijo o tem, da so vitezi svoje domovanje in posestva zelo hitro zapravili, grad pa je proti koncu srednjega veka propadel. Približno dvesto let po koncu Srečnega gradu so domačini na srednjem in vzhodnem vrhu Brinjeve gore postavili cerkvi in glavno posvetili Materi Božanski, drugo manjšo na vrhu Golika pa sveti Neži, nevesti Božanskega Ženina. S tem je gora ponovno postala zatočišče, ki pa danes ne varuje nemirnih vitezov pred mečem sovražnika, temveč njene obiskovalce pred nevidnimi puščicami iz doline, ki nas obstreljujejo s hitrim tempom življenja, praznim bliščem všečkov in materialnim pohlepom. Čas na Brinjevi gori teče počasi in v dolgih korakih.
 
Povezava na izlet Brinjeva gora.
 

Velika Zelnarica

Planinski žig od Velike Zelnarice, ki je eden od priljubljenih vrhov v Julijskih Alpah.
Velika Zelnarica se nahaja v osrednjem predelu Julijskih Alp visoko nad Dolino Triglavskih jezer. Z nje se zelo lepo vidi jezero Ledvica, gora pa je priljubljena tudi med tujimi planinci, ki zelo radi prespijo v Zasavski koči na Prehodavcih ali v Koči pri Triglavskih jezerih. Do Zelnarice lahko pristopimo iz več smeri. S planine Blato je najbližja pot po dolini Za Kopico in preko sedla Vrata. Nekoliko daljša, zlasti pa precej bolj razgledna pot gre preko Štapc in mimo Male Tičarice. Naslednji možnosti sta preko Prehodavcev ali Hribaric in nato preko sedla Vrata. Naš opis gre s planine Blato preko Štapc v Dolino Triglavskih jezer in nato mimo Prehodavcev in preko sedla Vrata na Veliko Zelnarico.Pristopov je seveda še več. Potekajo pa predvsem preko Komne tako iz Bohinjske, kot tudi Soške smeri.
 
Povezava na izlet Velika Zelnarica.
 

Mala Zelnarica

Z Male Zelnarice se vidi jezero Ledvica v Dolini Triglavskih jezer. Gora ima eno najbolj značilnih klinastih oblik v Julijskih Alpah..
Mala Zelnarica na poti od Prehodavcev proti Hribaricam, pod južno steno Poprovca, pokaže svojo značilno klinasto obliko, ki skupaj s sosednjimi vrhovi in pokrajino, ki jo obkroža tvori enega lepših visokogorskih prizorov pri nas. Izgleda kot velikanski zob podočnik, katerega zahodna stran se spušča  navpično in vrtoglavo globoko v Dolino Triglavskih jezer. Tu se v dolgem melišču nalagajo njeni odkruški, kamenje, skale in grušč. Vzhodna stran je bolj prijazna in pod kotom 45 stopinj pada proti sedlu Vrata. To je pobočje po katerem se iz te smeri prične dolga grebenska pot, ki vodi po pobočjih Male in Velike Zelnarice, mimo Kopice in Velike in Male Tičarice do škrbine Štapce. Mala Zelnarica je brezpotna gora. Številni tuji planinci, ki tako radi obiščejo Dolino Triglavskih jezer in planinski koči na njenih koncih večinoma ne vedo, da je tega brezpotja zelo malo in da je povsem nezahtevno, zato nanjo večinoma priplezajo predvsem redki domači planinci. Medtem, ko je na sosednji nekaj metrov višji Veliki Zelnarici pogosto kar tesno od številnih planincev, bomo na Mali Zelnarici deležni več visokogorskega miru tudi ob sončnih avgustovskih sobotah in nedeljah.
 
Povezava na izlet Mala Zelnarica.
 

Planinsko polje

Planinsko polje se se ob visokih vodah izdatno napaja z reko Unico, ki izvira v Planinski jami ter potokom Mlinščico, ki izvira v zatrepni dolini pri zaselku Malni. Tretji večji vir vode je območje več kraških izvirov pri jami in bruhalniku Škratovki. Istoimenski hudourniški potok se na svoji kratki poti do reke Unice vije med visokimi drevesi in tvori naravni vodni park. Težko bomo našli lepši kotiček narave. Pa vendar ni samo voda tista, ki zaznamuje Planinsko polje. Njegova obrobja so polna zgodovine in starih zgodb. Pri jami Škratovki, tam kjer pričnemo z izletom se nahajajo mogočne razvaline dvora Haasberg, ki je dolgo časa veljal za najbolj reprezentativno grajsko stavbo pri nas. Nasledil je stari srednjeveški Haasberg, ki je nekoč močno utrjen domoval vrh griča pod katerim se nahajajo razvaline mlajšega dvorca. Na njegovem mestu so arheologi našli ostanke iz rimske kot tudi starejše halštatske dobe. Na drugi strani polja se dviga Planinska gora. Z nje se odpre širok razgled na Planinsko polje, na njenih pobočjih pa se nahaja skrivnostna cerkev svete Marije. V 16. stoletju, zaznamovanem tako z renesanso, reformacijo, kmečkimi upori ter turškimi upadi je bila prizorišče verskih kultov. V njeni neposredni bližini se nahaja kapelica katere nastanek je zavit v legendo o rešenem grofu. Planinska jama, ki se nahaja na južnih obronkih polja je vredna obiska sama po sebi, poseben pečat pa ji daje visok srednjeveški Ravbarjev stolp, ostanek sicer razvaljenega Malega gradu. Omeniti velja tudi Jakovico, kjer se nahaja najmanjša romarska cerkvica na Slovenskem imenovana Sveta Marija v leščevju. Znamenita pa ni zaradi svoje velikosti, temveč zaradi vodnjaka na katerem je postavljena. Njegova voda velja za zdravilno predvsem za oči, znana pa je tudi po tem, da pomlaja. Oboki vodnjaka v katerem voda nikoli ne presahne, čeprav nima vodnega vira, naj bi bili iz rimske dobe. Ljudsko izročilo pravi, da je cerkvica postavljena na mestu nekdanjega poganskega svetišča vodnega božanstva...
 
Povezava na izlet Planinsko polje.
 

Koča pri Triglavskih jezerih

Koča pri Triglavskih je priljubljena med domačimi, še posebej pa tujimi planinci in pohodniki. Marsikateri tuji obiskovalec nevajen strmih meliščih, prepadnih sten in zahtevnih poti se na Prehodavcih spusti še do Koče pri Triglavskih jezerih in tako združi lagoden treking z lepoto visokogorskega sveta. Visoke stene Zelnaric in Tičaric se sem pa tja grozeče sklanjajo nad jezersko dolino in široka melišča pod njimi pričajo, da se te visoke gore počasi krušijo in sesipajo, ampak trdnost in moč, ki veje iz njih odpravi vsak dvom. Te gore se dvigajo proti nebu že od nekdaj in tako bo tudi ostalo. Mala Tičarica je zelo priljubljena, saj je lahko dostopna in od koče oddaljena le eno uro hoje, medtem, ko na brezpotno in zahtevno Veliko Tičarico zaide le redkokdo. Na Veliko Špičje gredo predvsem bolj izkušeni planinci, medtem ko se na Veliko Zelnarico prav tako vzpne več planincev. Koča je tudi izvrstno izhodišče za pot na vrhove nad Spodnjo Komno, Tolminski Kuk, Bogatin in Mahavšček, pa tudi na njihovo sosedo Lanževico. Kot smo že zapisali, Koča pri Triglavskih jezerih je izhodišče za preveč poti in vrhov, da bi vse našteli...
 
 

Mala Tičarica

Mala Tičarica je lahko dostopna in zelo razgledna gora nad Dolino Triglavskih jezer. Z nje se zelo lepo vidi Dvojno jezero. V poletnih mesecih je gora oblegana tudi iz stranih tujih planincev in pa tudi "turistov", ki običajno prespijo v Zasavski koči na Prehodavcih ali v Koči pri Triglavskih jezerih. Triglav in gorski svet pod njegovim neposrednim ali vsaj besednim okriljem nezadržno privlači. In medtem, ko v Planinski zvezi Slovenije razmišljajo, da bo počasi potrebno omejiti obisk v Julijskih Alpah okoli Triglava so gore južno, tam preko Zgornje, Lepe in Spodnje Komne komaj kaj obiskane. Medtem, ko se je konec septembra na Mali Tičarici in Dolini Triglavskih jezer kar trlo tujcev, en teden kasneje med dvodnevno turo med Veliko Babo nad Krnskim jezerom in Vrhom nad Škrbino nismo srečali niti enega samega planinca, domačega ali tujega.
 
Povezava na izlet Mala Tičarica.
 

Velika Tičarica

Velika Tičarica je manj obiskana gora s pogledm na travnata pobočja sosednje Velike Zelnarice.
Velika Tičarica je razgleden vrh na dolgem grebenu med Dolino Triglavskih jezer in dolino Za Kopico. Vzpon na goro poteka po zelo strmem in brezpotnem vzhodnem pobočju, kjer se tudi v suhem varujemo zdrsa. Z vrha se odpre razgled zlasti na sosednji greben prav tako brezpotnih Voglov in na severni grebenski sosedi Veliko Zelnarico in Kopico, ki nas osupne z lepoto svojih travnatih pobočij. Južno, povsem blizu se nahaja Mala Tičarica, katere zahodna stena se navpično spušča proti Dvojnemu jezeru, ki ga z gore vidimo zelo dobro. Pogled na Dolino Triglavskih jezer je tudi kot na dlani, s svojo lepoto pa nas navduši tudi manj znana in obiskana dolina Za Kopico, preko katere lahko z Velike Tičarice naredimo daljši krožen povratek na izhodišče.
 
Povezava na izlet Velika Tičarica.
 

Planina Dedno polje

Planina Dedno polje se nahaja o osrčju Julijskih Alp na Fužinarskih planinah.
Planina Dedno polje se nahaja v osrčju Fužinarskih planin, predela Julijskih Alp, ki se razteza med Triglavskimi jezeri in dolino Voje ter med Hribaricami in Pršivcem. Gre za lep in skrivnosten gorski svet, ki ga ljudje obiskujejo že od pradavnine. Pred tisočletjiu so verjetno tudi tu iskali ali morda celo kopali železovo rudo, tako kot na bližnji Pokljuki. Danes je od starodavnih tradicij ostalo predvsem planšarstvo in lepe še danes žive planine, ki naj bi jih tu bilo nekoč kar trinajst. Poleg Dednega polja še planina Viševnik, Planina pri Jezeru, Planina v Lazu, Krstenica, Ovčarija in ostale. Pastirski stani, ki danes v veliki meri služijo "vikendovanju" obetajo, da bodo planine ostale žive tudi v prihodnosti. In če drži rek, da ljubezen do zemlje pogosto preskoči eno generacijo, če so za planšarji prišli na planine vikendaši, bodo morda za vikendaši prišli na planine ponovno planšarji.
 
Povezava na izlet Planina Dedno polje.
 

Pepin kraški vrt

Bunčetova domačija z nagrajenim Pepinim kraškim vrtom.
Dutovlje se nahajajo v središču Kraške vinske ceste. Središče vasi je strjeno okoli cerkve Svetega Jurija od koder imamo lep pogled proti Trnovskemu gozdu in Štanjelu. V središču Dutovelj, Na placu, stoji Bunčetova domačija, ki je izhodiščna točka Teranove krožne poti. Nezahtevna pohodniška pot nas vodi mimo številnih vinogradov in kamnitih suhih zidov ter ponuja izvrsten razgled na kraško vinogradniško pokrajino. Na Bunčetovi domačiji sta postavljena vrtova Pepin kraški vrt in Pepina zgodba, kjer se bomo seznanili o pomenu kamna ter načinu življenja Kraševcev. Spoznali bomo kraško arhitekturo in kraško rastlinstvo. Pepin vrt je na hortikulturni razstavi HamptonCourtPalaceFlower Show 2009 v Londonu prejel najboljšo oceno in zlato medaljo v kategoriji malih vrtov.
 
Povezava na izlet Pepin kraški vrt.
 

Živi muzej Krasa

Živi muzej Krasa je jeseni poln rdečega ruja, ki raste po številnih suhih zidovih.
Živi muzej Krasa je tematska pot, kjer bomo spoznali tako naravno kot kulturno dediščino značilnega Krasa. Znotraj muzeja je urejenih preko 20 kilometrov sprehajalnih poti, ki jih lahko prevozimo tudi z vozičkom za otroke. Na poti si bomo lahko ogledali številne pastirske hiške, škraplišča, naravno forma vivo, kamnite gobe, orleško smodnišnico, naravne osamelce, Napoleonov hrast, orleško smodnišnico ter druge naravne in kulturne značilnosti Krasa. Če nas na poti, ki vodi tudi preko slovensko-italijanske meje, zamika podzemlje, si lahko ogledamo vhoda v Golokratno jamo in Ludvikovo jamo ali pa se odpravimo v bližnjo najstarejšo evropsko turistično jamo Vilenico. Tudi znamenita Lipica se nahaja v neposredni bližini. Tematska pot Živi muzej Krasa prečka tudi pohodniško pot Alpe Adria Trail in Gozdno učno pot Jesef Ressel.
 
Povezava na izlet Živi muzej Krasa.

Planina pri Jezeru

Pastirski stan na Planini pri Jezeru visoko nad Bohinjskim jezerom v Julijskih Alpah.
Planina pri Jezeru se nahaja v osrčju Fužinarskih planin sredi Julijskih Alp. Zaradi asfaltirane ceste, ki nas pripelje vse do Planine Blato je precej lahko dostopna, od izhodišča je oddaljena le približno 1 uro hoje po gozdni makadamski cesti, a jo kljub temu večina obiskovalcev le preči. Nahaja se, namreč, na poti proti precej bolj znane Doline Triglavskih jezer in vrhovom nad njo. Tičarici, Zelnarici, Veliko Špičje, Prehodavci ter tudi Hribarice z okoliškimi vrhovi so glavni cilj planincev, ki sicer zaidejo na Planino pri Jezeru. 10 eurov na dan (oktorber 2019), ki jih moramo po novem plačati za cestni dostop do Planine Blato tudi nič kaj dosti ne pripomorjejo k priljubljenosti planine kot samostojenga cilja. Pa vendar je Planina pri Jezeru odlična izbira za tiste, ki niso ljubitelji večurnega pohodništva, a so si vseeno zaželeli preživeti nekaj ne prenapornih dni v odmaknjeni gorski pokrajini Julijskih Alp. Koča na planini nam nudi vse potrebno udobje za odkrivanje sosednjih planin. Najbližnja je Planina Dedno polje od koder se lahko sprehodimo še naprej do Planine Ovčarija, Planina v Lazu nas bo navdušila s svojo lego po visokim Debelim vrhom, tudi Planina Viševnik je daleč le eno uro hoje. Če pa si zaželimo razgledov se bomo najlažje povzpeli na Pršivec ali Malo Tičarico. Oba sta od Planine pri Jezeru oddaljena približno dve uri lahke hoje.
 
Povezava na izlet Planina pri Jezeru.
 

Štanjel

Fotografija Štanjela prikazuje del mestnega obzidja.
Štanjel je slikovito kraško mestece prepoznavno zaradi hiš terasasto razporejenih po pobočju griča Turn. Pot nas vodi pod visokim mestnim zidom, katerega del je tudi grad. V staro mestno jedro vstopimo skozi velika vrata, ki so tudi del grajskega zidu. Mesto so obzidali za časa turških upadov, prizidali pa so mu tudi danes zelo slikovite renesančne obrambne stolpe. Grič je bil zaradi svoje strateške prometne lege poseljen že v prazgodovini, kot tudi kasneje v antiki. Današnjo velikost znotraj grajskega obzidja je Štanjel dosegel v srednjem veku, medtem ko je največji razcvet dosegel konec 17. stoletja za časa plemiške rodbine Cobenzl. Štanjel je preživljal tudi težke čase. Ena prvih težjih preizkušenj ga je doletela v revolucionarnem letu 1848, ko so ga zavzeli in oplenili uporni kmetje. Po odpravi fevdalnega družbenega reda je dvorec izgubil vlogo središča zemljiškega gospostva in pričel propadati, saj so se njegovi lastniki pričeli hitro menjavati. Med prvo svetovno vojno so bili v njemu nastanjeni avstro-ogrski vojaki, ki so notranjščino precej opustošili. Takrat so propadli še zadnji ostanki nekoč bogate opreme. Po prvi svetovni vojni si je za obnovo Štanjela prizadeval Maks Fabiani, ki je bil tudi njegov župan. Po kapitulaciji Italije so se razmere na Krasu vse bolj zaostrovale. Na začetku leta 1944 so želeli Nemci med drugimi naselji požgati tudi Štanjel kot maščevanje za enega od partizanskih napadov. Legenda pravi, da jim je namero preprečil Maks Fabiani, saj je nemškim poveljnikom zatrdil, da pozna Adolfa Hitlerja osebno iz časa njegovega študija na Dunaju. Žal se je nekaj mesecev kasneje v Štanjelu vnela bitka med Nemci in partizani med katero je bil velik del starega mesta porušen. Grajske ruševine so nezadržno propadale naslednji dve desetletji, veliko materiala pa je bilo odpeljanega za obnovo domov domačinov. Leta 1972 se je končno pričela obnova grajskega kompleksa pod vodstvom slovenske spomeniške službe. Danes (avgust, 2018) je  obnova še vedno v teku, velik del starega mestnega jedra pa je že obnovljen in z novimi vsebinami. Mestece nas bo navdušilo z ozkimi in slikovitimi ulicami polnimi kamnoseških izdelkov značilnih za Kras.  
 
Povezava na izlet Štanjel.
 

Lipica

Kip na golf igrišču v Lipici na poti v Dolino Marije Lurške.
Le redko kdo ob obisku kobilarne Lipica zavije še proti Dolini Marije Lurške. Nahaja se dobrih deset minut hoje stran. Je v samoto  gozda v Krkavcah odmaknjena vrtača, kjer nas bo prevzela tišina, ki je v kobilarni ne bomo deležni. Vanjo se je rad zatekal Karel Grunne, eden od upravnikov Lipice v 19. stoletju, saj je hudo zbolel za tuberkulozo. Zaobljubil se je, da bo v primeru ozdravitve v vrtači postavil oltar posvečen Mariji. Zdravje se mu je povrnilo in v živo skalo je dal vklesati kapelico Marije Lurške. Posvečena je bila leta 1889.
Zgodba je zanimiva tudi iz vidika trenutno zelo priljubljenega staroverstva, oziroma naravoverstva (januar, 2019), kot mu tudi pravijo in katerega gibanje je sprožil znameniti Pavel Medvešček s svojimi izvrstnimi knjigami o predvsem posoških starovercih. Vrtače so plitve površinske jame in moč, ki veje iz njih je zemeljskega značaja. Upravnik, ki je bil očitno veren kristjan, je po ozdravitvi postavil kapelico posvečeno Mariji Lurški. Le-ta je tradicionalno upodobljena v votlini oziroma lahko rečemo, da pod zemljo. S tem se je poklonil naravnim blagodejnim silam, ki so jih pred njim verjetno častili tudi okoliški staroverci, le da je zahvalo namesto v staroverski megalit odel v krščanski plašč. Postavitvi kapelice so sledila množična romanja bolnikov upajočih na čudežno ozdravitev. Romanja so prenehala z drugo svetovno vojno.
 
Povezava na izlet Lipica.
 

Repentabor

Srenjska hiša v Repentaboru, kjer sicer stoji Marijina cerkev, ki je cilj mnogih romarjev.
Nastanek Repentabora je ovit v tančico skrivnosti. Legenda pripoveduje, da so domačini želeli postaviti cerkev v čast sveti Mariji na sosednjem hribu. Pričeli so z gradnjo, a se je vse kar so čez dan sezidali ponoči podrlo. Naposled je eden od graditeljev opazil skalo z odtisom svete Marije. Sprejeli so znamenje in pričeli z gradnjo cerkev na označenem mestu. Skrivnostno nočno rušenje se je s tem prenehalo in cerkev so lahko dokončali. Druga legenda pripoveduje, da sta se med gradnjo sprla Hudič in Marija. Zmagala je dobra svetnica in sledi izgona so vidne še danes na kamnu ob vznožju srenjske hiše, kjer je peklenšček pustil svoj odtis.
Repentabor je naravno svetišče katerega vrednost so prepoznali že v daljni preteklosti, saj so na hribu sledi prazgodovinskega gradišča. Del tega svetišča je tudi sosednja vzpetina imenovana Pr skal'h, kjer so po legendi domačini prvotno želeli postaviti cerkev. Tu se nahaja niz visokih megalitskih skal, pot pa nas pripelje do razgledne od erozije razjedane ploščadi, kjer se odpre razgled na del Tržaškega Krasa. Po posredovanju skrivnostnih sil, ki jih je krščanstvo obarvalo v Hudiča in božansko Marijo so cerkev postavili na današnje mesto. Dobesedni razlagalci krščanskih naukov bodo v teh legendah dobili potrdilo o večnem boju med dobrim in zlim, a legendi le potrjujeta ne samo zunanjo, našim očem vidno dvojno naravo kraja. Le-ta se izraža v pozidanem taborskem delu naravnega svetišča posvečenem Mariji kot Božanski Materi, ženskem aspektu Troedinega Boga in v njegovem neokrnjenem delu, ki ga je Narava okrasila z nizom visokih megalitskih skal. Repentabor in njegove zgodbe pripovedujejo o tem, da se pozitivno in negativno včasih simbolično imenovana tudi dobro in zlo ali po vzhodnjaško jin in jang dopolnjujeta v večen ritem dinamičnega ravnotežja na katerem stoji, oziroma gradi, ves svet.

Povezava na izlet Repentabor.
 

Izliv Soče

Čeberlar je ena najbolj pisanih ptic, ki gnezdi v parku Isola della Cona blizu izliva Soče v Jadransko morje.
Izliv Soče v Jadransko morje se nahaja v naravnem rezervatu Isola della Cona. Soča tu prav nič ne spominja na bistro in živahno gorsko lepotico. Leno se vije mimo številnih sipin in lagun proti Jadranskemu morju. Njen svet je tu daleč od visokega Krna in Kanina in popolnoma nič turkizen. Pokrajina je močvirnata, ravna, polna življenja in zato pravi raj za ljubitelje ptic. V parku, kamor nas vodi pot, so jih našteli približno tristo. Ožji del naravnega rezervata je urejen v zanimivo učno pot, kjer se bomo poučili ne samo o pticah temveč tudi o dvoživkah in številnih ribah, ki prav tako živijo tu. Pot nas vodi mimo številnih ptičjih opazovalnic, kjer nas bo najbolj navdušil pisani čebelar, ki prav tako gnezdi v parku. Med sprehodom, ki ga lahko podaljšamo prav do ustja reke Soče, bomo srečali tudi številne barvite kačje pastirje ter ostale žuželke in tudi dvoživke, ki jih prav tako ne bomo spregledali.
 
Povezava na izlet Izliv Soče.
 

Debela griža

Fotografija prikazuje del obzidja prazgodovinskega gradišča Debela Griža.
Debela griža je eno naših najlepših in najbolj ohranjenih gradišč ne le na Krasu, temveč tudi na širšem prostoru med Jadranskim morjem in Panonsko nižino. Njena velika posebnost je nižinska lega na sicer nekoliko privzdignjenem terenu, umeščanje vrtač v obrambni sistem naselbine in simetrična oblika. Po dolžini preči Debelo grižo kolovozna pot, ki vodi iz Volčjega Gradu proti Komnu. Tam kjer pot vstopi v gradišče in ga zapusti je obzidje ojačano z dodatnim nasipom kar priča o tem, da gre za pot, ki je obstajala že v prazgodovini, v času ko je bilo gradišče še živo. Debela griža je tako odlično izkoristila udobje nižinske lege ne da bi varnost naselbine kakorkoli trpela, kar je prav tako njena velika posebnost. Vzhodno in zahodno od Debele griže je vrsta manjših gradišč, ki so verjetno delovale kot opazovalnice. Gradišče in vasica Volčji Grad sta umeščena med štiri velike prazgodovinske naselbine Sveto, Sveti Lenart, Tomaj in Štanjel.
Povezava na izlet Debela griža.
 

Pliskovica

Metulj posnet pri kraški vasi Pliskovica.
Pliskovica je kraška vas s približno stotimi hišami in dvesto prebivalci. Rekli bi, da so prebivalci vasi silno bogati, saj kar na dva pride ena hiša... Pliskina učna pot nas vodi po tej lepi in dejansko majhni pokrajini, ki je dala ime tako imenovanim kraškim pojavom po vsem svetu. Hodimo po kolovozih, mimo ograjenih pašnikov in vrtačah, kjer se nahajajo lepo obdelane njive. Vodi nas skozi dve kraški vasi, na poti si ogledamo skromne ostanke iz prve svetovne vojne, ki je imela tu eno od svojih zaledij. Na poti se poučimo o tem kako narava skupaj s človekom oblikuje kraško pokrajino. Ravnine so na Krasu redka danost, zato je bilo nekoč tu življenje težko. Spoznali bomo koliko truda je bilo potrebnega, da so kamniti svet spremenili v njive in pašnike in kako so se na brezvodnem površju znali oskrbeti z vodo in kako so znali izkoristiti druge darove narave. Tu ne bomo videli najglobjih jam in najlepših razgledov, ki nam jemljejo sapo, a hkrati tudi pozornost in ravno zato bomo v tej redko obljudeni in mirni pokrajini zlahka začutili tančico preteklosti. Je skrivnostna kot vode, ki tečejo v globeli pod Volnikom. Nekatere skrivnosti velja ohraniti skrite, druge bi morali ohraniti razkrite, da se preko Krasa zlije novo življenje.
 
Povezava na izlet Pliskovica.

Stolpnik

Na poti na Stolpnik na Konjiški gori se odpre izvrstn razgled na grad Konjice.
Stolpnik je najvišji vrh Konjiške gore s katero je povezana legenda o zmaju. Zgodba pripoveduje, da je v gori veliko jezero v katerem je nekoč prebival strašni lintvern. Pošast je razgrajala po globokem jezeru, da se je stresala vsa gora in grozilo je, da bo poplavilo vso dravinjsko dolino in njene prebivalce. Da se je zmaj pomiril, so mu morali tržani in ostali prebivalci doline vsako leto na Jurjevo pripeljati šest devic v obed. Rešitev se je pojavila šele, ko je prišla na vrsto hči graščaka, ki je prebival v gradu nad trgom. Nenadoma je na belem konju prijahal sveti Jurij in odsekal zmaju glavo. S tem je bila dolina rešena, prebivalci trga ob vznožju gore pa so v hvalažen spomin na dobrega bojevnika poimenovali trg v katerem so prebivali po njegovem konju Konjice in goro Konjiška gora. 
 
Povezava na izlet Stolpnik.
 

Veliki naravni most

Poleg na strugo reke Rak v Tkalci jami. V bližini je Veliki naravni most v Rakovem Škocjanu.
Rakov Škocjan radi obiščemo po daljšem deževju, ko voda širom naravnega parka bruha na dan iz številnih, sicer suhih, izvirov. A vendar nam lahko tudi sušna obdobja pomagajo doživeti Rakov Škocjan na način, ki nam ga deževje in obilne vode ne morejo. Tedaj se lahko sprehodimo pod Velikim naravnim mostom, ki ga hladi tok reke Rak kakšen meter ali dva pod nami. Od tu se po strugi reke sprehodimo do Tkalce jame in se nato na plano povzpnemo skozi njeno stransko okno. Ljudsko izročilo pravi, da je jama dobila ime po Tkalcu, ki je skrivnostne prebivalce jame, čarovnice in palčke, motil s svojim delom, tkanjem blaga, ob praznikih in nedeljah. Zato so ga pravljična bitja spremenila v kamen, ki nas danes spominja na velik kapnik. Jamo si velja pogledati tudi ob visokih vodah. Takrat reka Rak z vso silo priteče v jamo in ponikne v podzemlje nekaj deset metrov naprej. Prizor nas bo osupnil, saj nismo vajeni gledati rek, ki izginevajo v temačne ponore globoko pod zemljo. Katera bitja sreča reka na svoji podzemni poti proti Planinski jami, kjer ponovno pride na dan in katera bitja bomo srečali mi, ko potujemo po svojem podzemlju? Bomo zasijali kot sonce, ali okameneli kot nesrečni Tkalec?
 
Povezava na izlet Veliki naravni most.
 

Jeterbenk

Jeterbenk je imel na svojem vrhu nekoč visok stolpast grad roparskih vitezov.
Jeterbenk je dobil imel po rodbini vitezov Hertenbergov, ki so stoletja domovali na njegovem vrhu. Ljudski spomin jih je ohranil kot krute roparje s katerimi je povezanih več legend. Ena govori o dviganju zaklada, ki ga je poslednja grofica Jeterbenška neuspešno dvigala iz globin hriba. Namenila naj bi ga gradnji cerkve svete Marjete pod katero se je kasneje naselil krvoločni zmaj. Ugnal ga je pretkani kmet. Njej mož, oba sta za razliko od svojih prednikov veljala za dobra in pravična, je za blagor duš grešnih prednikov zgradil samotno cerkvico svetega Jakoba. Gradnja je uspela šele potem, ko je na grozo prisotnih zapel škofov pečen petelin, ki gradnji sicer nikakor ni hotel odobriti. Zgodovinski viri govorijo tudi o skrivnostnem stolpu, ki so ga vitezi zgradili po preselitvi v nižjeležeči novejši grad. Kje se je nahajal arheologi do danes še niso ugotovili, znamenit pa je predvsem zaradi svojega slovenskega imena, ker je bilo v srednjem veku zelo redko. Še živa vez z nekdanjo roparsko rodbino je pod pobočji Jeterbenka ležeča kmetija, ki se ji reče po domače Pri pojzderju. Po legendi naj bi njeni prebivalci z rezkim žvižganjem opozarjali Jeterbenške na bližajočo nevarnost ali trgovce z blagom. 
 
Povezava na izlet Jeterbenk.