Nadiža

Nadiža je znamenita severnoprimorska reka, ki nastane z združitvijo Belega in Črnega potoka. Izvira v Italiji, nekaj časa teče po Sloveniji, nato pa pri mejnem prehodu Robič v tesni, ponekod skoraj tisoč metrov globoki, soteski ponovno vstopi v Italijo. Reka je precej po krivem v senci svoje večje in bolj znane severnoprimorske sosede, že skoraj mitske Soče. Reka Nadiža ... velja za eno najčistejših in najtoplejših alpskih rek katere voda po ustnem izročilu celi rane in ima zdravilen učinek. Njeno ime pomeni vodo, ki z močnim virom privre na dan. Reka je bila prvič omenjena že v sedmem stoletju v knjigi Zgodovina Langobardov v kateri je Pavel Diakon opisal bitko slovanskih bojevnikov in Langobardov na Nadiži. V tistem času je nastala zahodna meja slovenskega etničnega ozemlja, ki je z manjšimi odstopanji ostala nespremenjena več kot tisoč let, vse do današnjih dni. Tako je hribovita Beneška Slovenija kateri pripada kulturni prostor okoli Nadiže danes del Italije. Kljub vsemu lahko rečemo, da je Nadiža že več kot tisoč let slovenska zahodna mejna reka. Po drugi strani se je severna meja slovenskega etničnega ozemlja tekom stoletij pomaknila globoko proti jugu.
Reka je hudourniškega značaja, zato njen pretok vode tekom leta precej niha. Enako velja za njeno temperaturo. Bolj ko teče proti jugu toplejša je. Tako velja kopališče pri Robiču, kjer reka zavije proti jugu za najtoplejše, medtem ko je pri Podbeli vsaj kakšno stopinjo ali dve hladnejša. Na reki je tudi več manjših korit. Prav tako se ponaša z obsežnimi nanosi proda, ki veljajo za ene najlepših pri nas. Nahajajo se južno od kopališča pri Robiču. Po njih se lahko sprehodimo globoko v sotesko, po kateri Nadiža teče proti Italiji.
Morda Nadiža povrne zdravje, lepote zagotovo ne. Krivopete, skrivnostne prebivalke Beneške Slovenije se z njo niso mogle pohvaliti, saj so imele nazaj obrnjene dlani in stopala. Morda so ravno zato ljubile temno noč, ko so rade strašile ljudi, tako kot nočne more, ki se prikradejo v našo uspavano zavest, da nam pokažejo kot brezno globoke izvore našega življenja, ki jih vztrajno prekrivamo z zlaganimi insta podobami sodobnega sveta. Takrat nedolžen meket ovac prebudi strašne Krivopete ali jih razveseli sončni žarek, ki obsije njihova skrivnostna bivališča. Postanejo dobrovoljne, posedajo nad globokimi prepadi, nemarno bingljajo z nogami in nemo opazujejo kmete pri njihovih vsakdanjih opravilih. In če se približa nevihta ali kakšna druga vremenska ujma jih hitro opozorijo na bližajočo nevarnost. Nadiža se nahaja v regiji Gorenjska, Bovška in Koroška in v podregiji Julijske Alpe.
Preberi več

Za izlete v bližini

pritisni na ikone na zemljevidu

Družinski izlet: Izlet je primeren za otroke stare 2 do 3 leta. Velik del poti bodo prehodili tudi mlajši otroci, vendar bo za njih celotna pot s povratkom verjetno predolga, zato jim na poti pomagamo pri hoji. Na poti imamo veliko primernih kotičkov, kjer se lahko na za otroke sorazmerno dolgi poti ustavimo in odpočijemo. Poleti, ko reka ni premrzla, bodo številni prodni nanosi ter plitev tok reke izvrsten vir igre za otroke. Kljub večinoma plitvi vodi moramo biti pozorni na številne sorazmerno globoke tolmune, zlasti ob bregu. Nadiža je znana kot topla alpska reka, a je njena voda vseeno sorazmerno mrzla. V njej lahko zaplavamo na poti ali v kampu Nadiža, a je vseeno kakšno stopinjo toplejša pri pri Robiču kjer smo parkirali. Ta predel reke velja za najtoplejšega. Prav tako je tu veliko primernega prostora za otroško igro. Nižje, že v globoki soteski med strmimi pobočji Mije in Matajurja se nahajajo obsežni prodni nanosi po katerih se lahko prav tako dokaj daleč sprehodimo.

Zahtevnost: Lahka označena pot.

Oprema: Običajna, lahko tudi lažja, pohodniška obutev.

Najvišja točka na poti: 291 m
Izhodišče: 245 m
Skupen vzpon na poti (v eno smer): 108 m

Izhodišče: Zapeljemo se preko Kobarida in nadaljujemo proti Robiču. Zapeljemo se preko Robiča proti istoimenskemu mejnemu prehodu z Italijo. Takoj za naseljem zavijemo desno in parkiramo na velikem parkirišču ob Nadiži.

Časi: Izhodišče pri Robiču - kamp Nadiža 1 ura 20 minut.

Sezona: Vsi letni časi.

Vzpon: S hojo pričnemo po makadamski cesti, ki gre ob desnem robu parkirišča naravnost. Vodi nas mimo manjšega lokala z igriščem za odbojko in gugalnicami (avgust, 2020). Pot se skozi pas gozda kratko povzpne, obrne levo in spusti. Po nekaj minutah hoje pridemo do križišča makadamskih poti, kjer se držimo naravnost. Desno je smer za Kred, levo pa bi prišli na breg Nadiže. Kmalu pridemo do naslednjega razpotja, kjer se držimo levo in na naslednjem razpotju naravnost. Po slabi minuti hoje pridemo do brvi v Nadiških koritih, naša pot, sedaj betonska, pa se prične strmo vzpenjati. Vrh nižje vzpetine pri koritih se pot zložno obrne navzdol in nas pripelje do naslednje betonirane poti, kjer nadaljujemo levo navzdol. Pot se zložno spusti do samotne domačije in nas vodi preko njenega dvorišča, sprva preko travnikov nato pa ponovno skozi gozd. Zložno se spustimo do studenca za katerim se pot ponovno razcepi, držimo pa se levo za Podbelo - 55 minut. Pot se spusti do Nadiže, se položi in nas nedaleč od reke vodi skozi gosto rastje. V nadaljevanju nas še vedno položna pot vodi mimo Milanovega tabornega kampa. Še naprej se držimo naše poti, ki nas hitro pripelje do kampa Nadiža, ki je naš cilj.

Povratek: Na izhodišče se vrnemo po isti poti.