Brinjeva gora se nahaja ob vznožju Pohorja in je bila poseljena že v davni preteklosti. Arheologi pravijo, da že v mlajši kameni dobi ter nato v dolgem nizu preko bronaste dobe in antike vse do konca srednjega veka, ko je na njej propadel grad Zreških vitezov. Njegovo ime Freudenberg je posebna uganka. Nekateri pravijo, da so si vitezi, sicer nemškega porekla, napačno razlagali ime Zreče. Po njihovem naj bi prihajalo iz sreče, pa so potem grad poimenovali Freudenberg, Srečna gora. V resnici ime Zreče pomeni z reke, ali tudi s potoka ob katerem je mesto zrastlo. Vitezi verjetno niso bili tako nevedni. Svoje domovanje, ki je bilo hkrati tudi vojaška utrdba, so si skrbno izbrali na mestu, ki jim je s svojimi naravnimi danostmi omogočalo lahko obrambo pred napadalci. Po drugi strani so zaradi svojega vojaškega življenja zagotovo potrebovali tudi obilo sreče, ki je v boju še posebej opoteča in gora, ki je bila prostor čaščenja naravnih sil že od nekdaj bi je morala biti prepolna. Žal očitno Brinjeva gora vitezom z gradu Freudenberg ni prinesla sreče. Sicer skopi pisni viri govorijo o tem, da so vitezi svoje domovanje in posestva zelo hitro zapravili, grad pa je proti koncu srednjega veka propadel. Približno dvesto let po koncu Srečnega gradu so domačini na srednjem in vzhodnem vrhu Brinjeve gore postavili cerkvi in glavno posvetili Materi Božanski, drugo manjšo na vrhu Golika pa sveti Neži, nevesti Božanskega Ženina. S tem je gora ponovno postala zatočišče, ki pa danes ne varuje nemirnih vitezov pred mečem sovražnika, temveč njene obiskovalce pred nevidnimi puščicami iz doline, ki nas obstreljujejo s hitrim tempom življenja, praznim bliščem všečkov in materialnim pohlepom. Čas na Brinjevi gori teče počasi in v dolgih korakih.
