NOVI IZLETI

Gomila se ponaša z visokim razglednim stolpom. Povsod okoli nas valovi mehka pokrajina posuta s številnimi zaselki in vasmi ter prekrita s širokimi sadovnjaki in vinogradi. Temu predelu Slovenskih goric so se izognile vse glavne prometne poti, pa tudi turisti raje zaidejo nižje proti Jeruzalemu ali višje proti Radencem. Pa kaj, saj tudi zaradi tega iz pokrajine veje poseben in neskaljen mir. Ta družinski izlet je drugačen od ostalih, saj se z najvišje točke odpravimo proti nanižji. Planincem vajenim visokogorja bo tu v Slovenskih goricah vseeno ali gredo gor ali dol. V tej valoviti pokrajini ljubitelji premagovanja višinskih razlik pač ne bodo prišli na svoj račun. A vseno, do cilja pridemo kar preko treh gričev. Pot nas vodi skozi doline, gozdnate zaplate, preko številnih polj in travnikov, ter mimo samotnih domačij in zaselkov. Lepota mirne in mehke pokrajine nam hitro zleze pod kožo in nas zlepa ne zapusti.

Blejska koča je zaradi svoje lahke dostopnosti priljubljena tako med planinci kot tudi ljubitelji družinski in nedeljskih izletov. Z avtom se zapeljemo visoko do Medvedove konte na Pokljuki in do koče nimamo več daleč. Ljubitelji gora gredo mimo koče na priljubljeno Debelo peč ali na manj obiskan sosednji vrh Mrežce. Mimo koče, po pobočjih grebena, ki se vleče od Debele peči proti Toscu visoko nad dolino Tamar gre planinska pot, ki nas preko Srenjskega prevala pod Viševnikom in naprej preko strmih in prepadnih pobočij Malega Draškega vrha pripelje do vznožja Velikega Draškega vrha. Tu se pot obrne levo in nas pripelje do Studorskega prevala, kjer se spustimo do Jezerc in naprej proti Pokljuki in izhodišču pod Blejsko kočo. Če nam je pot mimo Draških vrhov predolga ali prezahtevna, pod Viševnikom zavijemo levo proti Kačjemu robu in si tako hojo precej skrajšamo.

 

Razsušica, oziroma tudi Glavičorka se nahaja v slovenskem predelu Čičarije. Odmaknjena pokrajina je redko poseljena in sledi volkov v snegu ali blatu niso nič posebnega. Tu so se v drobcih ali izginjajočem ustnem izročilu ohranili spomini na starodavno slovensko verovanje, tako imenovano staro vero. Pot na Razsušico nas vodi mimo Ostriča. Vrh je znan kot rojstni kraj in domovanje Štrpeda, belega polha s sokoljimi očmi in krili namesto sprednjih nog. Bajeslovna živalca je značilna le za ta predel Slovenije in na svoj način odraža posebnost te pokrajine in ljudi, ki so in še tu živijo. Staroverci so poseben pomen dajali številu tri. Njegova znamenja so iskali v naravi in ga prepoznali tudi v treh vrhovih Razsušice, kjer so na kresni dan obredno kurili kresove. Spomine na staroverce v slovenski Čičariji nam je ohranil izvrstni Pavel Medvešček.

 

 

Medvižica se nahaja v odmaknjeni pokrajini slovenske Čičarije. Pot nas vodi mimo zaobljenega in travnatega Ostriča, zato nehote pričakujemo, da nas bo enaka mehkoba pričakala tudi vrh Medvižice. A vzpetina nam pripravi pravno presenečenje. Zadnjih nekaj minut vzpona poteka po skalnatem in od globokih razpok razbrazdanem pobočju. Med hojo si pomagamo z rokami, pa tudi nekaj plezalnih spretnosti nam pride prav. Na vrhu se počutimo, kot da smo pravkar osvojili enega od zahtevnih julijskih očakov, ne pa vrha, ki komaj kaj pokuka čez tisoč metrov nadmorske višine. Vrh je razgleden, a nam del pogleda vzame Griža in pa bližnja Razsušica, oziroma Glavičorka. Potrebno je priznati, da so tudi imena vrhov tu nekaj posebnega.

 

 

Pilštanj je srednjeveški trg na grebenu med dvema grajskima gričema. Na enem je stal istoimenski grad v katerem se je po legendi rodila sveta Ema Krška. Po nekaterih virih je bil prvič omenjen že leta 963, medtem ko je na drugem stal Drenski grad, ki pa je bil pozidan konec srednjega veka. Pilštanj se nahaja v dolini Bistrice na skrajnem vzhodnem robu Posavkega hribovja. Dolina je zagotovo ena izmed naših najlepših in je po krivici širše manj znana. V njej se nahajajo naši trije znameniti srednjeveški trgi, Kozje, Pilštanj in Podsreda. Zlasti slednja sta izhodišči za izvrstne pohodniške ture in obvezen cilj tako planincev kot tudi ljubiteljev zgodovine. Podsreda bo s svojim starim ohranjenim videzom, našim morda najlepšim srednjveškim gradom ter starodavnim svetiščem Stare gore navdušila tudi najbolj izbirčne. Pilštanj je izhodišče za krožno pot na Vino goro, lahko pa se samo sprehodimo skozi naselje in okoli grajskega griča, kjer danes skromne razvaline pričajo o nekoč mogočnem gradu Pilštanj.

 

 

Iztokova koča se nahaja sredi prostranega Trnovskega gozda. Njena lokacija ob vznožju Golakov je nadvse idilična in ko na eni izmed številnih klopi pred kočo tešimo lakoto se zlahka vživimo v vlogo Janka ali Metke. Kar nam je bližje. Lesena koča s temnim pročeljem in zelenimi, z rdečo obrobljenimi, polokni sredi neokrnjene narave pač deluje nadvse pravljično. A le brez skrbi, tu nas nihče ne namerava pomalicati. Postrežene dobrote niso namenjene pridobivanju teže, temveč energije za še zadnji del vzpona na Mali Golak. Iztokovo kočo pohodniki obiščejo predvsem kot izhodišče ali kot vmesno postojanko na poti na Golake, a je koča primerna tudi za samostojen obisk. Zlasti v poletni vročini je obisk koče prava izbira. Pot nas vodi skozi gozd visoke planote, zato nam med hojo ne bo vroče. Dolžino poti in nizko višinsko razlik pa bodo zmogli tudi najmlajši.

 

Golaki so ime dobili po svojih nekoč golih pobočjih na katerih so pasli živino. Ker je bila najmanjša planina na najvišjem Golaku, se ga je prijelo ime Mali Golak. Ljudje so v tistih časih hodili na Golake predvsem zaradi preživetvene nuje in so se pri njihovem poimenovanju po tem tudi ravnali. Tega pa kasneje, ko je postalo lovljenje višine v gorah iz prostočasnih vzgibov modno, kartografi niso vedeli, zato je na marsikaterem zemljevidu Mali Golak napačno označen kot Veliki. Gore so naši predniki dojemali tudi na globoko simbolen način. Tako so tudi na Mali Golak zahajali, sicer v posočju bolj znani, staroverci z območja Trnovskega gozda, a ni o tem ohranjenih skoraj nič zapisov. 

 

Planina Osredki se nahaja pod zahodnimi pobočji Kozlovega roba, stranskega grebena Spodnjih Bohinjskih gora, ki se podaljša v brezpotni Lisec. Na planini najprej opazimo dva skupaj stoječa pastirska stana, ki sta že v precej slabem stanju (avgust, 2017). Zlasti proti večeru, ko ju obsije oranžna svetloba zahajajočega sonca sta zelo hvaležen fotografski motiv in nepogrešljiv del samotne gorske planine. Kljub temu, da se na planini še vedno pase živina deluje precej zapuščeno, predvsem njen zgornji del pa se že počasi zarašča. Le redkokdo si jo izbere za samostojen pohodniški cilj, čeprav je zaradi lahkega dostopa in majhne višinske razlike z gozdne ceste primerna za družinski izlet z manjšimi otroki. Planinci jo večinoma obiščejo med krožnim spustom ali vzponom na Črno prst, pa še to bolj poredko, zato je ta smer primerna za tiste, ki se želijo zlasti v poletnih mesecih izogniti možičnemu romanju na Črno prst mimo Orožnove koče. Zaradi koče je pot preko Planine za Liscem precej bolj priljubljena, a je celotna pot na Črno prst zaokrožena s spustom preko planine Osredki precej bolj razgibana in lepša.

 

Brezpotni Lisec prvič pritegne našo pozornost, ko pridemo do Orožnove koče na Planini za Liscem. Med vzponom na Črno prst nas ves čas spremlja, in ko se dvignemo nad njegova pobočja smo zagotovo že odločeni, da se bomo povzpeli tudi nanj. Najlažja pot na Lisec vodi od Orožnove koče. Tu je orientacija nekoliko lažja, pot po brezpotju pa nekoliko krajša, kot če se nanj spustimo s poti, ki vodi s Črne prsti proti planini Osredki. Ker pa gre za lažje brezpotje je na koncu odvisno predvsem od naših trenutnih pohodniških ambicij za katero smer se bomo odločili. Na njegovih pobočjih spomladi in poleti vzcveti pravi gorski vrt, redek in endemičen. Nanj nas opozarja botanična pot Za Liscem. Njeno tablo bomo opazili pri Orožnovi koči. Del poti na Črno prst je opremljen z napisi gorskih rastlin mimo katerih nas vodi. Alpska možina, bleščeči pelin, gorski dimek, pirenejska vijolica in srebrna krvomočnica so le nekatere izmed številnih rastlinic, ki jih bomo srečali. Pot nas vodi tudi mimo številnih rovov svizca. Lisec je zaradi svoje proti severu odmaknjene in tudi nižje lege precej bližje Bohinjski dolini kot Črna prst. Z njo se glede razgledov ne more primerjati, a če želimo uživati v pogledih na Bohinj je Lisec prava izbira.  

 

Črna prst je najvzhodnejši vrh verige Spodnjih Bohinjskih gora, ki presega 1800 metrov. Je izvrsten razglednik in zato zlasti v poletnih mesecih množično oblegana iz strani tujih planincev in pohodnikov. Ti se nanjo vzpenjajo predvsem iz Bohinjske doline mimo Orožnove koče, le redkokdo pa se odloči za krožen povratek preko samotne in deloma opuščene planine Osredki. Črna prst, tako kot bližnji vrhovi nad Soriško planino, je prav tako služila vojaški rok med svetovnima vojnama. Vojni strategi so na njej postavili eno izmed številnih karavl na meji med Italijo in staro Jugoslavij. Kasneje je bila vojašnica preurejena v planinski Dom Zorka Jelinčiča in danes po Črni prsti namesto vojakov korakajo številni planinci. Dom se nahaja na razglednem robu po katerem se posipajo črno obarvane in preperele kamenine, ki so gori dale ime. Marsikdo se od tu odpravi na eno naših najlepših grebenskih poti do Rodice in nazaj, ali pa, če ni vezan na prevoz, vse do Vogla. Črna prst je že vsaj 200 let znana tudi po bogati, redki in tudi endemični flori. Tu spomladi in poleti požene izjemen gorski cvetlični vrt, ki ga ne izpusti nihče, ki hoče spoznati floro Julijski Alp.

 

Orožnova koča na Planini za Liscem je prva koča Slovenskega planinskega društva. Z deli so pričeli na začetku leta 1894, koča pa je bila zgrajena in odprta 15.7.1894. Graditeljem je največ preglavic povzročal posek in vleka lesa, saj so primernega našli v strminah več kot uro hoje daleč. Bohinj je odprtje koče pričakal slavnostno. Pred Bohinjsko Bistrico je bil na slavoloku napis: "Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska!". Koča je bila prvič redno oskrbovana leta 1902, sledilo pa je težko obdobje. Leto 1921 je dočakala razbita in izropana, konec leta 1944 pa je pogorela. Današnja Orožnova koča je kopija prvotne koče, s čimer se je izpolnila nikoli uresničena obljuba povojne obnove. Danes je koča v veliki meri vmesna postojanka poti na Črno prst, a je vredna tudi samostojnega obiska. Pri njej se odpre razgled na Triglav in venec gora, ki ga obdajajo. Pri njej se prične tudi neoznačena steza na brezpotni Lisec. Tu bodo prišli na svoj račun ljubitelji redkega gorskega rastja, svizcev in miru, ki ga je na množično obiskani Črni prsti precej manj. 

Kovk nad Colom se nahaja na razglednem robu Trnovskega gozda. Preko njega poteka razgibana Pot po robu, ki poteka od Predmeje do Cola. Najvišji vrh te poti je ravno Kovk, medtem ko je največja naravna znamenitost, ki mimo katere nas vodi, zagotovo Otliško okno. S Kovka se odpre razled na Vipavsko dolino, Kras, Koprska brda, proti Tržaškemu zalivu in Furlaniji in proti notranjskim vrhovom. Med vzponom največ naše pozornosti pritegnejo zahodna pobočja nanoške planote. Na vrhu se nahaja vpisna skrinjica, klop in kovinski križ. Naša pot na Kovk je označena s smerokazi Poti po robu in markacijami Poti kurirjev in vezistov, medtem ko se krožno vračamo po Slovenski planinski poti. Pod vrhom se nahajajo ostanki obrambnih jarkov skopanih za potrebe tretje varovalne liniji Soške fronte, njegova vznožja pa so tudi priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Ob sončnih poletnih dneh bomo na Kovku in na poti nanj srečali številne metulje od katerih je največji žvepleno rumeni Lastovičar, medtem ko se bomo najlažje približali Črtastim medvedkom.

 

Stari grad nad Radljami ob Dravi, oziroma Mahrenberg, je bil svoj čas sedež znamenite plemiške rodbine. Njej najpomembnejši članje bil Sigfrid Mahrenberški. Sredi 13. stoletja se je uspešno boril proti ogrski vojski in bil zato deležen slave in časti, ki je v tistem času ni presegel noben drug plemič naših dežel. Grad sam je doživljal, kot številni njegovi sodbniki, tudi težje čase. Zavzeli in oplenili so ga Turki in tudi večkrat je pogorel. Po zadnjem požaru, konec 17. stoletja, so ga prenehali obnavljati, njegovi prebivalci pa so se preselili v dvorec Radlje, ki se nahaja ob izhodišču izleta. Znana je tudi zgodba o grajski princesi Ani, ki je rada vihtela meč in se potepala po prostranih pohorskih gozdovih. Vztrajno je odbijala številne snubce, ko pa se je proti svoji volji le vdala plemiču z gradu Vurberk, je po spletu naključil pristala pri razbojnikih in njihovem vodji Črnem Jakobu. Kasneje so roparje polovili, Ana pa je pristala v grajskih ječah. Ljudje so pripovedovali, da se je z gradu pogosto slišalo otožno petje lepe bele žene, ki je z grajskih zidov zrla proti Pohorju. Danes od nekoč mogočne utrdbe ni ostalo veliko. Le nekaj pred leti obnovljenih zidov in lep razgled na Radlje, vzhodne obronke Pohorja in del dravske doline. Do gradu nas vodi gozdna in zgodovinska učna pot. Med krožnim povratkom bomo prečkali tesno grapo hudourniškega potoka in šli mimo vhoda v Hudo lukno. Ta je ena najstarejših kraških turističnih jam pri nas, saj je za obiskovalce odprta že od leta 1895. Za konec si velja ogledati tudi dvorec Radlje z angleškim parkom, ki ga obdaja.

Le kje na tem svetu lahko s čarovniške gore opazujemo odsev polne lune na presihajočem jezeru? To ni povabilo v svet pravljičnih junakov in bajeslovnih bitij, temveč povabilo na Slivnico. Ljudski spomin pravi, da je gora polna skrivnosti, temačnih in zlobnih. Pod njenim vrhom so v jami prebivale coprnice. Klicale so točo, z uroki kradle kravam mleko in čarale bolezni. Da bi zarotili hudo uro so k jami romale procesije in niti številna darovanja niso kaj dosti zalegla. Pa vendar niso vse skrivnosti, ki jih čuva gora temne. Če se odločimo za dolg krožen povratek nas bo gozdna cesta na vzhodnih pobočjih vodila mimo razvalin cerkvice svetega Miklavža. Ob suši so tu romarji prosili za dež in bili uslišani, Valvasor pa pravi, da je v bližini gozdiček iz katerega ni mogoče vzeti lesa. In če od cerkvice potegnemo ravno črto do samostana Stična se točno na njeni sredini, sicer malenkostno prelomnjene linije, nahaja grad Tujak. Še ena skrivnost ali naključje? Kdo bi vedel. Že tik pred koncem poti gremo mimo kačaste smreke. Drevo raste tik ob cesti in sodi med izjemne naravne redkosti. V Sloveniji naj bi jih bilo v naravnem okolju le okoli deset. Danes se črnih babur ne boji nihče več. Smejimo se praznoverju neukih prednikov, otrokom razlagamo, da leteti z metlo ni mogoče in hkrati pazimo, da nas na poti skozi gozd, naš labirint podzavesti, ne ujame tema in njen svet pravljičnih bitij, ki so jih naši predniki ali rotili ali častili, a nikoli bežali pred njimi. Slivnica, čarovniška gora, je najlepša ponoči, ko se na njenih pobočjih čudimo odsevu polne lune na presihajočem jezeru. 

 

Škrat Polesnjak je grbast škrat z rdečo čepico na glavi. Potika se po bohinjskih hribih in uganja norčije. Prebiva v podzemni jami sredi gozda. Bohinjsko jezero je nastalo iz solz Ledenega moža. Pred davnimi časi je s svojima ledenima rokama ustvaril zgornjo in spodnjo bohinjsko dolino. Zlatorog čuva zaklade narave. Je bel gams z zlatimi rogovi. Bele žene so ga naredile neranljivega. Iz njegove krvi zraste zdravilna roža, ki zaceli vsako rano. Zlatovčice so bile neugledne ribe, ki so jih vsi zaničevali. Ko so pojedle vsaka svoj zlatnik, so se jim trebuhi pričeli bleščati v barvi starega zlata. To je le nekaj pravljičnih bitij, ki jih bomo srečali na potepu po Ukancu, oziroma na koncu sveta, kot so verjeli stari Bohinjci.

 

Zgodbo o Oblakovem vrhu, izhodišču vzpona na Hudournik, je zapisal Pavel Medvešček, gre pa takole. V daljni preteklosti je včasih skozi dolino Idrijce zapihal tako močan veter, da je dvigoval kamenje, zemljo in drevesa ter jih potem zaradi stranskega vetra, ki je pihal tudi po dolinah Trebuše v vrtincu, ki je tu nastal, odlagal na rob doline. Temu vetru so rekli tamorni veter. Pogosto je pobral tudi ljudi in živali, če jim ni uspelo zbežati. Nekatere je potem med potjo odvrgel, ostale pa je odnesel višje. Ob hudih nevihtah so nekateri skupaj z dežjem ali točo popadali kot hruške na Zemljo. Vendar tam niso poznali nikogar, ne krajev, ne ljudi, ker kdo ve, v kateri deželi so se znašli. Tisti, ki pa so ostali med oblaki, so zaživeli še drugo življenje. Prvo je bilo najsrečnejše, saj so ga doživljali v rojstnem kraju in med svojci, drugo pa vsiljeno med oblaki, ki so jih nosili križem in kražem po nebu, tako da so v enem dnevu videli od blizu luno, sonce in zvezde. Od tam zgoraj so kdaj videli le prostrane gozdove, drugič morje ali pa neskončne zasnežene ravnice.

Ko pa je nekega dne iznenada prišlo do prepira med bogovi groma, vetra in oblakov, so nekateri oblaki brez ukaza nadaljevali svojo nepredvideno pot in tako je eden prišel tudi v naše kraje. Ko pa je v brezveterju zašel med drevesa, so vsi tisti, ki so bili na njem, skočili na Zemljo. Tam na tistem slemenu so potem začeli živeti tretje življenje. Kraju pa se še danes reče Oblakov vrh.

 

Osolnik, oziroma tudi Osovnik, kot mu pravijo domačini, se nahaja na severnem delu Polhograjskega hribovja. Na vrhu stoji cerkev posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Staro izročilo pravi, da je podlaga gradnji cerkve imeniten dogodek. Sam sveti Mohor je dospel v te kraje in se na Osolniku pogovarjal z Bogom, ki mu je tu pokazal tek časa in izročil domovino v varstvo. Njegove stopinje so na severnih strmih pobočjih vidne še danes, saj se jih ne da zagrniti. Legenda, ki se je starejši okoliški prebivalci zagotovo še spominjajo. Naj je razlog za naš obisk svetne ali posvetne narave, Osolnik nas ne bo pustil ravnodušne. Našo pozornost najprej pritegnejo stoletna drevesa, pod katerimi se senči cerkev. So kot del starega grajskega parka, ki ne skriva svojih let. Morda čas njegovega nastanka sega vse do prebivalcev gradišča pod vrhom. Zgodovina teče po svoje, moč narave pa ostaja ista. Ostanki mogočnih zidov so privabili številne okoliške iskalce zakladov, ki pa sreče tu niso našli. Nekaj razbite keramike, več bronastih kipcev in obilo kamenja. Razgled z Osolnika se odpre na Savsko ravan, Škofjo Loko, ki je kot na dlani, del Karavank, Kamniških Alp in seveda na bližnje polhograjske vrhove. Krožna pot nas vodi skozi slikovito sotesko potoka, ki se preko več manjših slapov izliva v Ločnico.

 

Z Belih sten se odpre pogled na dolino polno številnih ograd v katerih se pase predvsem drobnica pa tudi manjše črede konj. Tu je varovanje domačih živali nujno, saj se nahajamo na obronkih obsežnih gozdov Javornikov, ki se proti jugu zlijejo s prav tako obsežno divjino Snežnika. Tu je domovanje medveda in volkov, zato je varovanje domačih živali nujno. To je tudi naravni prostor Kraškega ovčarja, starodavne slovenske pasme, ki že samo s svojim laježem odvrne lačne plenilce. Nanj nas opozarjajo posamezne table z napisom, da se v čredi nahaja pes. Srečanje z njim znotraj ograde utegne biti zelo neprijetno. V to svojevrstno pokrajino, ki je človek ni docela ukrotil sili gozd. Pogled z višine razkrije, da je marsikje že prekril nekoč pašne površine medtem, ko se velik del doline temu še upira. Okoli posameznega grmičevja v vročem poletnem soncu poležavajo ovce in koze. Opozarja nas, da gre za večno bitko v kateri nekoč s trudom izkrčene travnate površine, danes prepuščene same sebi, ponovno zelo hitro prekrije gozd.  

 

Šavnik se nahaja na severnem predelu planote nad Soriško planino in je poleg Dravha, Možica, Slatnika in Lajnarja zadnji izrazit vrh. Medtem, ko so preostali sosedje priljubljeni in precej oblegani v vseh letnih časih na Šavnik le redkokdo zaide. K temu pripomore njegova nekoliko odmaknjena lega in strma travnata pobočja, ki s sosednjih vrhov izgledajo kolenom precej neprijazna. Če v hribih nad Soriško planino iščemo samoto je Šavnik odlična izbira. Goro so spregledali tudi italijanski vojaški strategi, ki so med svetovnima vojnama planoto pozidali z bunkerji, kasarnami in ostalimi vojaškimi pritiklinami medtem, ko je Šavnik ubežal tej usodi. Očitno se jim njegova lega ni zdela dovolj strateška za bojni metež, ki so ga pričakovali nedaleč stran. Današnji pohodniki se seveda s tem ne moremo strinjati. Njegova nekoliko odmaknjena lega je še kako strateška. Z njega se odpre razgled na Bohinjsko dolino in jezero. Tega pogleda z drugih vrhov ne bomo deležni. Je najbližji pogorju Triglava, Kobli in Črni prsti. Tudi razgled na številne pokljuške planine je od tu najlepši...

 

Sveti Primož nad Kamnikom je starodaven in še danes priljubljen romarski cilj. Prva cerkev je bila tu postavljena že v 11. stoletju, kasneje pa so na ta postor prinesli ostanke rimskih mučencev iz časa cesarja Diokleciana. Za današnji čas morbidno čaščenje posmrtnih ostankov nam pomaga razumeti obisk svetišča v megleni mrakobi. Takrat se mistična moč kraja poveča, prestavi nas v drug čas in med zidovi starih zgradb si zlahka predstavljamo menihe v temnih kutah, ki nas resno opozarjajo na svetost, ki nas obdaja. Višje nad osmerokotno Marijino kapelico se nahaja cerkev svetega Petra, katere preprosta podoba v temačnem vzdušju megle budi slutnjo, da sega čaščenje božanskih sil na tem kraju precej dlje v preteklost od pozidave prve cerkve. Povsem drug svet se odpre, ko oblake končno predrejo sončni žarki. Pred nami se odpre široka Savska ravan. Pogled seže od Kamnika preko številnih naselji vse do Ljubljane in naprej mimo Krima do najvišjih dolenjskih in notranjskih vrhov. Na eni od številnih klopi se predajamo toplemu soncu in vrvež spodaj v dolini se zdi tako nepomemben.

 

Na eni izmed učnih tabel na poti na Slavnik piše, da mu pravijo primorski in tudi istrski Triglav. Vsekakor ni najvišji primorski vrh, kot bi marsikdo pomislil. Kar nekaj vrhov ga po tej plati precej prekaša. Marsikdo pa ne ve, da tudi ni najvišji vrh Čičarije. V tej odročni pokrajini z nenavadnim imenom sta dva vrha s še bolj nenavadnim imenom, ki na Slavnik gledata zviška. Prva je skalnata Medvižica, druga pa triglava Glavičorka na kateri so davno tega staroverci kurili kresove. Tudi njima sosednji Ostrič, oziroma Žabnik, ki velja za rojstni kraj bajeslovnega Štrpeda je višji. Ampak, Slavnik ima drugega aduta v rokavu. To ni višina kar že vemo temveč, kot pove njegovo ime, slava. Velja za enega najbolj priljubljenih primorskih vrhov širom po Sloveniji in po tej plati ga morda prekaša le znameniti Nanos. Odmaknjena in redko naseljena Čičarija je tudi domovina volka. Z nekaj sreče bomo njegove stopinje videli v blatu ali snegu. Nič zato, ko gre za človeka postane volk prestrašena srnica, ki jo ob najmanjšem šumu ubriše globoko v goščavo.

 

Socerb, poleg svetega Hieronima, prav tako velja za našega domačega svetnika. Rodil se je v Trstu in del življenja preživel v jami blizu istoimenske starodavne mejne utrdbe. Danes je njegovo ime sinonim ravno za omenjeni grad na robu visokoge Kraškega roba, le redkokdo ve pa, da je dal svoje ime tudi cerkvici v Vipavskih brdih. Nahaja se visoko nad Vipavsko dolino na razglednem vrhu nad vasjo Podraga. Pot do nje nas vodi pretežno skozi gozd, zato je izlet primeren tudi za vroče poletne dni. Na vrhu se odpre razgled na del Vipavske doline, Nanoške planote, Čaven in Trnovski gozd. Zlasti med krožnim povratkom se bomo sprehodili mimo številnih razglednih vinogradov. Skupaj z nižje ležečo vasjo s še ohranjenim starim vaškim jedrom zlasti spomladi, ko trte brstijo tvorijo tipično vipavsko in za marsikoga najlepšo slovensko podobo kulturne krajine.

 

Možic se nahaja na severnem robu razgledne planote nad Soriško planino. Že od daleč ga prepoznamo po rjavem mehurju, kupoli bunkerja, ki se boči na njegovem vrhu. Njega in številne ostale na planoti so med svetovnima vojnama zgradili Italijani. Danes, ko v gorah iščemo predvsem mir in odmik od hitrega ritma sodobnega časa si težko predstavljamo, da so tedanji vojaški strategi v tem gorskem raju pričakovali bojni metež. Čas je počasi le izbrisal namene tedanjih graditeljev, bunkerji pa so postali, če lahko tako rečemo, del gorske krajine. Zanimivost, ki nam popestri pot na Možica. Postali so tudi izvrsten simbol neumnosti tedanjih voditeljev. Terapija, ki bi jo njim, pa tudi njihovim številnim sodobnikom predpisali pa je med drugim zagotovo tudi pot v gore.

 

Slap Kosca se nahaja v skriti in tesni dolini nedaleč stran od Višnje Gore. Pod izvirom potoka se nahaja naše največje nahajališče lehnjaka preko katerega se pahljačasto preliva voda in tvori svojevrstno zaveso. Njena podoba se tekom letnih časov spreminja. Poleti slap skoraj presahne, a grapa vseeno ohrani hlad in svežino, ki od izvira skupaj s potokom priteka nižje v dolino. Ob obilnejšem deževju pa se mirna Kosca prelevi v divjaka, ki se hrupno poganja preko visoke lehnjakove pregrade in nižjih kopic poraslih z mahom. Izlet do slapa Kosca je začetni del sicer daljše in izvrstne Poti dveh slapov, ki nas vodi preko razglednega Gradišča in Kuclja s katerega se spustimo globoko v tesno sotesko potoka Višnjice, ki nas preseneti s kar tremi slapovi.

 

Divje babe je arheološko najdišče visoko nad reko Idrijco. Pot nas vodi mimo razgledne cerkvice svetega Ivana s izvrstnim pogledom na skrivnostno Kojco na drugi strani doline. Lepota tega kraja nas zlahka premami, da se zleknemo v travo in uživamo v razgledih. A radovednost, ki nas vleče proti jami in arheološkemu najdišču Divje babe je močnejša. V njej so v približno 45.000 let starih ostankih ognjišča najdli najstarejše glasbilo na svetu. Neandertalec je v kost mladega medveda premišljeno navrtal luknjice v širini prstov na roki in izdelal piščal. Glasbilo katerega rekonstrukcija je pokazala, da je povsem enakovredno podobnim sodobnim piščalim. S pomočjo ustvarjalne moči glasbe se je neandertalec dvignil nad živalske nagone potrebne za preživetje v surovi naravi tedanjega časa in stopil na višjo duhovno raven. S pomočjo le človeku edinstvene domišljije, ki jo je spodbujala kreativnost glasbe je lahko pričel posegati v dotedaj nemoten naravni red in ga oblikovati po svoji volji. Spoznanje, ki nam govori, da je prav, da mi ljudje, samooklicana krona stvarstav, stopimo en korak nižje na lestvici samopoveličevanja in del slave odstopimo tudi drugim.

 

Volnik najbolje opiše presenečen vzklik Italijana kateremu smo na nizkem razglednem stolpu sramežljivo priznali, da smo prvič tu. Kako je to mogoče, Volnik je slaven je odgovoril v izvrstni angleščini. Kazali smo in se izgovarjali na vrhove visokega Trnovskega gozda in Čavna, pa Nanoške planote, greben Črnih hribov. Toliko je pohodniških skušnjav na poti do Volnika... V obupu smo kazali na oddaljeno Čičarijo s Slavnikom, pa ni nič pomagalo. Volnik je slaven, res je in ni izgovorov. Njegova lega med Tržaškim zalivom in Krasom je edinstvena. Samo on je tu. Kras je kot na dlani, Tržaški zaliv tudi. Nahaja se tik nad državno mejo, ki tu izgubi ves smisel. Pokrajina, ki jo delimo na Vipavsko, Kraško, pa Notranjsko, Koprsko in Tržaško se s pogledom združi v eno celoto. Vsa ta imena, pridevniki in pripadnosti so le minljive oznake nas ljudi. Zgodovina ve, da času in spremembam, ki jih prinaša ne pomenijo veliko.

 

Pasja ravan je eden izmed tistih vrhov na katerega se odpravimo zaradi njegove zgodbe, posebne in tudi tragične. Stare legende, nekatere že pozabljene, govorijo o temačni sili, ki je vladala vrh prostrane vzpetine. Ena od zgodb govori o razuzdanih pastirjih in ovcah, ki so jih prignali na goro. Divje so veseljačili in ni jim bilo mar za odbito zdravomarijo.  Vseeno jim je bilo za noč, ki se je spustila na visoko ravan in za nevarnosti, ki so prišle z njo. Med divjim rajanjem so se ovce spremenile v pastirske pse in pastirji v volkove. Vnel se je spopad na življenje in smrt in še dolgo po tem dogodku se je ob polni luni z visoke ravni slišalo tuljenje volkov in renčanje psov. Kasneje so nasilni polhograjski vitezi iz Starega gradu za las ušli podobni usodi. Morda zaradi temačnega slovesa Pasje ravni so si v jami pod vrhom našli svoje zatočišče tudi rokovnjači, oziroma vojaški ubežniki, ki so bili prisiljeni ropati in krasti, da so lahko preživeli. A prizanešeno ni bilo niti gori sami. Morda, danes ob omembi skrivnostne sile z gore le zamahnemo z roko, a kateri vrag je potem gnal vojsko, da je z buldožerji zravnala vrh za raketno oporišče? S tem je Pasjo ravan ponižala na drugo mesto na lestvici Polhograjskih vrhov, na prvem mestu pa se sedaj za en sam meter šopiri Tošč.

 

Koča v Krnici je priljubljeno visokogorsko izhodišče tujih turistov. Bližina Kranjske Gore in pa ostenja naših priljubljenih dvatisočakov, ki Krnico obdajajo, so močan magnet. Dovolj močan, da privabijo tudi tiste v supergah, nevajene zahtevnih in zelo zahtevnih večurnih visokogorskih tur. Koča je izhodišče za priljubljeni Špik, Križ, Pogačnikov dom in ostale poti, ki na zemljevidu izgledajo lažje in krajše kot so v resnici. Je pa Krnica že sama po sebi vredna obiska. Je idealna za nedeljski družinski izlet tudi z manjšimi otroki. Velik del poti hodimo skozi gozd, a se dolina pri prečkanju dolgega pašnika odpre in povsod okoli nas se dvignejo visoke stene znanih dvatisočakov. Naš pogled najbolj pritegnejo temna ostenja okoli Prisojnikove Prednje glave, ki se strmo dvigajo nad zahodnim delom Krnice in se zdi, da se bodo zdaj zdaj zgrnila nad dolino.

 

Kdo si ti, ki rušiš prestole, pustošiš dežele, podjarmljaš ljudstva? "Ego sum Attila flagellum Dei - Sem Atila, Bič božji!" S temi besedami stopimo na Atilovo pot, ki nas vodi preko Radgonsko-Kapelskih goric. Z razgledne Kapele, najvišjega vrha, kjer se ob jasnem vremenu vidi vse do Blatnega jezera se spustimo v Šutjovo grabo. Tega kraja se je dolgo časa držalo prekletstvo. Po izročilu se je tu nastanil Atila po enem izmed svojih bojnih pohodov. Zgradil si je grad s silno zakladnico in toplice, saj je blizu izvirala vroča termalna voda. V srednjeveških listinah izpričan grad, katerega prebivalci so se udeležili tudi križarskih pohodov, bolj kot na viteško utrdbo s svojimi še ohranjenimi obrambnimi jarki spominja na staroslovansko utrjeno gradišče. In od tu do Atile in njegovih bojevnikov res ni več daleč...

 

Izlet na Muljavo nas vodi skozi vasi, polja in gozdove, ki jih je bodoči pisatelj Josip Jurčič vsak dan prehodil na dolgi poti v osnovno šolo v Višnji Gori. Pokrajina s svojo dolgo zgodovino, izvrstnimi razgledi predvsem proti Suhi krajini in lepimi, a skritimi kotički narave še danes buri domišljijo. Marsikatero dogajanje v pisateljevih zgodbah je postavljeno v te kraje. Dogajanje iz znamenitega romana Deseti brat je postavljeno v dvorec Kravjek blizu katerega gremo. Je naslednik starejšega gradu Roje, ki je bil nekoč eden najpomembnejših dolenjskih gradov in domovanje ene najstarejših kranjskih plemiških družin. A, če je Josip Jurčič tem krajem s svojimi pripovedmi postavil nesmrten spomin, je bilo kolesje časa precej bolj neusmiljeno. Skromni ostanki gradov nas opominjajo, da tudi najtrdnejši zidovi minejo medtem, ko bodo zgodbe živele večno.

 

Na Kopitnk gremo mimo Koče na Kopitniku in ravno zaradi nje je to izvrsten družinski izlet. Pričakala nas bodo igrala za otroke, klopi, žar... Če se izognemo nekaj bližnjicam ga lahko opravimo kar z vozičkom za otroke. Športnim seveda, saj je potrebno enkrat celo nekoliko močneje poriniti v kolovozni klanec. Pa tudi njemu se lahko izognemo, če želimo seveda. Med hojo se nam sem pa tja odprejo izvrstni razgledi na nekaj najvišjih posavskih očakov. Proti Gozdniku, Mrzlici in nekoliko bolj v ozadju proti Čemšeniški planini. Najbolj pa navduši greben Maliča in Šmohorja. Deluje kot manjša, posavska, verzija Košute.... In ko ravno pišemo o razgledih, če gremo prvič na Kopitnik bomo ostali odprtih ust. Naj fotografija pove svoje. Je pa hkrati, z isto sapo, potrebno povedati, da tudi izhodišče pri Domu v Gorah nudi izjemen razgled na globoko sotesko Save pred Radečami... pa seveda na Kum, ki je na drugi strani reke...

 

Ložno je strm grič vrh katerega stoji cerkev Marije Loretske. Dviga se visoko nad bližnjimi Voglajnskimi in Severnosotelskimi griči in se hkrati staplja s temnim ozadjem visokega Bočkega pogorja. Zato bi ga iz nižje ležeče pokrajine hitro spregledali, če nas nanj ne bi opozarjala cerkev s črno Marijo. S svojo svetlo podobo vrh griča nas slej ko prej zvabi k sebi. Obljublja in tudi da veliko. Pred nami se odpre izvrsten razgled na valovito pokrajino in visoka pobočja Donačke gore. Na griču se zazdi, kdo ve zakaj, da smo zajahali val skrivnostnega Bočkega jezera katerega vode se kot piš vetra zlivajo iz globin pogorja vsepovsod po deželi.

 

Čudežni izvir Baba se nahaja v skriti dolini raztresene vasi Medvedice. Pravijo, da zanesljivo napoveduje dež. Ko se prične vreme kujati sicer miren izvir bruha vodo, a se hitro pomiri. Kmalu za tem prične deževati. Nekateri tudi verjamejo, da je njegova voda, ki priteče izpod bližnjega svetega Ahaca, zdravilna. Do izvira hodimo večinoma po odmaknjeni in razgledni cesti, ki nas pripelje v dolino na dnu katere so številni bajerji. Še posebej zadnji, nedaleč stran od našega izvira, je primeren za postanek. Mimo njega teče manjši potok. Če mu sledimo v gozd bomo nekaj minut višje prišli do njegovega ogleda vrednega izvira. Nahaja se pod strmim in visokim gozdnatim pobočjem. Če se nas porajajo dvomi o zdravilnosti Babe, so tu pomisleki ovrženi. Izvir nas neustavljivo prevzame s svežim dahom, ki veje iz gore in napolni s porajajočo življensko močjo, ki se skupaj s potokom steka v dolino.

 

Ojstrica se s svojo kar nekoliko osamljeno lego na vzhodnem koncu verige glavnih Kamniško-Savinjskih vrhov močno spogleduje z Dleskovškovo planoto. Pot s planine Podvežak nas popelje mimo številnih brezen, slikovitih dolin, ozkih grap in brezpotnih vrhov te planote, ki svojo pot proti nebu pogosto končajo tik pod magično mejo dvatisočih metrov. Ta pot nam Ojstrico časovno precej približa, kar je pri preostalih glavnih vrhovih te gorske verige precej redek pojav. Ko se na vrhu razgledne gore ozremo dol na razgibano planoto, ki je sedaj kot na dlani, lepota njene razbrazdane divjine pokaže svoj mehkejši, a nič manj vabljiv obraz. Kot, da gora planoti za izredno lepo pot vrača z izredno lepim razgledom.